Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (64 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 

Tortelini s škampi in račkino mortadelo


Brancin s škampi in artičoko


Surovo iz morja, od tatarja do karpača


Gordana in Sandi Čeligo, chef Andrea Buffoli

 
Restavracija Papa’ Giovanin, Portorož, 4
Italijan v rezidenčni kuhinji

Malo je slovenskih chefov, ki bi kuhali v tujini. A nič kaj več ni tujih chefov, ki bi kuhali v Sloveniji. Kar jih je, enih in drugih, je velik (slovenski) uspeh! Zato godi, ker smo konec lanskega leta lahko ocenili Gredič (Christian Avenanti) in Vander (Benjamin Launay), v začetku tega pa že novega tujega chefa pri nas. Ker, če je zgovorno, da je Sandi Čeligo pripeljal Italijana, ker med Slovenci ni našel pravega, je spodbudno, da sta Slovenija in Portorož za Andreo Buffolija velik izziv. Zato je Papa’ Giovanin nekaj najlepšega, kar se je Portorožu zgodilo v 2012. Še lepše pa bo, če bo v 2013 postal stalnica portoroškega turizma in kulinarike.


Spusti se mrak in na obzidju zagorijo bakle. Zmanjka energije in na masažni mizi morska sol vdahne nove moči. Oglasi se lakota in gospodar nove portoroške rezidence, ki je trideset let čez cesto brnel s karti, reče: ”Najboljše, da vam kuhar pove, kaj je pripravil. Veste, prevod ni nikoli tako dober, italijansko se drugače sliši.” Rezidenca Čeligo v Luciji, na začetku portoroške Marine in ob vhodu v kamp, je nekaj drugačnega. Karting pa tudi kmalu ne bo več brnel.

Topla krušna košarica

Potem ko je chef predstavil, kaj vse lahko naredi iz pravkar prispele pošiljke hrvaških ribičev, in je šef vseeno moral prevesti, je po pozdravni krompirjevi kremi, ki je na svežem poru predstavila kakovost ribje ponudbe, sledilo pol metra surovega morja. Na lepem krožniku je bilo obilje spretnih kuharskih oblik, barvitih morskih kombinacij in dovolj sveže dišečih sadežnih okusov. Tatar rdeče kozice, ki ima okus podoben škampu, tatar orade z olivami, karpačo jakobinke na motovilcu in karpačo brancina so dopolnjevali kuharjevi pečeni izdelki, zaradi katerih se je ta dan zanj že zgodaj začel. Krompirjev čips z olivo je sušil šest ur, da je na koncu dobil prozorni hrustljavi oblat, ki so ga zobje grizli, jezik pa topil, masleni listnati kruhki pa so bili še topli, da so dopolnili eno najbolj top(lih) krušnih košaric slovenskih gostiln (seveda z domačimi grisini vred).

A vseeno se zadovoljstvo ni moglo ogniti vtisu, ki ga sicer pusti – tris. Njegova popularnost je nesporna, kljub temu pa je vsaka posamezna testeninska omaka neprimerno boljša. Tako tudi pri tem Buffolijevem crudu: preveč plavalcev in okusov naenkrat, zato premalo  butične individualnosti, ki bi naj bila v takšnem hotelu ravno glavna odlika.

Ni pa slednjega manjkalo pri bigolih, ki so domača inačica špagetov. Ne le, da lahko zgolj takšna domača in rokodelska testenina uspe doseči pravilno sredino med surovostjo in razkuhanostjo, imenovano al dente (na zob), temveč je bil tudi izbor ribe, trske (merluzzo), pravi. Hrana za reveže, ki jo obožujejo bogataši, zgolj najbolj preprosta testenina, ki pa jo je najteže narediti, nekaj češnjevih paradižnikov, iz katerih pa le mojstrove roke iztisnejo pravo omako, malo sladkega komarčka in dovolj pikantnosti, da ni dolgčas.

Še bolj pa je Italijana v lucijski kuhinji dokazala druga testenina, ki je preprostosti dodala še kuharsko visokost: tortelini iz polnozrnate moke, toda kot dih tanki, polnjeni s škampi in – mortadelo iz račjega mesa! Zaradi tega valovitega krožnika nežnih slano-sladko-vodnih testenin, prekritih z mlado špinačo in oblitih z masleno omako iz ladink (vongol), je potrebno spoznati Papa Giovanina! Zelo redko se zgodi, da se morje ne jezi, ko ga kopno podpre.

Malo takšnih polpenzionov

Pri glavni jedi pa se je pokazalo, da Čeligova restavracija, ki morju sicer obrača hrbet, a je dovolj atraktivna s svojo umirjeno eleganco ob modernem kaminu, pod svetlim lesenim stropom, med kamnitimi zidovi terasaste novogradnje, polne obokov, stebričkov in stopnic, med lucijskimi bloki in portoroško Marino, še ni našla trdnega sidrišča v gneči obalne gastronomije. Ko bo minila začetna radovednost, bodo ponavljajoči gostje potrebovali dober razlog. Če bo dovolj navdušencev hotelskega vodno-masažno-lepotnega razvajanja in sproščanja, jih bo Buffolijeva kuhinja dnevnega navdiha in ribiškega ulova vsekakor še bolj pritegnila. Malo je takšnih ”polpenzionov” v Sloveniji!

Ker pa Papa računa tudi na dnevne a la cart goste, bo chef moral na karto uvrstiti še nekaj rednih specialitet. Nič slabega o brancinu z repki majhnih škampov. Saj je bilo debelo meso še dovolj svetleče, da ni bilo več prozorno, a še ne motno. Takšna je riba, namreč, zgolj takrat, ko kuhar gleda na sekundni kazalec. Toda vseeno so bile artičoke razkuhane in puste, zelenjava – paprika in bučke – dolgočasna, kot je vsa levo in desno, od Sečovelj do Ankarana, četudi karamelizirana, kar je omako – spet koromač – preveč posladilo. To znajo tudi drugi.

Da Papa’ Giovanin še ni povsem pripravljen na radovedne/naključne goste, je pokazal tudi sicer zelo dolg, a dokaj enosmeren sladki krožnik. Saj je bila pred njim še hrustljava domača čokolada in saj je gostujoči sicilijanski slaščičar iz sladkorja ustvaril ob barvnih nitih in spiralah tudi zlato listje in fluorescentnega laboda, toda ko si odstranil vse okraske, je ostal le krožnik, poln večbarvnih krem in pen. Jogurt, amarena, kostanji, grand marnier, vanilija so bila le drugačna imena za podoben vtis.

A da ne bo napačnega priokusa: Čeligo, Papa in Andrea Buffoli so vzburili našo radovednost in apetit; Portorož in cela obala sta dobila zelo zanimivega gostinskega izzivalca; dobrojedci pa imamo novo temo za pogovor – kdaj bo nad Lucijo peti sonček?!

Zakaj obiskati?

Če se radi prepustite … Chefu, ki zna več za tiste, ki sta jim množičnost škampov v buzari in rib na žaru premalo, in hotelu, ki ponuja manj predvidljivosti prestiža mednarodnih hotelskih verig, zato pa dovolj drugačnosti luksuznega razvajanja butičnega hotela družine, ki je po tridesetih letih množičnosti na občinskem travniku čez cesto investirala (s pomočjo EU skladov) milijone v prestižno individualnost na domačem zemljišču. Vso srečo!

VINSKA PONUDBA 3,5

Čeprav je v izdelavi po slabem letu dni že nova vinska karta, tudi sedanja s 57 etiketami ne pušča žejnih. Se ji pa pozna, da še išče odgovor na vprašanje – zakaj (ravno ta vina). Hišni vinar je Movia, vinska svetovalka Ines Markič, najbolj priljubljeni vinarji pa so še Rojac, Vinakoper (izbrana kolekcija), Batič, Istenič. Zanimiva je umestitev štajerskega Kupljena, ki pa je logična: drugačna vina k drugačnim jedem.






Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  pred Marino in kampom Lucija

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
kreativno sredozemsko

Naslov:  Seča 198, Portorož

Telefon:  +386 (0)5 907 8777

www:  www.residenceligo.com

E-pošta:  info@residenceligo.com

Zaprto:  nikoli; odprto od ponedeljka do petka med 18. in 23. uro, v soboto in nedeljo med 12. in 15. uro ter med 18. in 23. uro (priporočljiva rezervacija)

Lastnik:  Gordana in Sandi Čeligo

Kuhar:  Andrea Buffoli

Cene:  hladne predjedi 5 do 7, juhe 4 do 6, tople predjedi 10 do 15, glavne jedi 15 do 30, sladice 5 do 7; mesni meni 35 do 45 evrov (4 hodi) in ribji meni 55 do 70 evrov (6 hodov)

Jedi:
ustvarjalna sredozemska kuhinja

Dodatno:
Rezidenca Čeligo s 34 sobami in suitami

Leto obiska:  januar 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND