Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (58 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 

Sladka deska – štruklji, strjenka, pita


Goveji karpačo na solati s sirom


Njoki s klobaso in radičem


Skupinska slika z Beličinim pršutom - Aljoša, Sebastjan, Darja in Deni (od leve)

 
Domačija Belica, Medana, 3,5
Vino in turizem, od 1898

Najvišje na hribu, ker najdlje vidi in je najbolj vidna. Največja v vasi, ker je je vsako leto več. Najdlje časovno, ker nekoč je bila le ta domačija in sosedova gostilna, in najdalje prostorsko, ker ni več le v Medani, temveč tudi v Šmartnem in Ljubljani. Ve, kaj gostje hočejo! Pod murvo, v kleti, ob peči in pršutu, na terasi in v jedilnici, sobah, bazenu in spaju, zjutraj, opoldan, zvečer, mimogrede ali ves teden, za žejne in lačne, od tu in tam. Domačija Belica je formula uspeha in razvoja turizma v Medani in Brdih! Preden se vrnete, pa si kar sami postrezite z žganimi tropinami in orehi.


Včasih sta bila v Medani le Bužinel in Belica. To je bilo takrat, ko so šele dva ali trije vinarji imeli potne liste, po slovenskih gostilnah pa so vsi pili le Štajerce. V zadnjih petnajstih letih pa so se Goriška Brda razvila v vrhunsko slovensko turistično destinacijo, briški vinarji so prepoznavni po celem svetu, Bužinel ima novo gostilno, Belica pa je svojo domačijo razširil s sobami, bazenom, pršutarno, Hišo Marico v Šmartnem in v Ljubljani … A vseeno ni še čas za počitek. ”To peč bom podrl in sezidal novi žar, z notranje in vrtne strani; saj je meso iz peči tudi dobro, a z žara je še boljše. In tam pride devet novih sob, zraven pa še spa. Če želimo, da se finančno izide, se moramo širiti.”

Velika gostilna, majhen jedilnik

Belica je podjetja, toda še vedno z dušo domačije. Gostilna je, namreč, vsako leto večja, jedilnik pa manjši … Ni ga kuharja, ki bi lahko kakovostno s celo kuharsko knjigo nasitil polno gostilno in ni ga hladilnika, ki bi ohranil svežino celi Noetovi barki mesnih želja. A večina slovenskih gostilničarjev, ki jih je strah gostov, ki sprašujejo: ”Kaj tega pa nimate?”, tega ne ve. Zato pa ima Belica le dva menija, in zato se ta dva menjujeta na dva dni. Komur ni prav, naj gre drugam. Pri Belici je tako polno.

Bil je prvi dan novega leta in na tak dan je vedno in povsod najbolj pomembna zdravilna juha. Mineštra pri Belici je bila točno to. Krožnik je razlival rob, barva je bila jutranje meglena, pršut je ležal daleč preč v velikem stojalu, toda juha je bila vroča, gosta in pestra, z vso zimo in še nekaj jeseni, nekaj razkuhanega, nekaj pretlačenega, nekaj na zob, malo iz zemlje in nekaj z listov. Ko se je čeznjo razlilo zelenkasto olivno olje in je površina postala kot jutranji sprehod po spolzki travi v bio vinogradu, je bil želodec spet pripravljen za novoletne čestitke.

Takšna juha sicer ne zmaga na nobenem kuharskem tekmovanju, a zato je je vesel vsak želodec, ki je prejšnji večer pojedel preveč roastbeefa … Čeprav tudi on ni ostal na krožniku. Belica se do govedine obnaša dovolj spoštljivo, zato meso ni bilo rdečo le na sredini, ampak po vsej površini, solate pod njim pa so bile mlade. Nič rukole, a žal tudi nič goriške vrtnice. A potem bi bilo že predobro, kajne.

Špinačnemu kipniku je zmanjkalo več barve, a obdržal je še dovolj voljne sočnosti, da se je namakal v sirni omaki. In tisto, kar je drugje izsušena ajdova kaša je bil na drugem krožniku gostljat ješprenj z jurčki, ki mu ribanje trdega sira ni bilo le v okras. A saj do zdaj že veste, brez visoke matematike in visoke kuharske umetnosti, zgolj preproste jedi, ki teknejo ravno tam in takrat, ko zakruli opoldanski vsakdan. S tem, da so pri Belici tudi porcije dobro premišljene – noben krožnik se ne zvija pod pretežkim bremenom, zato vsakega naslednjega pričakuješ z dovolj radovednosti in pričakovanja. Da ni predolgo, kratek jedilnik šestim kuharskim rokam dovoljuje, da vmes narežejo še kaj pršuta, salam in pancete za žejne v kleti.

Sladka deska za rezanje

Če ne bi bilo sorbeta, ki je ostal s slamicami v kozarcih, saj je bil preveč podoben preživetim sladko-peneče-sladolednim napitkom iz prejšnjega stoletja, bi bilo kosilo pri Belici zelo dolgočasno … Kjer vse poješ, zmanjka časa (in tem) za pogovor; ko so jedi in okusni znani, zmanjka snovi (in razlogov) za pritoževanje. Kaj pripomniti njokom s klobaso in radičem, razen tega, da spet isti ribani sir, če pa njoke grize jezik, klobasa diši po burji, radič pa greni po sladkem? Še enkrat le to, da se je leto dobro začelo! Preprosto (in) učinkovito.

Kot svinjska ribica s prilogo. Najprej smo se začudili, ker so na mizi naredili toliko prostora, potem pa se razveselili, ker kar niso nehali zraven nositi. Priloga je bila, namreč, vsaka v svoji ponvici, in vsaka kot da bi bila že nedelja: pražen krompir, kislo zelje, zelena solata, fižol in dva kosa hitro opečenega mesa, ki se še ni uspelo zakrčiti, zato se je rezalo hitro in žvečilo mehko. Zna tako skuhati vsaka nona? Zna! Toda, zakaj je potem tako malo ”starih mam” v naših gostilnah?! Če pa ni potrebno nič filozofirati, le ob štedilniku stati, prižgati, ko gost naroči, in ugasniti, ko meso zacvrči.

A tudi vse to še ne bi bilo dovolj za (odlično) Beličino štirko … Saj še kje kuhajo kot doma, saj imajo še kje polno tudi med tednom, saj še kje ne komplicirajo s sto jedmi, saj še kje ne pretiravajo z velikimi porcijami, saj še kje kuhajo sveže, pristno, preprosto, domače, regionalno. A tako bi moralo biti povsod in zato še ne gre za presežek. Zanj je potrebna prepoznavnost! Več prinese drugačnost. Zakaj naj gremo ravno tja?

Taljata je pri Belici bolj sočna, mehka in mesna kot drugje! In to ni malo, saj na Primorskem ni gostilne, v kateri ne bi prisegali, da je njihova specialiteta iz visokega hrbta, ki ga prav oni znajo najboljše zapeči in najbolj debelo narezati.

Pravzaprav je bila spodaj enaka solatka kot pod rosbifom in v skledi pri svinjini. Tudi olje je bilo namesto omake kot že pri kipniku in pujsu. Tudi isti parmezanov kolač, ki je dal prej za ribance, je dal tukaj za kosme. In bila je še zadnja jed od mnogih, pa še po najdaljši noči. Toda meso ni bilo rožnato, saj mora biti pri taljati rdeče. In skorja ni bila izsušena, saj je bila temna od popra. Skratka, bilo je meso, ki je januar čakalo od novembra. In na kavlju. Kako šele bo, ko bo novi žar?!

A tudi sladice. Malokje znajo lesene deske za rezanje salam tako sladko napolniti. Orehovi štruklji, cimetova strjenka in jabolčna pita so bili prvega januarja iz istega leta, in to nekaj pomeni. Premalo je pri nas preprostih gostiln, ki bi znale sladkemu ohraniti toliko svežine.

Zakaj obiskati?

Vino in turizem piše nad vrati. Kratko in jedrnato in točno takšna je domačija Belica. Čeprav so okrog (bolj) slavni vinski sosedje, čeprav kak pršut še bolj diši, in četudi v Brdih zdaj kuhajo celo veliki chefi, je Belica še zmeraj naslov, ki potrebuje največje parkirišče.

VINSKA PONUDBA 3

Tam, kjer na enem listu piše: ”Danes nudimo”, je dovolj prostora tudi za ”pijače”. Nobenih imen, nobenih opisov, celo brez letnikov, le belo ali rdeče, buteljka ali kozarec, Izbrano ali Muškatni cvet … Le od Belice, z izjemo peneče rebule Goriških Brd. Nenazadnje je tako na domačiji, kjer je čez cesto ob cerkvi vinoteka, v kateri sosedje, ko imajo svojega dovolj, pijejo šampanjce, ob vsaki hiši pa je klet, v katerih obiskovalci doživljajo degustirajo vertikale, razumljivo.






Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  na vrhu najbolj znane slovenske vinske vasi

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
briško

Naslov:  Medana 32, Dobrovo

Telefon:  +386 (0)5 304 2104

www:  www.belica.net

E-pošta:  info@belica.net

Zaprto:  v ponedeljek; odprto od torka do nedelje med 12. in 22. uro

Lastnik:  Zlatko Mavrič

Cene:  dnevno dva sezonska menija: 24 evrov (4 hodi) in 32 evrov (5 hodov)

Jedi:
briška kuhinja

Dodatno:
8 sob in 2 apartmaja

Leto obiska:  januar 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND