Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (64 od 100)


Gostilna ocenjena 20 krat

Hrana:
20 krat
Vina:
20 krat
Postrežba:
20 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
20 krat
Cena/kakovost:
20 krat

Ocenite gostilno
 

Vipavsko-kraške suhe mesnine - panceta, ossocollo in sir z devetimi zelišči


Polnjena omleta - s pršutom, sktuo in vipavsko blitvo (bledo)


Pujsek iz domačega hleva - z njoki in kaponato


Jelka  in Davorin Mesesnel

 
Cejkotova domačija, Goče, 4
Domače narečje v pesmi in okusu

Z glavne ceste zavijte navzgor, v vas. Če imate večji avto, parkirajte na trgu, če imate manjšega, zložite stranska ogledala in pokličite, da vas Davorina nacilja po ozki gasi do cerkve. Tam vam bo odprl vrata do Jelkine obložene mize in pogled do Vipavske rodovitne doline. O tem, kar boste doživeli potem, pa ne povejte nikomur. Preveč vam bodo zavistni. Cejkotova domačija je tisto, kar manjka velikim. Tega ni več ne v Toskani ne v Provansi. Oni so, namreč, povedali naprej.


Za dobrodošlico je kratka zgodovina vasi. Za sorbet pred glavno jedjo je sprehod po vasi. Za digestiv je ogled ene od 75 kamnito-obokanih vaških kleti. Goče so vas, ki bi jo pozabili, če v Cejkotovi domačiji gospodar, ki je bil rojen le tri strehe stran, ne bi za pozdrav odčepil peneče pinele, ki jo je upenil prvi na svetu, za namaz, lahek in penast (”olupiti jih je treba”), ponudil melancanov, ki jih je žena zmešala s skuto in zelišči, ter za sladico zaigral Mlakarja na kitaro.

Sprehod v mineštri

Na mizi so slike, še črne in bele, zato že zbledele, kamnite podrtije, v katero se je Davorin Mesesnel zaljubil, ko so za mu hrbtom govorili, da ni pri pravi. Zdaj so vhodna vrata široka, na dvorišču, v cvetovih hortenzij, je široka miza dobrodošlice, navzdol vodijo kamnite stopnice v degustacijsko obokano klet, navzgor lesene v jedilno izbo, z okroglo mizo in pogrinjkom iz nonine dote. Še dve izbi sta v hiši, ki bi naj kmalu ob cerkvi dobila še tri apartmaje, in še ena terasa, iz katere je do Nanosa širok pogled. Na okenski polici so v žganje namočene !!, v omari je stari porcelan, v kozarcih pa peneče in domače, kot kruh, ki je puhast in svež.

Sir, mlad in kravji, maslen kot kajmak, je ”moj recept”, za juho, ki je v tem letnem času, ko je sicer že predolgo suša, a kar je zalito, je gosto in cvetoče, lahko le mineštra, pa je ”Jelka šla na sprehod v svoj vrt pri Štanjelu”. Takšne so vse jedi Cejkotove domačije. Preproste, toda zato toliko bolj iskrene! Mesesnelova spoštujeta sestavine, domači kraj in letne čase. Meso je le z njune kmetije, zelenjava le z njunega vrta, vino le iz njune kleti, znanje le iz njunih vasi. Le olivno olje je z Gažona, ”toda od strica”.

”Sir je z devetimi zelišči,” pojasni gospodar, ko zraven ponudi dišeče; svinjski vrat, v teh krajih mu pravijo kar ossocollo, je suh in sočen hkrati, saj je bil nasoljen in vložen v vino, v ustih ne pušča le okusa česna, soli, popra, ampak tudi mandljev, limone, muškatnega oreščka in, ali ga ne sladi celo cimet?! Logično, da je takšna tudi panceta, saj ima v okusu kraško pašo, v ”laseh” pa vipavsko burjo. A vseeno se gospodar opraviči: ”Zmanjkalo je pijanega sira …” Bo pač treba v Goče spet, ko bo dozorel na teranovih tropinah, tako kot repa za joto.

Vse, kar raste, je v mineštri, ki je tako pravilno, kockasto in drobno zrezana, da še žlica ve, kako je dobra. Tako je polna okusov, vonjev, barv in oblik, da se ji poda celo vino. Malvazija je iz zadnje steklenice letnika 2008, zato bo na novo potrebno počakati, da jo dozori barik. Mesesnelova vina so sestavni del Jelkine kuhinje, tako kot je sprehod po Goči sestavni del obiska Cejkotove domačije.

Bleda je blitva

Je bilo kaj, kar ni bilo dobro? Kjer te tako sprejmejo, tega ni! Po navadi zakurijo v štedilniku, ko se jih najavi vsaj osem. ”Le dva sta? Pa saj smo doma, kar pridite!” se je glasilo v dneh, ko so (bili) vsi na dopustu, stara mama v bolnišnici in visoka trava na pašniku. Je bilo, torej, vse vrhunsko? Kjer je tako domače, ni – na srečo! – visoko, temveč ”le” dobro! Zato se ”danes bosta morala pač jesti to, kar jemo mi” sliši kot darilo in privilegij hkrati. Preveč je spodaj v dolini (a še najmanj v tej, Vipavski!) obcestne površnosti, uniformiranosti in množičnosti, da ne bi znali ceniti tisti, ki iščete odcepe v hrib, jajčne omlete z žajbljevo omako, ki je polnjena s kraškim pršutom in vipavsko bledo (blitvo) ter zapečena s skuto. Zvita je kot kanelon, zrezana kot štrukelj, polita pa kot doma. Spomnili se jih boste vedno, ko vam bodo v gostilni z velikim napisom in majhnim zadovoljstvom hvalili svoje hišne palačinke, ki pa so blede zunaj (in zdrizaste znotraj).

Ker palačinke, pač, niso – njoki! Na Cejkotovi domačiji so zdrobovi, a bledi le zato, da lažje pivnajo tisto, kar je mineštra pustila na vrtu. Kaponata se je dolgo pražila in dušila, svinjski medaljoni pa so se kratko pekli. Čeprav je najbrž v večji družbi tudi kakšen ”slabši”, pa zato bolj domač, torej boljši kos, in četudi v hlevu še ni krškopoljskih prašičev (a bodo kmalu), je bilo tudi to z okusom po domačiji in ne trgovini.

”Pri nas je običaj pred sladico pesem v domačem narečju!” Po njej – sestavine štrudlja, oblika pite, okus družinskega kosila – pa stari vinjak zanj in sladki liker zanjo. Ko bi le kmalu bile še sobe!

Zakaj obiskati?

Zato, da se naužiješ! Narave, tradicije, zgodovine, pogledov, lepot, vonjav, kamnov, sodov, obokov, pesmi, pripadnosti, avtohtonosti, pristnosti, iskrenosti, ljubezni in posebnosti. Zato, da pobegneš pred vsem drugim! Cejkotova domačija je odklop!

Vinska ponudba 4

Goče imajo 1.200-letno vinarsko tradicijo, ki jo je cenil tudi dunajski dvor, sredi vasi raste zelenka, ki ima že 200 let, Vinarstvo Mesesnel pa je odkritje, ki ne more v svet … Vinograd je dovolj velik, da Cejkotovi gostje niso žejni, njihovi prtljažniki pa ne prazni, in dovolj majhen, da morajo gostje iz vsega sveta v Goče. V treh kleteh se skrivajo pravi zakladi; pinela iz leta 2001 je peneča, cabernet sauvignon iz leta 2006 je ob pujsku, letnik 2009 je še v sodčkih, šest mesecev na podstrešju sušeni pa v sladkem pikolitu. Zvrst malvazije in rebule s kar 380 Oeckslejev teče kot olje in diši po dimu. V vinogradih, ki so zračni, ni kemikalij, polovica grozdja pa gre pred trgatvijo na tla (v travo). V kleti so stare izkušnje, brez sodobnih naprav.









Komentar bralcev:

5. 10. 2015: Vrhunsko doživetje!
9. 11. 2014: Samo še kupčka podrem.... Čestitke Jelka in Davorin
23. 6. 2014: bravo maestro davorin. vasa prijaznost je tako nalezljiva , da...
8. 5. 2014: enkratno doživetje!!!
12. 8. 2012: Izvrstna domača gostilna, kjer se počutiš kot bi prišel k zelo gostoljubnemu prijatelju na obisk. Vsekakor vredno obiska!


Dodatni podatki

Kako do tja:  z avtoceste za Vipavo, nato v Slapu proti Štanjelu; Goče so na rhu hriba

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
primorsko

Naslov:  Goče 60, Vipava

Telefon:  +386 (0)31 398 496

E-pošta:  cejkotova.domacija@siol.net

Zaprto:  odprto po dogovoru

Lastnik:  Davorin in Jelka Mesesnel

Kuhar:  Jelka Mesesnel

Cene:  hladne predjedi 4 do 5,40, juhe in mineštre 2,70, tople predjedi 5,40, glavne jedi 11 do 16, sladice 3,25

Jedi:
primorska (kraško-vipavska) domača kuhinja

Dodatno:
Goče

Leto obiska:  julij 2012



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND