Zaradi finih ljudi, ki jih je Škrubi nekoč v Ljubljani ”fotrou”, je fensi bula. Zaradi Korošcev, ki kri pri kolinah spečejo in je ob drugih jedeh bolj za okras in začimbo, ni krvava. Zaradi sočnosti in svežine, da je lažja, je v krompirjevi solati namesto čebule por. ”Biti pa mora malo pocasta, takšna je najboljša!” Škrubi že takoj na začetku gre na polno. Kdor najde k njemu v Podpeco, ni prišel slučajno, zato ne sme priti zaman. Jedi so stare in koroške, ideje so iz starih bukev in potovanj, kosilo z recepti vred pa traja do večerje. Narastek iz drobovine in kaše spominja na koline, a Peter Lenče jim je vzel kožo, jih pokril z zeljem in pečeno slanino in z njimi pregnal mraz iz soteske, ki pozimi ne vidi sonca. To ni jed gostilniških kuhinj in šolanih chefov, to je jed za leseno izbo, kakršnih ni več. Že pred desetimi leti sem zapisal, da bi Škrubija morali zaščititi. Preveč časa smo, torej, že izgubili.

Opucki naredijo govejo juho

Štedilnik je na drva, v veceju pa je voda zmrznila. Pri Škrubiju ni v ničemer navadna, še manj običajna gostilna. Toda največji lonec ima  bakreni ovoj in goveja juha v njem prav tak barvni odsev. ”Že babica je tako delala,” pove gospodar s predpasnikom uda praženega krompirja. Juha je temna in močna, kot bi se v nekaj litrih okopala cela krava. ”Meso prej v pečici z zelenjavo hitro in močno zapečem.” Palačinke so sveže spečene, zrezane pa zato tako tanko, da jih gre čim več na žlico. Med rumeno barvo jajc se mešajo zeleni toni drobnjaka in peteršilja, ki ju je Škrubi zamešal že v testo.

Krepke juhe, ki je bila največje odkritje tokratnega obiska, pa ni naredilo le dobro meso, temveč tudi ”slabo”. Opucki koroški mesarji pravijo tistim kosom, ki jih ne upajo vreči na tehtnico. Tiste, katerih se drži največ mesa, Škrubi doda velikemu kosu, ki pa tudi ”mora biti žvaloven”, torej poln kit, da mora juha počasi in dolgo vreti, preden lahko namoči palačinke.

Za vmes so grumpi, ocvirki veliki kot majhen zrezek, s čebulo, ki se je potila med spuščanjem mesnate slanine. Majhni grumpi so za zabelit, veliki pa za fine gospe, ki jih jejo kar z rokami.

V krvavicah diši tudi kos pečenke. ”K svinjski glavi rad dam še kaj boljšega zraven.” Okus pa vseeno naredita črevna mast in majaron. Pa krepek požirek sadjevca potem.

Mavželjni so tiste koroške ”bule” z možgani v svinjski mrežici, ki se pečejo v posebnih modelih z osmimi vdolbinami, od katerih je eden, še starejši od Škrubijeve bajte, tudi na okenski polici, kjer je blizu do vroče pečice. Ker bi bilo mavželjnom med takšnim kosilom, ki nam je postreglo s celo svinjsko glavo in vso drobovino, dolgčas, so zraven še pečenice, sicer ne Škrubijeve, temveč mesarjeve, a vseeno drugačne. Koroški kuharski samouk, ki med svoje mentorje šteje predvsem chefa ljubljanskega Smrekarjevega hrama Mira Rismonda, jih peče počasi (80 stopinj) polnih šest ur v masti po načelih francoskega konfita, zato izgubijo dobro sedmino svoje teže. Se manj spahuje po tako napornem izletu v Podpeco med gradove Kralja Matjaža.

Na tečaju za mlade deklice

Tudi kislo zelje, ki je za obvezno spremljavo, je posebno, saj je kuhano v jeruzalemčanu in tako zapečeno, da se s hrustljavega vrha ne vidi do dna, kjer se najde tudi kak kos mesa. Res je, pri Škrubiju se vrata edine kurjene sobe, ki je le majhna izba ob še manjši kuhinji, zapirajo le tako, da je med njimi ves čas zataknjena stara kuhinjska krpa, na kar je treba paziti, ko gre gospodar v prazno jedilnico s stene sneti velik okvir, ki za steklom razkazuje moški steznik, kakršne ne delajo več, saj brki ne rastejo več do ušes kot so Francu Jožefu in Škrubijevemu dedku, toda ta izba je prijetnejša od še tako moderne, luksuzne in bleščeče jedilnice mišelinske restavracije. Zato, ker je tisto, kar je v njej na edini mizi tako – iskreno! Škrubijevih jedi se ne ocenjuje, temveč je! Vsekakor to niso jedi, ki bi jih jedli toliko in vsak dan. Toda Črna je za večji del Slovenije tako za devetimi gorami, da bi bila brez Tine Maze le zaspano kraljestvo Kralja Matjaža, brez Škrubija pa bi jo pod Najevsko lipo obiskovali le državniki.

Čeprav je ta Škrubijeva kulinarična iskrenost tako drugačna, da boste njegovo gostilno zaman iskali celo na spisku gostinske ponudbe spletne strani občine Črna, pa se je kuharski samouk kuharskih veščin učil celo pri sestri Vendelini in to celo v predporočnem tečaju za mlade meščanske deklice. ”Zato, ker smo kuhali na štedilniku na drva, takšnega pa imam tudi sam.”

Iz tepk in rjavk, ki so jih včasih za malico dobili le kosci, je nadev v velikih klocovih (suho sadje) nudlnih (testenih žepkih), bogato zabeljenih s pošteno pijanimi in velikimi rozinami, opraženimi v maslu z drobtinami. Debelo testo in rahel nadev bogate in nasitne Škrubije sladke specialitete zaokrožita simpatično domačo kuharijo koroškega kuharskega posebneža, velikega ljubitelja in poznavalca redkih in nenavadnih škotskih viskijev, ki ste ga na pepelnično sredo lahko srečali tudi na Nazorjevi v Ljubljani, kjer je pred Unionom kuhal, pekel in mešal veliko paello.

Zakaj obiskati?

Zato, ker Škrubiju ne morete pisati, saj mu maile po telefonu prebirajo ljubljanski prijatelji, mobilni signal pa je le pred vrati ... Zato, ker je to doživetje, ki se ga boste spominjali še, ko boste najdražjo večerjo v največjem mestu že zdavnaj pozabili. Zaradi stare bajte in steznika za brke, štedilnika na drva in bakrenega piskra za juho, velikih in malih grumpov ter Škrubijevih pripovedi in karikatur.

VINO

Ta zgodba je pri Škrubiju izredno kratka. ”Od vin imam le tisto, kar želijo gostje največkrat piti.” Torej je izbira kratka in litrska: Jeruzalemčan ali refošk?!

Zato pa je domači sadjevec, ki po sočnih hruškah diši, na mizi že skupaj z debelo desko iz trdega lesa, na kateri so tanke rezine mehke ržene sredice, premazane z namazom, ki je pravzaprav pesto, saj bi šel ”tudi na nudlče”, iz sušenih bučnic in bučnega olja. In ob takšni zimski hrani je ob sadjevcu najboljše tudi ostati. Razen, če na koncu ne ostane v steklenici še za požirek 15 let v majhnih sodih zorjenega škotskega scotcha Laphroaig z otoka Islay, z vonjem šote in okusom joda.