Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (46 od 100)


Gostilna ocenjena 5 krat

Hrana:
5 krat
Vina:
5 krat
Postrežba:
5 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
5 krat
Cena/kakovost:
5 krat

Ocenite gostilno
 




Desetka – deset čevapčičv v kajmaku in pravi posodi


Zeljanica – dovolj za dva in dva dni


Mešano meso – piščanec, kotlet, slanina, pleskavica, jetra, klobasa


Pečat – ražnjiči s sledmi klasičnega žara na oglje


Čadova natakarska ekipa je moška, znana in prekaljene – natakarji, ki se ne menjujejo, so znak dobre gostilne

 
Gostilna Čad, Ljubljana, 2,5
Najbolj znan slovenski roštilj

Čad je ena najbolj polnih, največjih in najstarejših ljubljanskih gostiln. Čad je ena najbolj znanih ljubljanskih gostiln! Stara gostilna izpod Rožnika ima največ žara v Ljubljani in največ zelenja na obrobju prestolnice. Čad ima najstarejše natakarje, največje parkirišče in najboljšo lokacijo. Gostilna Čad je ljubljanska gostinska institucija in eden od (nostalgičnih) simbolov Ljubljane. Gostilna Čad je že od leta 1889!


Pri portugalski ambasadi desno. Pazite na tekače, ki sopihajo na Rožnik, in na sprehajalce psov, ki dihajo z ljubljanskimi pljuči. Parkirišče je ogromno in polno, toda miz, vseh snežno belo pogrnjenih – ne recite natakarju: ”Saj ni treba,” ko vam bo zamenjal spomin na predhodnike, ker vam bo odgovoril: ”Pri nas je takšen standard!” – je dovolj, sence, zelene in goste, pa še več. Če ste stalni gost, že veste, kam boste sedli, tja, kjer streže vaš rajonski, če ne, boste to postali, saj so to že vsi ljubljanski znani in neznani. Dobrodošli pri najbolj znanem roštilju v Sloveniji!

Zeljanica za dva dni

Dejansko je Čad fenomen. Zato, ker pri Čadu nobena jed ni takšna, da bi se zaradi nje še vrnil! A vseeno se vsi vračajo … Srbska hrana? Balkanska nostalgija? Čevapi v kajmaku? Razumeti Čad je potrebno kaj več kot le naročiti toliko, da bo natakar zmajeval z glavo: ”Jaz sem tukaj že 34 let! Imam izkušnje! Ne bosta vsega pojedla!”

Seveda nisva. Zeljanica je tako velika, da ne gleda čez rob krožnika, ampač čez rob mize. Dva sva je komaj polovico, drugi dan pa sva privarčevala še za celo kosilo! Pogrejte jo v pečici, ne v mikrovalovki, še vedno bo znotraj sočna in iz dvajset plasti, potem pa ne boste zmogli več šteti. Tanko in voljno testo, masten in sočen sir, špinačni nadev. Zakaj je zeljanica, če nima zelja? Srbska posla … Tega Slovenci ne znamo speči!

Saj je Čad začel kot slovenska gostilna, najprej s kruhom, potem pa s kolinami in kavo s smetano. To je vedel tudi Ivan Cankar, ki se je v njem pogosto predolgo zadržal. Ko je Čad preživel dve vojni, je postal družbena lastnina in rešil ga je šele Leka, ko je zakuril roštilj. Od takrat (1964) Ljubljančani pod Rožnik hodijo na čevapčiče in tega nista spremenila ne družbena lastnina ne denacionalizacija (Čad, od Čadovih spet od 1996, so prejšnji lastniki prevzeli šele lani).

Saj bi tam pod Rožnikom uspevale tudi kranjske in pečenice, goveje in gobove juhe, pečenke in ocvrti piščanci. A ne vsak dan! Slovenska hrana je med tednom le za turiste v mestu in za vikend za Slovence na deželi. Vsak dan pa nam je, vsaj Čad ”pravi” tako, vseeno, če je mešano meso izsušeno, samo da je demokracija in lahko izberem, z jetri ali brez.

V Sloveniji je vsaj še dvajset roštiljarjev, ki imajo prav takšne kovinske pladnje, prav tako zrezano belo čebulo, prav takšen vrstni red mesa, toda boljšo pleskavico … In v Sloveniji je vsaj še dva milijona mnenj, ki se s to ocenjevalčevo trdivijo ne strinjajo ... V tem je ravno čar roštilja! Vsak si najde svojega favorita. Vedno lahko rečeš, da je nekje boljše. Nikjer pa ni tako slabo, da ne bi s prebrancem in pečeno papriko (pri Čadu jih letno napečejo 15 ton!) šlo hitro dol. Težave tako nastopijo šele potem; če je na koncu ”šljive” premalo ali preveč.

Konkretno o mešanem mesu na žaru: vsi kosi mesa so imeli lepe sledi žara in vonj oglja, čebula je hrustajoč bila prijetno blaga, in na pladnju je bilo tudi komplektno tihožitje, peteršilj, redkvica in solata. Da ni bilo ajvarja, jim gre v čast. Vas, kajne, tudi moti, če vse razmoči pa še povsod na belem pusti svoje sledi.

Toda: jetra so bila za nož pretrda, za žvečenje pa prežilava; piščanec je bil pust, svinjski kotlet pa suh, oba je žar povsem izsušil; pleskavica je sicer kazala nekaj sočnih ambicij, a je pokleknila pred splošno pomanjkljivostjo celotne Čadove mesne ponudbe - bledo!

Ko pogledaš po sosednjih mizah, sicer vidiš razlog: toliko otrok in starejših ni tačas v nobeni drugi ljubljanski gostilni. Je zato začinjanje tako dietično? Kot da bi radi vsem ugodili.

Tudi čevapčiči se temu ne izognejo. Toda čevapčičem je to vsaj v genih – samo junetina in sol pa nič več. Seveda, eni imate radi bolj mehke, drugi bolj zapečene, tretji bolj rahle, četrti bolj polne … Čadovi čevapčiči niso zbiti, iz njih se cedi in imajo pravilno obliko, dolžino ter mero. Imajo tudi barvo in, ko so v kajmaku, še omako. Toda Čadovi čevapčiči nimajo Čadovega okusa. Na slepi pokušini jih ne bi prepoznal … Zato, ker so premalo izraziti! Zato, ker se ne bi radi nikomur zamerili. Zato, ker so – povprečni.

Urnebes in piščančja čorba

Najbrž pa je ravno to razlog Čadove priljubljenosti. Hrana ne dopušča pretiravanja s čustvi, ne zaljubiš se, a tudi ne razjeziš, še manj zasovražiš. Čadove jedi puščajo prostor: za prijeten pogovor pod velikimi oboki starega hleva ali pod širokimi krošnjami stoletnih kostanjev, ob toploti odprtega kamina ali hladu poletnega vrta, tako blizu centru mesta, da je le skok, pa si skrit v miru in tišini; nobena nevihta, niti urnebes, te pri tem ne zmoti, saj je nekje vmes, med ajvarjem in pečeno papriko.

Več duše in tudi ponosnega značaja je imela juha, seveda piščančja čorba, četudi, zaradi napornega nadaljevanja, brez mesa. Slovenskih zelenjavnih juh vajeni jedci (še bolj jedke) bi se sicer zmrdovali, češ da je mastna, a to je zato, ker je vsaj juha imela nekaj pike na i; v tem primeru je bilo dovolj mlete paprike, ki ni bila le sladka, da je na površini naredila pokrov, ki je preprečeval, da bi se juha, z dovolj poletne zelenjave, nerazkuhane in premišljeno zrezane, shladila.

Manj zadovoljstva so zapustili ražnjiči. Na pogled brez pripomb, prav vzorčni pečat, z barvnim ujemanjem korenčka na čebuli vred. Toda bistvo ražnjičev je v mehkobi in sočnosti, ne pa v trdoti in pustosti! Je že tako, da so pravi in dobri ražnjiči le telečji, ne svinjski.

Kakšna pa je dobra lepinja? Zagotovo ne sme biti gumijasta! Osnova, ko je sveža, je najbrž originalna, toda ko je pogreta, je njena dobra stvar le v tem, da ne poješ preveč kruha.

Niti sladic … Palačinka je sicer sveže pečena in kalorije ima v čokoladnem prelivu ter v nadevu, vseeno pa je to le gostilniška palačinka, kakršne imajo premnogi. In jabolko tufahije je sicer sočno, toda takšen bi naj bil tudi orehov nadev, kajne. Je pa slivovka bosanska in ”na račun hiše”.

Zakaj obiskati?

Če ni zaradi hrane (a je tudi zaradi nje), kaj potem? Podrožnik, zelenje, vrt, kamin, tradicija, nostalgija, vonj in natakarji v črnih hlačah, belih srajcah, srebrno-sivih kravatah, ki vse poznajo in jih vsi poznajo. Tradicija, skratka!

Vinska ponudba 2,5

Natakar priporoči Carico Milico, ker je takšna tradicija. Vinski list seže od hišnih iz vse Slovenije (Montis, Pupis, Bistrica, Goriška Brda, Horvat) do pretežno primorsko zapolnjene vinske vitrine, iz katere pa ima vseeno žar najraje cviček. Zanimivo, kljub najlepšemu in največjemu ljubljanskemu ”pivskemu” vrtu pri Čadu ni točenega piva. Pribitek na ceno: cviček, Martinčič 15 evrov, pri vinarju 2,5.




Komentar bralcev:

6. 7. 2015: vse je odlično in še se bomo vračali, pačetudi zato prevozimo 70km. Kadarkoli smo v Ljubljani in imamo čas germo jest K Čadu,pa tudi samo na kosilo smo že šli k njim. To ni ocena laika ampak kuharice. Smo v drugih restvracijah za veliko slabšo hrano, več plašali.To da povedo, da toliko ne bomo mogli pojest se mi dopade, se pravi se jim ne gre le za zaslužek. Naj še dolgo delajo tako dobro in veliko uspeha jim želim. Marjetka


Dodatni podatki

Kako do tja:  med Tivolijem in živalskim vrtom

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
žar

Naslov:  Cesta na Rožnik 18, Ljubljana

Telefon:  +386 (0)1 251 3446

www:  www.gostilna-cad.si

E-pošta:  info@gostilna-cad.si

Zaprto:  nikoli; odprto vsak dan med 11. in 23. uro

Lastnik:  družina Čad

Cene:  hladne predjedi 4,20 do 6,90, juhe 2,50 do 4, tople predjedi 3,50 do 7,90, glavne jedi 6 do 18, sladice 2,70 do 4,90

Jedi:
balkanski žar

Leto obiska:  julij 2012



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND