Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (66 od 100)


Gostilna ocenjena 7 krat

Hrana:
7 krat
Vina:
7 krat
Postrežba:
7 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
7 krat
Cena/kakovost:
7 krat

Ocenite gostilno
 












 
Vračko, Jurij
Korektno obmejno sodelovanje

Družinska gostilna blizu meje, ki je že danes pripravljena na dan, ko meje res več ne bo - Kuhajo tisto, kar imajo stalni gostje najraje, toda zato dobro in brez napak - Vina iz domačega vinograda in sobe za izletnike po (avstrijski) vinski cesti

Vračko je obmejna gostilna. In to, kot veste najmanj od prejšnjega tedna, nekaj pomeni. Da Avstrijci za vikend pridejo že ob enajsti uri. Da naročajo vedno isto. In da zadovoljni gredo že ob pol dveh. Potem pa pride slovenska izmena. Ki naroči tisto po čem diši... Korektno obmejno sodelovanje, skratka. Danilo in Anamarija, ki jima pomaga že podmladek, bi sicer rada drugače (beri: več), toda kaj, ko jima gostje ne pustijo.

Tu in tam sicer poskušata s posebno, sezonsko ponudbo, pa z novimi krožniki pa z rožicami in zelišči na njih. Toda, kaj, ko je naročilo vedno enako. Dunajski, kura, če imajo poseben dan, izlet do morja. Pravzaprav si edino nenavadnost privoščijo pri pijači. Ko naročijo najbolj znani avstrijski cocktail. Pol temne in pol svetle pokalice. Špeci gostje, pač.

Lukarsko meso in morski list

Pravzaprav se da povedati tudi drugače. Z morskim listom, na primer, v limonini omaki. Brez kiksov, prava kontinentalna jed za jedce, ki poznajo morje le avgusta. Ko se Danilu in Anamariji zahoče morski list, ga ne naročita v lastni kuhinji, temveč raje vse leto delata to, kar hočejo njuni gostje, junija pa za deset dni prepustita ta mladim gostilno - en vikend kar bo pa bo, z upanjem, da gostje ne bodo pobegnili k sosedu, ki prisega na "toplo kuhinjo" -, sama pa se pustita razvajati na križarjenju po Sredozemlju, od ribe do ribe, od tržnice do tržnice, od Italije do Francije, pa še malo Španije in spet hitro domov.

Brez kiksov pomeni, da je bil kuhar dovolj nežen do lista, da ni uporabil zelenjave iz ozimnice, temveč s tržnice, ki jo je lahko skuhal na zob in jo položil v krompirjevo košarico, ki je sicer plavala v preveč olja. Pa to, da je imela omaka res okus po limoni, čeprav je bila pregosta, saj bi se ji pena bolj podala. Toda, kdo pa pravi, da so Vračkovi gostje mojega mnenja?!

Vseeno pa Vračkovi svojim stalnim gostom - ker mnogi k njim zavijejo z avstrijske vinske ceste, na kateri "se vedno kaj dogaja", jim ponujajo tudi sobe -, nikoli ne pozabijo pokazati, da so v Sloveniji. Ne le z vonjem morja, temveč tudi z domačim narezkom ali, za bolj lahkotno opredeljene, lukarskim mesom, z izdatno marinirano čebulo in najboljšim svinjskim, tanko odrezanim, karejem ter sledjo bučnega olja. Srečko, ki se ga je še držal spomin na lukarsko meso iz znane velenjske gostilne, se je sprva branil, da bi ga poskusil, ko pa se je le predal, mu je bilo žal, ker je Vračka tiščal v isti koš. Nekaj so dodale tudi tri vrste kruha, pa še v nedeljo, in pozdrav iz kuhinje, domača pašteta, pa še kolobar čebule.

Objem bučinih semen

Potem je nastopil natakar, ki se je pravkar vrnil s Peruja, zato se ga je še držala dobra volja. Ker hodi dosti po Pohorju, je priporočil gobji tris, ker pa nikoli ne veš, je z njim prinesel že kar račun. Hec, hec... V resnici so bili kozarci, z lanskim polsuhim, seveda, Vračkovim, sauvignonom. Kar ne more izraziti v kuhinji, gospodar Danilo nadomesti v vinogradu in kleti.

Med ocvrtimi jurčki, iz katerih ni izhlapelo dovolj tekočine, bukovimi ostrigarji, ki so se s pomočjo drobca česna s peteršiljem dobro znašli v bolj fini gozdni družbi, smo zmago prisodili lisičkam z ravno dovolj in ravno prav umešanim jajčkom.

Juhe smo prepustili avstrijskim gostom, saj se nam je zdelo, da je sezona čemaža končana, prava gobja pa se tudi še ni začela. Raje smo se tačas temeljito razgledali po Vračkovem ambientu, ki ni le kot hrana korekten, temveč je kar gostinsko zgleden. Kamin, pohorski kamen in drevo, ki je bilo tam prvo in je zimski vrt pač moral zrasti okrog njegovega debla.

Svinjska ribica medaljonskega tipa sicer ni bila v bučkinem plašču, a saj se ji je obleka iz bučinih semen še lepše podala. Le še malo več nežnosti pri pečenju mesa, prosim.

Pri biftku, govejem, na rukoli, je kuharju ura zaostajala, zato pa mu je lepše tekla pri viničarjevem govejem veselju z odlično lisičkino omako. K dobremu vtisu pa so svoje prispevale tudi solate: mlad stročji fižol, kumare s smetano in pestrost v mešani solati. S tem da so se krožniki prilagajali solatam in ne obratno!

Pri sladici pa nas sploh niso vprašali, kaj bomo, saj so pripravili kar hišni tris, z vsemi svojimi tremi favoriti. Nič pretresljivega, zato pa tako kot celotno kosilo, zelo korektno pa tudi okusno: sirova gibanica, ozek trikotnik, resda pogret z bližnjico, jogurtova strjenka v malinovi omaki in grmada, ki ni več le blejska posebnost, ampak tudi Vračkova!

Obisk leta 2001

Zapeljala sva se v pomursko smer. Že nekaj časa me je mikala gostilna z lepim razgledom, od zunaj lepo urejena, z velikim zimskim vrtom in še večjim parkiriščem, ki je bilo vedno polno, ko sem se tam mimo vozil v kakšno drugo gostilno. In tako je napočila neka sobota, ko sva si rekla, brez rezervacije in vnaprejšnjih raziskav, pa poskusiva. Ko sva izstopila iz avtomobila, sva vstopila direktno v fritezo. Daleč naokrog je bil vonj nasičen z oljem od lignjev in pišk. Seveda je bilo v gostilni še huje. Toda na najino srečo ni bilo - prostora.

Saj mi boste oprostili, kajne, res sem se trudil, da bi vam predstavil kakšno novo, dobro gostilno, toda, žal, ni šlo... Še vedno je (pre)malo dobrih gostiln. In zaradi tega se moramo toliko pogosteje vračati v tiste stare, preizkušene, nekoč in danes še vedno dobre.
Le hrib s trto je do meje
 
Vračko je klasičen primer tradicionalne domače gostilne, v kateri kakovost ne niha. Pred leti je že nastopala na tej strani, toda od takrat ni dobila le nove fasade, temveč so prenovili kar vsa tri poslopja, ki v Grušeni, malo pred mejnim prehodom Jurij, tvorijo Vračkov "dvor". Vsaj v Avstriji bi mu tako rekli. Sicer pa tudi rumenkasta fasada, bele okenske obrobe, zelena vrata in polkna ter veliko naravnega lesa delujejo kot da bi bili tam čez. Ker pa je zraven še veliko naravnega pohorskega kamna, je Vračko vseeno naš. Tudi takrat, ko se iz kamina le kadi, saj bi bilo potrebno malo podrezati po tlečih polenih, da bi se ogenj znova zasmejal. Res, pravo olajšanje, ko se doma preoblečeš v domačo uniformo in ti obleka namesto smradu po postanem olju pošilja sms iz kamina.

Ker je le hrib s trto do Avstrije, so pred gostilno parkirani predvsem avstrijski avtomobili. "Čeprav," je pozneje potožil lastnik Danilo, "ni več tako, kot pred leti, cigaret ni več, bencin je dražji." Največji naval je v nedeljo, zmeren v soboto, med tednom pa je najlepše. Pred štirimi leti so Vračkovi gostilno temeljito prenovili, s precej okusa, veliko lesa, kamna, domačnosti, brez kiča, ki sicer krasi številne gostilne okrog Maribora. Iz ene stare hiše so nastale kar tri prenovljene, saj je v okviru "dvora" tudi vinska klet, nad njo prenočišča, ker "Zgledovati se moramo po Avstrijcih. Lani je imela Gomilica kar 60 tisoč prenočitev! To bo kmalu prišlo tudi k nam." Tako razmišlja gospodar, ki skrbi za vino, ko se njegova žena smuka med gosti.

Jedilni list je klasičen, saj "že nekaj časa poskušava, da bi vrgla kaj ven, a se ne moreva odločiti, ker večina gostov še vedno hoče klasiko, od lignjev do mesnih plošč". Kljub temu pa se je gospodarica, ko je videla, da sva malo bolj radovedna od običajnih gostov, skušala potruditi. "Divjačinski narezek? Ali pa domač narezek iz tunke? Pretežko za začetek... Dobro, potem pa malo govedine v solati! In zatem priporočam gobov tris, malo lisičk z jajcem, jurčkov z domačimi širokimi rezanci in popečenih ostrigarjev. Za nadaljevanje pa srna. Vsi jo hvalijo."

Od govedine v solati do sneženih kep
Govedina v solati je bila primeren uvod, saj so štiri mehke in sočne kose mesa na velikem krožniku le prelili z malo bučnega olja in kisa, obložili s tankimi kolobarji čebule, potresli z večbarvnim poprom ter okrasili z rezanci pora. Ob štirih vrstah kruha iz košarice, četudi so bili od peka, in domačem polsuhem sauvignonu sva brez težav počakala na toplo nadaljevanje.
 
Z gobjim trisom so pokazali, da kljub večinskemu okusu gostov le znajo prepoznati tudi malo bolj zahtevne jedce. Ko so pri sosednjih mizah po avstrijsko mlaskali ob mešanem mesu na žaru z veliko pomfrita ter ocvrtih ribjih palčkah, sva dobila na velikem in dobro ogretem krožniku majhno štreno širokih rezancev v jurčkovi smetanovi omaki, ki ji je manjkalo le malo peteršilja, kupček majhnih lisičk z jajčko, ki je bila morda malo preveč zakrknjena, in nekaj ostrigarjev z žara, ki so spodaj hrustljali, zgoraj pa se topili v česnovi omaki.
Pri glavni jedi sva preizkusila še refošk, ki seveda ni bil iz domačega vinograda, k njemu pa kuhano govedino z jabolčnim hrenom, ki je bil morda malce prekisel, praženim krompirjem in, zanimivo, v olivnem olju na hitro opečeno sredozemsko zelenjavo. Njej se je sicer tožilo po špinači ali blitvi, njemu pa je godilo.

Srnin zrezek je bil v malce prekrepki omaki, a jo je ublažil kupček stepene smetane, v kateri so se kopale brusnice. Kruhov cmok se je lepo prepojil z omako.

Tudi solate niso bile povsem običajne, motovilec z bučnim oljem je bil prekrit z naribanim jajcem, ob rukoli z olivnim oljem pa so bili paradižniki.

Da Vračkovi resno mislijo, ko govorijo, da so se naveličali le cvrtja in pečenja za goste, ki naročajo na "metre", so dokazali s krožnikom sladic, na katerem je bila velika snežena kepa v vanilijevi omaki, grmada v smetani in jogurtova strjenka z borovnicami.



Komentar bralcev:

28.10.2007: vedno zadovoljen z obiskom, prijaznostjo in odličnimi vini!
17.10.2005: Zelo dobra hrana!


Dodatni podatki

Kako do tja:  malo naprej je mejni prehod Jurij

Regija:  Štajerska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Grušena, Jurij ob Pesnici

Telefon:  02 656 4311

Zaprto:  Ponedeljek

Lastnik:  Danilo Vračko

Kuhar:  Danilo Vračko v kuhinji in vinogradu, žena Anamarija med gosti

Cene:  opisano kosilo je za štiri stalo 22.000 tolarjev

Jedi:
sezonsko navdahnjena regionalna štajerska kuhinja

Plus:
če se Vračko prilagaja nezahtevni Evropi izza meje, pa to ne pomeni, da bi to počel z levo roko; odlično vodena družinska gostilna, ki kljub stalnim gostom vedno dodaja nekaj novega; jedi so sicer preproste, toda brez kiksov.

Minus:
kar pa spet ne pomeni, da si ne bi želeli (predvsem meso) več preciznosti. A point pomeni dvoje: sekundna natančnost in trening.

Dodatno:
deset dvoposteljnih sob, vinogradništvo

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  nedeljski izlet s kolesom preko Kamnice do Kungote



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND