Sumim jih! Avstrijce, namreč. Da gredo v Slovenijo zgolj za nosom. Če pa se vedno ustavljajo pred gostilnami, iz katerih se širijo najmočnejše vonjave. In katere so to? Ste doma že kdaj pekli ribe? In pražili česen? Pa vam je potem na vratih pozvonil kakšen Avstrijec?

Slovenci smo drugačni. Mi ne gremo v gostilne za nosom. Pač pa za priporočilom. Moje je pisalo na vizitki, ki sem jo dobil po elektronski pošti. "Ribje jedi, žar, pizze" sem spregledal in se zaljubil v "prekmurske specialitete". V hiši z lepo urejenim okoljem, med gozdom in rožami, s ptičjim živžavom namesto prekmurskega vala, prav na mejnem prehodu Gederovci.

Zelenjava tako in drugače

Medtem ko so se Avstrijci za predjed mastili z ocvrtimi lignji s tatarsko, potem s širokimi rezanci s školjkami in palčkami, za glavno jed z ribjo ploščo in za sladico s "kremšnito, ki jo dela šefica", vse to ne da bi jim telefon preklopilo na slovensko omrežje in ne da bi štirje porabili več kot 35 evrov, sva midva iskala Verešove prekmurske korenine. "Le narezek," je priznala dvojezična natakarica. Zato sva poskusila z gobovo juho. Je iz svežih gob? "Seveda, šampinjoni so čisto sveži!"

Verjela sva ji na besedo in raje preizkusila svežino zelenjave. Presenečenje! Ob korenju, cvetači, peteršilju, zeleni, kolerabi, grahu tudi koruza, ki je tako branila prekmurske barve. In še malo smetane, za vezavo in ne preveč. Ne pomnim, kdaj sem v gostilni jedel tako dobro zelenjavno juho! Tanko in drobno zrezana pestra zelenjava, nič razkuhana, pravi al dente, da je obdržala vso svojo svežino, aromo in okus. Zaradi te juhe, ker je bila res dobra, da se je ni dalo preobjesti, sem pozneje k ribi naročil še kuhano zelenjavo. Toda! Saj jo poznate, tisto zelenjavo – razkuhano in odmrznjeno – zaradi katere otroci sovražijo "vitamine".

Recept za turnedoje

Al' prav se piše Vereš ali Vöröš? Na tabli ob cesti tako, na tabli nad vrati tako... Podobna dilema kot kakšen tournedos rossini je pravi. Gioacchino Antonio Rossini, eden največjih dobrojedcev 19. stoletja, ni dal ime le Seviljskemu brivcu, temveč še poširanim jajcem, rižoti, solati, fileju morskega lista ter seveda govejim turnedojem. Njegovi biografi se še prepirajo, ali je jed maestru, ki je ljubil foie gras (gosja jetra) in tartufe, v čast nastala v pariških restavracijah Caffe Anglais ali Maison Doree, so si pa enotni, da ni nastala na mejnem prehodu Gederovci. Za to obstaja, namreč več dokazov, med katerimi (na primer jetra pitanih gosi in črni tartufi) so za to zgodbo pomembni predvsem trije.

Prvi: maščobo (olivno olje) za pečenje turnedojev, ki so odrezani od najboljšega, ozkega dela pljučne pečenke, glave, filet mignona, in so kot ime (tourner) pove vedno okrogli, zato si dober kuhar pri pečenju pomaga z nitjo, pripravimo tako, da v njej najprej popečemo česen, ki pa ga potem zavržemo. Meso mora biti v sredini rožnato!

Drugi: Rossinijevi turnedoji so v rjavi omaki, ki ji okus daje madeira.

Tretji: rjave omake se polije čez rossinije le malo, drugo omako se ponudi v posebni posodi.

Pri Verešu pa trije veliki, bolj steaki, zaradi česar jim je Saj še danes hvaležen, na njih tri veliki kosi jeter, najbrž govejih, zagotovo pa ne gosjih, in veliko, ogromno omake, z, seveda, veliko pomarančo, veliko limono in velikim peteršiljem. Pa zgolj majhen papirnat slinček, da priznam, da me je mikal tisti, v katerega je bil varno zavit kruh.

Prekmurska gibanica za zgled

Res pa je, da so pri Verešu ta tri rossini pravila, če ne že s tournedoji, z nečim le povezana. Z ribami! Tako se je zgodilo...

Ker je dišalo po ribah, sem vprašal: "Kakšne ribe imate?" Orado, brancina, postrvi, se je glasil odgovor, ki sem ga v kontinentalni Sloveniji slišal že neštetokrat. Ker sem izbral postrv, sem dobil vprašanje: "S česnom ali z rjavim zosom?" Ker vem, dragi bralci, da zagotovo še niste jedli postrvi v "rjavem zosu", sem si rekel: "To moram poskusiti!

Riba je tem boljša, čim bolj sveža je, mar ne. Pa ni vedno tako. Kajti po tej logiki bi naj bila najboljša tista, ki na krožniku še plava. Postrv so lepo hrustljavo opekli. Potem pa so jo potopili v rjavo omako, ki so ji dodali še obilje stisnjenega, neprepraženega česna. In potem sem se šel ribiča. Je imel tudi pri tem receptu prste vmes Rossini?

A zato sva po zgodah in nezgodah z rossiniji in rjavim zosom pri sladici našla pri Verešu pravo Prekmurje. V gibanici, seveda. Vem, da po tem pisanju ne bodo preveč veseli, toda vseeno bom tvegal ponovni obisk. Kajti brez njihove prekmurske gibanice, v soboto ali nedeljo za kosilo, ko je še sveže topla, mi enostavno več živeti ni!