Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (64 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 

Kuhano pleče z zelenjavnim kompotom


Počasi pečena potrebušina z akacijevim medom


Grahova strjenka z beluši in dimljeno prato


Ingrid Saksida Bolčina skrbi za vina, Marko Bolčina pa za njihovo kulinarično spremljavo.

 
Turistična kmetija Saksida, Zalošče, 4
Stari okusi, nova predstava

Ko zaviješ s ceste na ovinkasti kolovoz, misliš, da si zgrešil, če ne bi bilo tako blizu. Ko se udobno namestiš v usnjenih pastelnih sedežih, za elegantno pogrnjeno mizo, sredi svetle jedilnice, kjer doni visoki kristal in se sveti globoki porcelan, misliš, da nisi prišel prav, če ne bi gostiteljica hitro natočila mehurčkov iz steklenice z imenom, ki je na vratih. Z vini se družina Saksida ukvarja že od 1841, s kulinariko od lanske jeseni. Vinarka in kuhar sta se našla na turistični kmetiji, kjer sta poročila vina in hrano.

Kuhano svinjsko pleče ima širok sladko-mastni rob in darežljivo debelino, ki razodeva zgodbo o pujsu, ki ni potreboval potnega lista, da je šel s sosedovega dvorišča na zadnjo pot. Čvrsto meso se sveže sveti in polno diši, da se pozabljeni spomin spet začne prebujati. Kot nekoč, a s spremljavo kot danes. Sladek kruh je nežno opečen, meso je na povoščenem papirju, polnem kapljic sladkega kisa, v njenem kozarcu je ”vložena” v soku rdeče pese čvrsta cvetača, v njegovem v korenčkovem soku pa bučke. Meso se trga z roko ali nabada na zašiljeno tro iz vinograda skozi okno. Najbrž je zelen, saj je tudi v kozarcu.

Grahova strjenka s prato

Na dnu globokega krožnika je okrogla grahova strjenka, na njej se pretegujejo glavice belušev, ki so šele na krožniku ugledali sonce. Pomladne dišave atraktivno dopolnjujejo vršički divjega hmelja, ker pa smo v vinski hiši, je na pršutno rezani ”feti” vipavske dimljene prate hrustljavec vinskega kamna, ki ga je kuhar ujel v sušeni listič kletarskega vonja, ki se družno z nežnim mesom raztopi v ustih.

Marko Bolčina je devet let kuhal na Zemonu in spomin na to ni le v kozarčku hrenove omake, ki pozdravi – v času pirhov - na mizi. Jedro njegove kulinarične zgodbe so sestavine, ki mladost uživajo na poljih, gozdovih in kmetijah Vipavske doline, osnova pa kuharske tehnike, ki ne sestavljajo le lepih krožnikov, temveč rušijo tudi stereotipe o narezkih kmečkih turizmov. Zato turistična kmetija Saksida ni le sodobna, temveč tudi ambiciozna. Zato moževe jedi niso le spremljava ženinim vinom, temveč je Vipavska dolina dobila še en obvezni dobrojedski zavoj z avtoceste.

Torej ne pričakujte jedilnega list, ki bi bil zamaščeno debel, porcij, ki bi jih zavijali za domov, in plošč, ki bi razveseljevale litrsko-vinsko omizje. Tako kot Saksida ni restavracija, tudi ni vinotoč, tako kot ni a la carte, tudi ni vaška gostilna. Kozarci so na visokih pecljih in gostje na visokih petah, toda na mizi diši šopek z maminega vrta, na steni so črno-bele fotografije, v degustacijski sobi pa je podstavek pršutu stari barik. Pred hišo, kjer se začenja vinograd, je veliko parkirišče za avtodome in zdaj, ko so vina poročena s hrano, se bodo lotili še sob.

Štorovke s polentinim presenečenjem

Marsikje bi delovalo prevzetno, če bi na kmečkem turizmu juho, v kateri se je kuhala pujsova noga, ponudili v martini kozarcu, toda pri Saksidi, kjer je kuhar v črnem in na črto zlikan, kuhinjo pa odpirajo steklena avtomatska vrata, so serviete iz blaga, zato je juha kot cocktail domačih okusov, ki so v njegovem kozarcu hrenovi, v njenem pa špinačni. Čeprav se chef pri nobenem hodu ne more upreti skušnjavi vtisa, sta v njegovi predstavi ves čas vsebina in smisel. Okusi se, da je meni, ki pričakuje le najavljene goste, premišljen in izpiljen, zato nič hudega, če pregosta juha ni nežno gladka in če kje (bučke v korenčkovem soku) zmoti preveč kisa, saj Bolčina, prizna: ”Začenjamo, se še učimo, zato želimo postopno in ne prehitro.” Ali, če pri štorovkah s polento zmanjka začimb, saj že sveže mleti poper naredi čudež, žlica pa presenečenje, ko se rumenjak iz polentine sredice razlije čez gobe, zabeljene z ocvirki.

Dovolj učinkovito, da najavi finale, ki je kot se za turistično kmetijo z Vipavske spodobi, torej mesno. ”Rebra” se izkažejo za v vakuumu tri ure na 75 stopinjah pečeno potrebušino, ki je na koncu v ponvi dobila akacijevo medeno glazuro. Meso se topi, maščoba sladi, omaka pa opija krompirjev pire s cikorijo in drobnjakom. Moderen pujsek, ni kaj!

Tudi jagnje ni zaostajalo. Krači, izkoščičeni, se je v mehkobi, sočnosti in polnem okusu poznalo, da se ni zamrznjena vozila med letalsko prtljago, temveč je živahno tekala po vipavskem flišu in kraškem apnencu ter kar pozabila, da so ji dodelili enako prilogo kot spodnjemu delu pujsovih reber.

Ste po takšnem scenosledu, ki je z vsako jedjo spominjal na zavijanje vipavske burje, z vsakim krožnikom pa na zlato žlico Dela 2004, pričakovali ob sladkem merlotu, sušenem na šparonih, in sladki rebuli, sušeni na slami, za konec štrudelj, potico ali kvašene štruklje?

Hruška kuhana v sopari in polnjena z orehi je bila neažurna v letnem času in nedorečena v okusu, toda dvignil jo je sladki merlot, tako kot je domače žganje pomagalo sladoledu, s katerim se je barvno – a ne sezonsko – skladal kaki. Vseeno pa je chef ostal dosleden, v tradicionalnih okusih in sodobni predstavi – pri Saksidi so vina dobila dostojno in atraktivno spremljavo.

Zakaj obiskati?

Lepo je! Krožniki so izbrani, oblike jedi dorečene, sestavine pristne, izvedba spretna, ambient pa turistična kmetija v imenu in vinu ter elegantna lokacija za dobrojedce na vipavskem podeželju.

VINO 4

Vipavske jedi Marka Bolčine spremljajo vina žene Ingrid in tasta Joška Sakside. Resna vina, odlične lege nad reko Vipavo, majhne obremenitve (1,5 kg) po trsu. Začne se s penino iz chardonnaya in rebule, sklene z domačimi žganji, tudi vinjakom in postankom v vinski sobi. Zelen ob hladnih zelenjavnih omakah, bela charisma, 2008, ob dimljeni prati, modri pinot, 2008, ob polenti s štorovkami, barbera, 2008 (Ingrid Saksida: ”Trudimo se z barbero, ker je zapostavljena.”), z izrazitim vonjem češenj in malin, ob jagnječji krači.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  izvoz Selo z avtoceste Vipava – Gorica; skozi Batuje, v Zaloščah pred mostom čez Vipavo desno

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
posodobljeno regionalno

Naslov:  Zalošče 12 a, Dornberk

Telefon:  +386 (0)5 301 78 53

www:  www.vinasaksida.com

E-pošta:  info@vinasaksida.com

Zaprto:  kadar ni rezervacij; odprto vsak dan (obvezna predhodna rezervacija)

Lastnik:  družina Saksida

Kuhar:  Marko Bolčina

Cene:  hladne predjedi 4 do 6, juhe 2 do 4, tople predjedi 4 do 8, glavne jedi 7 do 11, sladice 3 do 5; degustacijski meni 20 (4 hodi), 26 (5 hodov) in 32 evrov (6 hodov)

Jedi:
sodobno-pristna vipavska kuhinja

Dodatno:
kamp za avtodome, kulinarični izdelki

Leto obiska:  april 2012



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND