Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (84 od 100)


Gostilna ocenjena 4 krat

Hrana:
4 krat
Vina:
4 krat
Postrežba:
4 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
4 krat
Cena/kakovost:
4 krat

Ocenite gostilno
 












 
Marcellino, Zagreb, Hrvaška
Purgerji postajajo fudiji

Marcellino v Zagrebu: zgoraj, nad, sredi zelenja, izbrano, vrhunsko - Tretjina klasične in dve tretjini nove kuhinje v mondeni novi zagrebški restavraciji - Show skozi steklena vrata toda tudi neokrnjeni okusi na krožnikih - Miniaturnost, ki ima svojo ceno

Bilo je dobro, ni kaj. In ko je tako, mi koncentracija vedno popusti. Posledice so bile hitro vidne. Ena kapljica je bila preveč poskočna. Tako, da je pristala kar na dveh koncih. Pol na suknjiču, pol na srajci. Še dobro, da nisem imel tudi kravate. "Od česa pa sta packi," so me nato vprašali v čistilnici. "Osnova je dvanajst let star balzamični kis. Pravzaprav bi moral biti star dvajset let, a tudi takšen ni bil slab. Zato pa je kuhar vanj na vročini vmešal še malo melase in dolil še nekaj kapljic kisa iz šerija. To je močno reduciral, da je nastala gosta emulzija. A še vedno, očitno, dovolj tekoča." Občutek sem imel, da so me malo pisano gledali. Tudi tisti, ki so čakali v vrsti za menoj.

Pa kaj bi naj naredil? Le po resnici sem povedal. No, saj nekaj sem zamolčal. To, da sem packi dobil v Zagrebu. Nima smisla še bolj izzivati že tako napetih odnosov. Še posebej zdaj pred dopustom. Nenazadnje, morda pa jih bo ta članek celo pomagal izboljšati. Vsaj na oni strani. Kajti, res je bilo dobro. Zakaj bi rekel, da ne?!

Pogled v kreativno kuhinjo

Pravzaprav v Marcellinu ni težav, če se popackaš s hrano. Kajti vsako jed lahko pozneje v čistilnici temeljito opišeš. Glavna atrakcija nove zagrebške restavracije, ki je pred tem sicer domovala dve leti v Frankopanski, konec aprila pa se je preselila med zagrebško elitno zelenje na vrhu Jurjevske, so namreč velika steklena vrata v kuhinjo, nasproti, na steni, pa veliko ogledalo. In tako imaš iz vsakega kota restavracije odličen pogled v kuhinjski del, v katerem Marcellinovi kuharji na čelu z Mariom Čerhakom, patronom in chefom, iz ponev in kozic polagajo jedi na krožnike, v skodelice in kozarce modernih oblik.

Marcellino je vsekakor lokal zagrebške elite, estradne, politične, gospodarske, kulturne. In to v Zagrebu nekaj pomeni. Purgerji, pač. Toda, Marcellino vseeno ni (zgolj) šminka. Zdaleč od tega. Če sem pred prihodom le prebral, da ga krasi "prisrčnost Koviljke in perfekcionizem njenega moža Maria" sem to ob obisku zelo hitro tudi občutil. Ob pogledu na velike šopke marjetic, s katerimi je gospodarica prav v času kosila polnila velike vaze, in glavnega kuharja, kako je nadziral štiri kuharje, ki so z žlicami in prsti ustvarjali okusne kreacije.

In, nenazadnje, Marcellino ni le modna muha, na katero se lepijo znani in lepi. Za kaj takega so njegove porcije premajhne. In predrage. Jedi preveč nenavadne, kar radikalne. In preveč preproste, hkrati. Postrežba preresna. Vina preveč izbrana. Za Marcellina ni dovolj, da si le snob... Za takšno gostilno moraš biti že kar džanki. Odvisnež, skratka. Takšen, ki po svetu hodi od gostilne do gostilne. Ki mu ni žal denarja, časa, živcev. Ki nima le odprtih ust, temveč tudi odprte oči, ušesa, glavo. Eni pravijo foodie (fudi), a jaz navijam za: rad dobro jem. Ste tudi vi član tega "tajnega" društva? Če še ne veste, se lahko preizkusite! Zagreb je še vedno bližje kot kakšna evropska "michelinka". Tudi zato, ker bi potrebovali vsaj dve. Če boste odšli zadovoljni, ste član, če ne, vam ostane še vedno - večina gostiln.

Iz Frankopanske v Jurjevsko

Mario Čerhak in njegova žena Koviljka Marić sta prišla v Zagreb šele pred dobrimi tremi leti. Iz Sarajeva, preko Berlina in Stockholma, v vežo Frankopanske ulice. In v trenutku postavila zagrebško restavracijsko sceno na svetovni kulinarični zemljevid. Vsi drugi se od takrat borijo le še za - drugo mesto. Še bolj pa, odkar se je Marcellino preselil na novo lokacijo. Boljše v Zagrebu ni! Zgoraj, nad, sredi zelenja, izbrano, vrhunsko. In prav te besede označujejo tudi samega Marcellina.

Jurjevska ulica, ki od Kaptola vodi navzgor med zelenje, je najbrž najbolj elegantna zagrebška ulica. In prav zgoraj, kjer so sredi gozda teniška igrišča Prezident kluba, je v nizki zgradbi, pred katero parkirajo najboljši zagrebški mercedesi, nova restavracija dokaj purističnega ambienta, a toplih barv in z dolgo stekleno steno, da lahko ptički iz gozda solirajo simfonikom iz zvočnikov.

Jedilni list je kratek, a se zato z izjemo nekaj Marcellinovih klasikov (tri elegantne vrste paste, topla sirova krema) redno spreminja. Zelena juha iz sveže špinače, rukole, peteršilja, bazilike, kumar, foie gras, hobotnica a la nicoisse (v rdečem vinu), pasta gambero rosso, goveji file caruso, jelen, medium pečen, z borovnicami in lovorjem, pečeni file brancina na drobni karamelizirani zelenjavi, rarog v omaki oranže, vanilje in sauternesa, big apple, pečeno jabolko v plašču krušnih drobtin.

Za pogrinjek sva ob požirkih španske množične penine grizljala trikotnike sveže spečene focaccie (z nepotrebno bližnjico posušenega rožmarina) iz Čerhakove zakladnice finger fooda, majhnih grižljajev, ki jih ponuja v svojem vinskem baru (wine lounge, kot piše), ki je pravzaprav z velikimi fotelji in stoječimi lučmi predsoba restavracije. Potem pa so naju presenetili s chefovim pozdravom iz kuhinje iz cocktail kozarcu, majhnimi njokci iz puriranih šampinjonov, prelitimi z lahko mlečno peno, parfumiranih s tartufovim oljem. Kombinacija modnosti (kozarec, pena), cenenosti (tartufovo olje, ki je zgolj sintetični produkt in s pravimi tartufi nima nič skupnega), tehničnega znanja (na vrhu pene tanek prepečenec s sledjo špinačne emulzije) in kreativnosti (celotna jed). Sam chef , ki nima rad "linearne, rutinske kuhinje", to opisuje drugače: 30 % klasične, 70 % nove kuhinje, nove jasne linije, nove tehnike, novi okusi.

Teletina na 70 stopinjah

V solati primavera so bili združeni najlepši primerki različnih zelenih pomladnih solat, z zelenim špargljem, stročjim fižolom, koromačem, majhnimi paradižniki, korenjem, mlado čebulo, bučko, vse je bilo zelo na hitro in al dente sotirano, da je lahko lahno čofotalo v lastnem soku.

Tris Marcellinovih testenin je v sredo vzel rezino lazanje s paradižnikovo omako in nadevom iz jajčevcev, na vsako stran pa velika raviola, enega z ricotto, drugega s špinačo. Polnjene testenine so se izkazale z izredno nežnostjo prelivajočih okusov, saj je kuhar pustil sestavinam, da so bile na krožniku še žive, in si lahko užival v okusu vsake posebej.

Z ribjo glavno jedjo sva končno doživela pravilno pečeno tunino: znotraj surovo, kar mrzlo, zunaj zapečeno na grobem mletem raznobarvnem poprom. Zraven sta bili rukola in endivija, ker sta res šli zraven.

Teletina je bila pečena na 70 stopinjah. Toda to sploh ni bil file, temveč tekmovanje s teletino, ki jo pečejo v kosu na kakšni veselici, kjer ješ z rokami in se ti cedi po bradi in prstih. Tukaj pa glazirana v bogati balzamični omaki, neverjetno sočna, mehka, topljiva, kombinacija mesa, tkiv, maščobe, z rezultatom v ustih, da se je prav tako cedilo, le da neprimerno bolj slastno. Priloga le minimalna, bolj okras, trak paprike, princeskin fižol, pol mlade čebule, korenje, spet le sotirano na maslu. Najboljši je bil tako kruh (k dobrodošlici so ponudili iz lesene škatle osem vrst majhnih štručk, pri glavni jedi pa tanek bel neslani kruh), ki je popivnal, kar se je predaleč pocedilo.

Z nežnostjo in izrazitostjo okusov hkrati so Marcellinovi nadaljevali tudi pri sladkanju, saj je bila topla sirova krema v omaki višenj in cabernet sauvignona ter z drobtinami salzburg imenitna harmonija jinga in janga, hladen čokoladni marcellino pa Čerhakova napovedana pozitivna provokacija, saj je bil mousse in gateau obenem, pena, krema, biskvit in kolač, vse skupaj debelo posuto z grenko čokolado v prahu in oblito s hladno čokoladno omako.

Saj mnogi znajo in imajo. Poznajo, na primer, uporabljati sodobne pečice, nasploh tehniko. Drugi so investirali premoženje v nove krožnike. Tretji so si napolnili vinsko klet. Četrti znajo brati tuje revije in knjige. Peti so mojstri pi-arja. A zelo malo jih je, ki znajo vse to in še več zložiti skupaj. Ker za kaj takega morajo biti perfekcionisti. Marcellino je blizu temu!



Komentar bralcev:

25. 1. 2007: Opisani tris testenin je morda najboljše iz arzenala pašt, kar sem kjerkoli kadarkoli poskusil. A ima toga. Tudi druge jedi na najvišji ravni. Jedilni list kot se šika - vse, kar mislijo postreči, je na njem, in tega ni veliko; pa nič šniclov, s katerimi te pustijo v večini slovenskih restavracij čakati na priporočilo natakarja, kaj imajo pa danes res dobrega za zahtevnega gosta (in kar seveda nikoli ni na meniju) - kar lahko upravičeno izzveni kot očitek recimo Danilu, JB-ju, Vrbincu... Vinska karta relativno kratka, daleč od leksikona in bolj ali manj brez najbolj razvpitih imen, a odlično izbrana - nekaj izjemnih, a manj znanih burgundskih "negociants", žal s standardnim zagrebškim cenovnim vinskim pribitkom. Kot stokrat se vprašam - zakaj hudiča Italijani, Francozi in Španci v odlični restavraciji ne nabijejo 300% marže na ceno v trgovini? Daleč najboljša restavracija Zagreba - meni osebno druga, Sorriso, sledi svetlobno leto zadaj, Okrugljak in podobne zadeve p a še kako zraven. Račun pa... Roko na srce, nad ravnijo meni poznanih mišelink z dvema zvezdicama. Preveč.


Dodatni podatki

Kako do tja:  v najbolj elitnem predelu zagreba

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Jurjevska 71, Zagreb, Hrvaška

Telefon:  00385 1 4677111

Zaprto:  Nedelja

Lastnik:  Mario Čerhak

Kuhar:  Mario Čerhak

Cene:  opisano kosilo za dva je stalo 800 kun (25.000 tolarjev)

Jedi:
sodobna kreativna kuhinja, ki posveča enako pozornost okusom in obliki

Plus:
koncept, ambient, lokacija, show priprave jedi, izvedba, kakovost svežih, sezonskih sestavin.

Minus:
čeprav sem zagovornik majhnega a dobrega, sem si tukaj zaželel, da bi bilo na krožniku vseeno več (kaj morem, če pa je bilo dobro); miniaturnost, ki ima svojo ceno; moti kajenje sosedov (zato pa sem sedel na prežganem stolu, mesec dni po otvoritvi).

Dodatno:
luksuzni teniški center President club; vinski bar z majhnimi prigrizki

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  vsekakor je potrebno preizkusiti še Marcellinov finger food



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND