Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (52 od 100)


Gostilna ocenjena 6 krat

Hrana:
6 krat
Vina:
6 krat
Postrežba:
6 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
6 krat
Cena/kakovost:
6 krat

Ocenite gostilno
 

Jelenova salama s pokljuškimi jurčki


Jelenovi medaljoni v omaki zelenega popra z brusnicami


Rupa je domača gostilna, od narodne noše do gorenjskih jedi (na sliki je Sabina Ferjan, ki ob strežbi skrbi tudi za zelenjavni vrt)

 
Gostilna Rupa, Srednja vas v Bohinju, 3
Kozliček v narodni noši

Stara lesena in skodlasta koča na dvorišču je pravi muzej kmečkega in rokodelskega orodja, na steni je pravo bogastvo panjskih končnic, pred njimi pa prava kamnita miza. Nad okrasni vrt, ki je poln gorskih cvetic in zelišč, se sklanja prava narodna noša, iz kuhinje pa diši po pravi domači juhi. Jurčki s Pokljuke so že sveži, v pečici čaka kozliček, na veliki leseni deski je skrbno zložena jelenova salama. ”Jaka, šef jih dela,” pove, da je res, kar piše na tabli: ”Domače je: zelena solata, rukola, bezgov, melisin sok in šabesa, pehtranka, štrudelj.” Rupa je prava domača in gorenjska gostilna!


Za žejo po dolgem sprehodu okrog jezera, ki je le nekaj kilometrov nižje, niso mehurčki, čeprav jim pravijo biser. Bistra in nedolžna, osvežilna in dobra je bohinjska voda, z okusom dišeče perle in borovih vršičkov pa apetit dražljiva Rupina žganja.

Resna, urejena, trdna, domača

Izpod velikega kozolca ob hiši, ki daje senco in streho Rupinim poletnim jedcem, se na eni strani vidi v kuhinjo, na drugi pa v krušno peč. Iz prve in druge diši po tem, kar je že Valentin Vodnik najlepše opisal, Rupin trebušasti kuharček, ki sveti na steni, pozdravlja pri vhodu in izrezljano podpira jedilni list, pa dobesedno prepisal: ”Na žgancih tropine pa kislega zel’a, bob, kaša, vse mine, ko prid’m od dela, al bodi pogača, klobasa, al’ sok, al’ kar se obrača na ražnu okrog.” Čeprav je pri sosedu picerija, je Rupa resna, urejena, trdna, gostilna, s peskom za avte, zelenico in igrali za otroke in domačimi jedmi za lačne goste.

Gobice ob jelenovi salami so čvrste in kisle, temne divjačinske rezine pa tanke in poševno odrezane, da prsti nadomestijo vilice, cmokanje pa besede. Feferoni so sicer iz trgovine, kumarice pa iz Kamnika, toda še bolj kodrasti od peteršilja so rumeni listi endivije, ki še dišijo po rastlinjaku za hišo, v katerem so paradižniki že tako visoki, da bo morala leda, ki je boljša od ledenke, kot pojasni pomenek narodne noše s stalnimi gosti pri sosednji mizi, hitro v skodele.

Žal se gobova juha izgubi v majhni gostinski skodelici in čeprav so jurčki tudi z jajcem, se pozna, da letina še ni prava. Vseeno pa se juhi še bolj pozna kuharjeva roka, ki počne le in točno to, kar jo je naučila že stara mama. Ne važi se s količino, temveč z okusom, in ne z gobami, temveč z zelišči. A, če že je hišna specialiteta, bi ji več samozavesti v lončenem delu dobro delo.

Zato pa so zelene šparglje predstavili tako samozavestno – ”Kramarjevi so!” -, da je zvenelo ali sosedovo ali slavno. Pa ni bilo ne eno ne drugo. Ne gorenjski, temveč dolenjski, in ne olupljeni, temveč le odlomljeni. Zato je spodnja tretjina sicer leseno ostajala med zobmi, toda bili so tako sveži, da jim tudi minuta kuhanja preveč ni pobrala okusa. In po najmanj 150 različnih belušnih receptih sva morala prav na Gorenjskem spoznati, da pravi šparglji recepta sploh ne potrebujejo. Dovolj je le radodarna mera dobrega olivnega olja in ščep sesekljanega peteršilja čeznje. V Bohinju? Zakaj pa ne! Saj se tudi po leseni ograji na vrtu vzpenja brajda, ki celo obrodi! Slovenska kuhinja se je vedno pokrajinsko prepletala in dopolnjevala, kar je tudi njena največja prednost; če je znano poreklo, je pristno tu in tam.

Prideš lačen, greš sit

Nasploh je Rupina odlika, da v narodna oblačila opravljeni Kusterletovi ne komplicirajo. Pozimi so koline, poleti pa v četrtek odojek in za vikend kozliček. Od divjačine so jelenovi medaljoni, niso pa medvedove šape, ker te so iz svinjskega zrezka. Mavželjni so hišna specialiteta, toda imajo tudi čevapčiče in mučkalico. Ocvrt piščanec je nedeljska klasika, toda gostje imajo tudi dunajskega radi. Skratka, Bohinj je turističen, domača gostilna Rupa pa se tega zaveda, a se zato ne razprodaja. Kar je na mizi, ne zardeva.

Jelenovi medaljoni v zelenem popru so zato kot navadni zrezki v vsaki obcestni gostilni, kjer jih znajo malo potolči in močno pomokati. A tako mislijo zgolj oči! Kajti v ustih je čisto drugače. Omaka je dovolj naravna, da se kuharju Jaki tudi uniformne brusnice odpustijo, zrezki pa so bolj sočni in mehki od kar nekaj divjačinskih filejev, ki so sploh še ostali v spominu. In zraven so ajdovi krapi, takšni, da je izlet na Gorenjsko še lepši in še bolj nujen. Brez kuharske umetnosti, torej, toda s kuharsko spretnostjo in lokalno tradicijo. Gostilna, v katero prideš lačen, iz nje pa greš sit.

Zato ni bilo s kozličkom nič drugače. Vse poješ, nič ne zaviješ, nekaj hrusta, nekaj se topi, močno diši in malo se vonja, tanko je zapečeno in debelo je skuhano, vse skupaj pa z dovolj mesne, ne močnate, omake, da je bil pražen krompir pošteno nalit. Gostilna, na katero se vedno spomniš, ko na zeleni gladini bohinjskega bisera zagledaš Janezov obraz.

In ko je blejske grmade zvrhana kopa, kljub preveč smetane, hitro preteklik, češnjev štrudelj pa zjutraj spečen in popoldan brez pogrevanja in žarčenja postrugan iznad v oči slepeče rdeče papirnate serviete, so dolgi požirki osvežilne bezgove šabese boljši od vsakega vina in še takšne modne sladice.

Zakaj obiskati?

Če so domači v narodnih nošah, sicer šabesi ne pristoji pivski kozarec, in če je solata z domačega vrta, na krožnike ne sodijo bledolična paradižnikova tihožitja, toda Rupa je zgolj preprosta a pristna domača gostilna, ki hoče le to, da siti z Gorenjske ponesete domov pehtranko za zajtrk in zasnežene poletne vršace za spomin.

Vinska ponudba 2

Na Gorenjskem smo, zato je žganj več od buteljk, a vseeno se najdejo ob točenem refošku (Čotar, Kras) in sauvignonu (Čehovin, Vipavsko) tudi Gaube iz Svečine in Dušan Kristančič iz Medane. Pribitek na ceno: cabernet sauvignon Kristančič 18 evrov, v vinoteki v Medani 9.






Komentar bralcev:

27. 2. 2013: Vse je super samo malo več prijaznosti in duše manjka natakaricam
17. 8. 2012: Samo 1 x letno, ko smo na dopustu si privoščimo hrano pri njih in vedno vredno pohvale.
8. 7. 2012: Vse pohvale Jaku in njegovim zaposlenim.Dobra organizacija, dobro delo, dobra gostilna - zadovoljni gost. Velikokrat se naročimo zlasti na pujska in tudi goste pošiljamo, ki so vedno brez izjeme zadovoljni. TAKO NAPREJ, takih gostiln se manjka!!


Dodatni podatki

Kako do tja:  pred Bohinjsko Bistrico desno, odcep za Pokljuko, čez Češnjico, ali z jezera preko Starih Fužin

Regija:  Gorenjska

Značilnost:
domače

Naslov:  Srednja vas 87, Srednja vas v Bohinju

Telefon:  +386 (0)4 572 3401

Zaprto:  v ponedeljek: odprto od torka do nedelje med 10. in 24. uro in ob praznikih

Lastnik:  družina Kusterle

Kuhar:  Jaka Kusterle

Cene:  hladne predjedi 7 do 13, juhe 2,20 do 3, tople predjedi 5 do 8, glavne jedi 9,50 do 17, sladice 3,30 do 6

Jedi:
domače gorenjsko-slovenske jedi

Dodatno:
narodne noše in muzej v lopi

Leto obiska:  junij 2012



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND