Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (68 od 100)


Gostilna ocenjena 24 krat

Hrana:
23 krat
Vina:
22 krat
Postrežba:
23 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
23 krat
Cena/kakovost:
24 krat

Ocenite gostilno
 












 
Denk, Zg. Kungota 2004
Odklop Gregorja Vračka

Gostilna Denk v Zgornji Kungoti in njena dva zvedava kuharska popotnika - Gregor in David se učita pri najboljših kuharjih tujine, toda gostilna Denk ostaja za množico vaška obmejna gostilna – Ko se prepustite mlademu kuharju predolgih las, pa se zgodi odklop (od štajerskega kulinaričnega vsakdana) – Biser, ki pa še ni zbrušen

Ko sem rekel Gregorjevi mami, kaj je njen sin, se je le zasmejala. Kakšen biser neki, če pa gre oktobra za cel mesec v Ameriko. In vprašanje, če bo David takrat že nazaj iz Avstrije. Kdo bo pa potem cvrl ribe? In kaj bodo porekli stalni gostje, ki hočejo v nedeljo svojo velikomesno ploščo?

Odkar sem pred leti sedel na Denkovi terasi in ugledal majhnega kuharja z veliko kapo in širokim nasmehom, kako jo je mahal čez trato do zeliščnega vrta, da sem potem debelo gledal, ko je mama v mesarskem plašču pred naju postavila goveji rep, ki se ga še vedno spominjam do zadnjega grižljaja, pa čeprav ne vem več, kaj sem jedel pri Haeberlinu celo leto zatem, se je zgodilo še veliko takšnih "govejih repov", saj je bilo potrebno pokusiti, kar se je Grega naučil na svojih ukih pri najboljših kuharjih tujine ali ustvaril v dolgih nočeh testiranj v domači kuhinji. A vseeno je za množico gostilna Denk ostajala enaka, čeprav je dobila novo jedilnico, novo kuhinjo, nove krožnike. In tako se še danes ne ve: je Denk vaška obmejna ali dobrojedska romarska gostilna, ali spodaj podpisani pretirava ali ne.

Kalifornija, prihajam!

Grega, okrog vratu kakšnih pet verižic, lasje predolgi, a saj se večno smeji., si opaše bratov predpasnik, na katerem piše Johanna Maier. David, mlajši brat, ki gre po poti starejšega, ga ne nosi, ker mu pri njej ni bilo všeč. Preveč bližnjic, se je potožil. Zdaj čaka, da bo prišel v Coburg (Večer, 29. januar 2004). Mama, v beli halji, naredi obhod med mizami, "Ist alles in Ordnung?", nato prisede. "Veste, da nas Gregor zapušča? Za dva meseca!" Nova Gregorjeva učna postaja, po Avstriji, Nemčiji, Angliji, vodi čez lužo. French Laundry, Kalifornija in Thomas Keller. Za mnoge najboljši kuhar Amerike. A saj to bo šele konec septembra. Do takrat imate vi še čas, da ga obiščete, Gregor pa, da si naredi novi tatoo. Tokrat, pravi, na nart.

Denk je odklop. Le kaj si mislijo tisti Avstrijci, ki pridejo, ker so Gregorja gledali v kuharski oddaji na ORF2? Najprej vidijo štorkljo. A potem ugotovijo, da je le preveč na miru. Potem občudujejo vrt. Pravi park sredi Kungote. A potem odprejo jedilni list. Smo prišli prav? Potem pa zaslišijo iz kuhinje smeh, ki se ga spomnijo. Z njim je skuhal svinjsko ribico v mrežici s koprivami in ajdovim štrudlom. A potem pogledajo po sosednjih mizah. Plošče. Meso v nadstropja. In ribe. A vsi govorijo nemško. Torej bo že prav.

Odklop, vam pravim. Tako dolgo sem mu med kolegi delal reklamo, da me je eden imel dosti in je rekel. Pa gremo, da vidim, če je res tako dobro. A to je bil ravno tisti, ki se pri mizi drži pregovora: "Česar kmet ne pozna, tega ne je." Grega, prosim, nič nenavadnega, sem naročil! Ko smo prišli, se je prismejal in rekel pomirjujoče: "Celotno kosilo sem vam pripravil iz zajčka!" Ups, je še rekel, ko je videl gostov obraz. No, saj se bo našlo še kaj drugega.

Naslednjič sem mu pripeljal vegetarijance. Pri hladni predjedi je šlo vse gladko. Pri juhi pa se je zaslišal krik. Vegetarijanka je zagledala, kako natakar prinaša iz kuhinje velik globok krožnik, iz katerega je gledal - petelinov parkelj. No ja, postavil ga je predme, ne pred njo. In se široko smejal.

Obliv, kot da bi ga polirial

Potem pa enkrat nisva bila enakega mnenja. Gregor je menil, da mora dati k ruladi zajčjega hrbta, ki jo je povil z lapami in pršutom ter napolnil z zajčjimi jetri, na krožnik pa za družbo dodal še polnjen bučkin cvet, gobji raviol, špinačo, lečo, pečene češnjevce, zelišča, koper, lovor, majaron in kapucinkih cvet krepko temno omako, sam pa bi imel raje nežnejšo svetlo... Toda chefova je, seveda, zadnja. Pa ne beseda, temveč sladica. "Do petih zjutraj sem preizkušal. Mi je uspelo?" V trenutku sem pozabil omako, pa da je bilo zraven sotiranih jurčkov s peteršiljem in česnom na modrem steklenem krožniku še tihožitje limone, oranže in melone. Da je bil romb iz pečice, s krompirjem in paradižnikom, premasten, preveč anemičen in predrag. Da mi je natakar pozabil prinesti k ribi dva deci belega pinota Ivana Vračka, Gregorjevega očeta, ki je v gostilni takrat, ko ni v vinogradu, na obešalniku pa je njegov klobuk in med mizami se mota Mali, mešanček. Da sva prišla le na hitro nedeljsko kosilo, pa sva sedela za dva hoda že debele tri ure... Na podolgovatem krožniku je bila levo gruetze gozdnih sadežev, popravljena s svežo nabrano meliso. Na sredini je bil sladoled, ki pa se ni le lizal, temveč tudi grizel, saj je bil iz biskvita. In desno sta bili dve polovici čokoladne žoge. Obliv je bil temen, nadev svetel. Okrog je bil kakao, v notranjosti bela čokolada, penasta, pomarančnega okusa. Kako mu je uspelo, naj ostane njegova skrivnost. Toda obliv je bil po vsej površini enako tanek, enako mehek in enako svetleč. Kot da bi ga poliral. A kako, če pa se je topil? Preprosto, toda preprosto vrhunsko! Grega, nauči jih to v Francoski pralnici, po mnenju angleške revije Restaurant najboljši restavraciji na svetu, kako se to dela. Naj še Američani pojejo kaj tako dobrega.

Tudi kuharji so lahko zvezde

Odklop, vam pravim. Nobene gostilne mi še ni bilo tako težko oceniti. Tisto, kar jejo Avstrijci, je dobra trojka. Korektno, toda klasično in obrtniško. Takšnih gostiln je veliko. Tisto, kar naročijo malo bolj hrabri in zvedavi, vendar še vedno z jedilnim listom v roki, že kaže, da Denk ni navadna gostilna, in takrat lahko seže tudi po petki. Takšnih gostiln ni veliko. Tisto, kar naročijo dobrojedci vnaprej in prepustijo Gregorju, da ustvarja, pa je – ne vedno, vendar vedno pogosteje - za šestko! Takšnih kuharjev je (pri nas) zelo, zelo, zelo malo. Biseri!

Se bo prevzel? Mislim, da ne. Saj je vajen, da ga hvalijo. Zadnjič je bilo veliko omizje samih žensk. Morali bi videti, kako so cvilile in grulile. Pa kar hodile so v kuhinjo in ga vlekle k sebi. Ja, ja, ni daleč čas, ko bodo kuharji, ki se znajo podpisati pod svoje jedi, zvezde kot so danes televizijci, ki so lahko tudi nepismeni, samo da se znajo smejati z ekrana.

Velikokrat hoče preveč. Velikokrat še išče svoj stil. Velikokrat zna preveč. Velikokrat preveč poudari tehniko in premalo sozvočje okusov. Toda največkrat preseneti. Navduši!

Zapis iz leta 2000

Lepa, dvobarvna fasada, da se takoj vidi, kako blizu je do Avstrije. Obnovljena, velika hiša, ki zmore v notranjosti pogostiti tudi velike poroke, zunaj, pod leseno debelo senco, pa ponuja pogled proti potoku, do katerega se razteza cvetlični vrt z umetnim riibnikom. Prvi vtis je, torej, takšen, da se očitno trudijo.

Toda potem so bile na vrtu nepospravljene mize, sami Avstrijci in natakarica v kuharskem plašču. Še najbolj pa je razočaral jedilni list, že tolikokrat prebran po premnogih domačih gostilnah. A potem se je na vrtu nekaj zganilo. S skodelo v rokah je namreč proti skalnjaku, polnem zelišč, zakoračila kuharska pomočnica. Nabrala je različna zelišča, utrgala nekaj rožnih cvetov in odhitela nazaj v kuhinjo. Ko v gostilni vidim nekaj takega, odložim nezanimiv jedilni list in zastrižem z ušesi. In res, natakarica v kuharskem plašču se je spremenila v lastnico gostilne, ki je takoj uvidela, da ta dva gosta ne želita avstrijske klasike, zato se je znašla: "Bom vprašala sina, kaj lahko pripravi." Od tu naprej je potem sledilo presenečenje za presenečenjem.

Domača pašteta z belo paradižnikovo kremo


Sicer pa je tudi gospa Majda po vrnitvi s posveta s svojim sinom kuharjem oznanila: "Pustite se presenetiti!" In, da ne bo pomote, to, kar boste prebrali od tukaj naprej, se ni zgodilo ne najavljeno, da bi bili pripravljeni, ne v soboto, ko je polno, pač pa sredi čisto navadnega tedna, ko je imel natakar prosto in v kuhinji ni bilo vikend brigade.
 
Najprej domača pašteta. Ena porcija za dva, toda vseeno sva si zavila še za domov. na velikem pladnju sta bila dva debela kosa okusne paštete, ki pa jo je še bolj krasila njena družba. Robovi so bili povaljani v drobnjak, naokrog je bila polita omaka iz opečenih štorovk in zelišč, rob krožnika je bil posut s hrustljavimi rezanci sveže opečene čebule, za belilo in topljenje na jeziku so poskrbeli kupčki bele paradižnikove kreme, ki so jih pokrivali kot dih tanki kolobarji doma posušenih paradižnikov. Sprva sem se malce čudil, zakaj k pašteti opražen kruh (žal je bil toast), toda v takšni druščini je sodil zraven.

Ker sva začela skromno z jabolčnim sokom, sva postala po takšnem uvodu zahtevnejša. Prinesli so nama domači zeleni silvanec, vendar žal dosti prehitro, saj je bilo vmes še ogromno čakanja in jušni nesporazum. Vsekakor vam priporočam: pri Denku ne smete obupati, četudi boste dolgo čakali, kajti na koncu vam ne bo žal: da bo pa vse hitreje minilo, si prinesite kaj za branje; ni vljudno, je pa koristno.
Ko sva tako dočakala juhi, se je česnova, lepo penasta, z nekaj smetane in še hrustljavimi kockami belega kruha, potresenim peteršiljem in domiselnimi česnovimi olupki na podkrožniku, izkazala za solidno, vendar po tistem paštetinem vtisu nekoliko medlo. Ribja pa, no ja... Še dobro, da je vedno kaj, da mi ni treba le hvaliti.

Ribja juha je bila pravzaprav samostojna jed, bolj podobna brodetu, saj je bilo v njej ogromno paradižnika in čebule, od rib pa ničesar. Morski vtis so skušale popraviti konfekcijske dagnje in na metre zviti japonski lignji; logično, brez uspeha. vse skupaj je, skratka, spominjalo na avstrijsko morje. Zato sem poškilil k sosedom: ribja plošča, mešano meso na žaru, ocvrt piščanec. Porcije, da dol padeš. In temu primerno navdušenje. Veste, kako pravijo Avstrijci Denkovi gostilni? Ajnmalik... Kako bi sicer v treh urah, od paštete do sliv, slišal to besedo 3762-krat...

Rep s pirejem, pljučnim filejem in lisičkinim žlikrofom


Namesto polnjene svinjske ribice, ki je sicer polnjena s sirom, gobicami in pršutom, je gostilničarka ponudila raje pečeno, ker je bolj sočna, ob tem pa še posebno priporočilo sina iz kuhinje: polnjen goveji rep.

Pečena svinjska ribica je priplavala na velikem ovalnem ribjem krožniku, ki je dajal tako velik vtis, da so pri sosednjih mizah vsi v en glas ponovili avstrijsko ime za Denkovo gostilno. Sočno pečeni medaljoni, zloženi v opekasti kup, na posteljici lisičk, pora in kockic olupljenega paradižnika, zraven v roži iz kumar pire krompir s svežimi zelišči, v omaki nekaj korenja, za svežino cvetovi sivka in bazilike. Čudovito na pogled, vendar ne na račun okusa, saj so bili medaljoni mojstrsko opečeni, seveda v kosu, da so med rezanjem dobili lepo rožnato sredico.

Toda rep! Najbolj mojstrska jed, kar sem jih bil deležen v mariborskih gostilniških kuhinjah doslej! Rep je bil v mrežici, da je bil lepo in debelo okrogel, sredi prav tako ovalno podolgovatega krožnika, ki se ga da do mize iz kuhinje prinesti le v obeh rokah. Saj tudi največji dunajski mojstri govejega mesa vedo, kaj je najbolj sočen del goveda. Če pa ga napolniš, pa še bolj. Čisto na dnu je bil okrogel kos pljučnega fileja, takšnega najbolj sočnega, topljivega, najbolj nežno opečenega. Na njem je bil krompirjev pire, ki ga je pokril velik žlikrof, polnjen z lisičkami. V omaki, ki je bila pravzaprav največji dokaz, da se mladi kuhar tega ni mogel naučiti v šoli, pač pa le v poznejšem uku v številnih tujih gostilnah (med drugim pri bratih Obauer, Karlu in Rudiju, ki sodita s svojo gostilno v Werfnu med najboljše tri avstrijske gostilne), je bila leča, v lupini pečen česen, por, ki je bil oblit s penasto omako, in hrustljav krompirjev čips (ki nima, brez skrbi, nič skupnega s tistim iz vrečke), svežino pa so vnašale vejice timijana. To, drage bralke in bralci, enostavno morate poizkusiti!

Kuhar na sprehodu


In potem je prišel še kuhar osebno. Prismejal se je okrog obeh ušes, mlad, poln energije, očitno srečen, zadovoljen. Prišel je, da bi nama priporočil sladico, toda v bistvu ni uspel povedati veliko. Nekaj o nougatovem parfaitu s krokantom in nekaj o tisti težko izgovorljivi francoski besedi, ki ni le (tisoč)listnato testo, temveč nekaj veliko boljšega. Prava simpatična slika, skratka. "Jaz najraje kar pripravim in presenetim," je bil rezultat tega veselega pogovora.
In potem sva čakala. Čakala, da se je mladi Gregor Denk (ki ima še mlajšega brata Davida, ki se kuharsko izpopolnjuje v ljubljanskem Unionu) vrnil s sprehoda. Za sladico je šel namreč osebno na vrt, po zelišča, cvetove (mama ga je kregala, da ji bo potrgal vse rože) in potem še kar naprej, čez travnik, sosedov vrt, poln fižolovih rajc, še nekam dalje, da je bil že čisto majhen. Mislim, da je imel v povratku v kuhinjski skodeli sveže nabrane slive. Upam, da jih ni narabutal.
Ona je dobila slivov cmok z nougatovim parfaitom s krokantom, on pa rezine vanilijeve pene med hrustljavimi mandljevimi oblati. Povsod je bilo še veliko omak, med katerimi pa čokoladna zagotovo ni bila iz kakšne vrečke ali tube, temveč plod kuharjevega mešanja, s čokoladnimi hoblanci vred. Bilo je tudi jabolko, zrezano na kolobarje in opečeno v medu. Bile so še robide, cvetice, melisa, slive. Edini problem: majhne žličke namesto žlic. In preveč papirnatih serviet (ki se tudi barvno niso skladale), ki bi jih dosti bolj uspešno in najbrž še ceneje zamenjal en sam prtiček iz mehkega blaga.

In potem smo z mladim kuharjem izmenjavali izkušnje iz obiskov v imenitnih znanih (tujih) gostilnah. Med njimi je, kar se mene tiče, zdaj tudi Denk.



Komentar bralcev:

16. 1. 2008: odlično
18. 7. 2007: rad bi samo napisal,da v življenju nisem razlikoval gosta ne po obleki,ne po avtu,vsakega sem in še vedno lepo sprejmem v naši hiši,pa naj bo to delavec ali direktor.je pa res,da so cene v zadnjih tednih povsod,ne samo v zg.kungoti,dobile krila.nabava surovin se je podražila,enako energija.smo pa cenovno vseeno enaki našim sotrpinom za štedilniki iz Kobarida ter Ljubljane in Vipave.tako,da prosim ne zamerit,kajti vsi se trudimo,da bi slovenija našla pot na zemljevid kulinarike. hvala Vam za lepo mnenje o naši gostilni,saj me takšne besede ženeje naprej.in pa seveda,da,čeprav neljubemu koncu tistega dne,vseeno najdete pot do zg.kungote in takrat bom popravil,opravičil,poglihal-po domače,tisti zadnji vtis naše hiše. z moje strani dogovor velja,..... s spoštovanjem grega
6. 7. 2007: Resnično, gostilna šokira. Vse v njej od A do Ž, od Gregorja preko avstrijskih upokojenih ali slabo plačanih požeruhov do jedi, ki jim ni para na Slovenskem. Naj mi Tomi, Ana in Janez oprostijo - Gregor je špica. Čez nekaj let bo morda prva resna slovenska kuharska legenda - dosedanje so bile nacionalne, on je na poti, da postane večji. Jedi, kakršne je pripravil napovedani skupinici, so bile na najvišji ravni, vrednih treh michelink. Kreativne, čudovite, neverjetno okusne. Celo manj zagnani ljubitelji med nami so boljščali v svoje krožnike, vrteli kozarce in uživali v spoštljivi tišini. Strežba je bila dobra, vinska ponudba pa (nepričakovano) še boljša. Južnoštajerski avstrijski vinarji s svojimi vrhunskimi suhimi dosežki, naši primorci kot se šika. Kdo neki od zgoraj omenjenih gostov to pije? Opogumili so se torej Vračkovi in vložili relativno precej denarja tudi v klet. Prepričan sem, da se jim bo povrnilo. A predpogoj bo dober marketing, navdušeni gostje, ki se bodo tepli za mize in vozili iz Ljubljane in Gradca, ne le Maribora. Sicer se utegne lovljenje ravnotežja med gurmeji (strogo napovedanimi) in gurmani (v avtobusih in poceni avtih z avstrijsko registracijo) slabo končati. Vsekakor ni spodbudno, da nenapovedan dobroljubec lahko "uživa" v šniclih... Aja, cene. Tu pa je zgodba neprimerno manj navdušujoča. Za čudovito pojedino najvišje ravni in z zelo dobrimi, a ne izjemnimi vini, je naša družba plačala natanko toliko, kot bi v večini pariških restavracij s tremi zvezdicami. V Zgornji Kungoti ??? Tudi če bi razumel (pa ne), da si Gregor podobno kot Gašparini v Pikolu ogleda avtomobil gosta in prilagodi račun, je tako pretiravanje malo neprimerno. Pamet v roke, mladi mož!
28. 5. 2007: Sobotni (napovedan!) obisk v casu kosila je bil popolna polomija - razen "snicl bataljon" ponudbe z jedilnega lista ni bilo na voljo niti ene jedi, natakar se je pustil prosit da bi nam svetoval kaj drugega kot "ribe ki jih imajo vsako soboto" in kljub vstrajnemu prigovarjanju nismo prisli dalje kot do steaka s poprom... Sama hrana potem je bila korektna, ampak o presezkih zal ni bilo govora.
19. 2. 2007: niso več to, kar so bili pred leti
6.12.2005: Nedvomno zna Gregor dobro kuhati, a splošni vtis gostilne močno najeda nič kaj gostoljubno razlikovanje na naključne in "naročene" goste. Izjemno moteča je tudi "varčnost" lastnikov, ki jim je očitno škoda elektrike, ko je treba vklopiti prezračevanje in se zato oblačila gosta fantastično prepojijo z vonjavami iz kuhinje. Velik minus je tudi to, da ne sprejemajo kreditnih kartic. Izgovor je specifično denkovski: "Jaz že ne bom banki plačevala procentov..."

29.11.2005: Zelo prijetno presenečenje za vse, ki želite razvajati svoje brbončice. Ampak pozor, gostilna je namenjena zelo različnim gostom, tako tisti, ki želijo goro mesa in ponfri, kot tudi zelo zahtevnim gostom. V slednjem primeru se prepustite kuharju Gregorju, ki pride kar do mize in vam z nalezljivim nasmehom predlaga kakšno posebnost. Posebnost: doslej daleč najboljša juha v mojem življenju in to s škampi, posebnost pa so tudi zanimivi krožniki, vedno drugačni. Bil sem dvakrat in ob priložnosti spet, tudi vam ne bo žal.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Sredi Zgornje Kungote, na levi strani proti mejnemu prehodu Jurij.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Zgornja Kungota 11a, Zgornja Kungota

Telefon:  02 656 3551

Zaprto:  Nikoli

Lastnik:  Majda Denk

Kuhar:  Gregor Vračko

Cene:  posebno naročilo, posebne sestavine in posebno znanje imajo svojo ceno

Jedi:
kreativna kuhinja visoke francoske šole v gostilni, v kateri sicer cvrejo in pečejo

Plus:
odkar je Gregor Vračko ubral v svetu normalno kuharsko pot - po šoli v uk k velikim mojstrom - tudi na Štajerskem ni več prostora za blefiranje z neznanjem in fritezami. Za tiste, ki, seveda, hočejo več!

iz leta 2000: Iz ene od številnih domačih gostiln, ki so se znale prilagoditi okusu gostov, nastaja s pomočjo kuharjeve podjetnosti in vedoželjnosti vrhunska gostilna, ki vrača upanje v štajersko kulinariko. Dokaz, da je vse odvisno od kuharja. In dokaz, da se mora kuhar ves čas učiti. Gregor Denk, štajerski kuhar z najlepšim podpisom.

Minus:
a ta odločitev gostilno Denk še čaka! Biti hkrati povprečna vaška gostilna z velikimi porcijami in malimi ribami ter gostilna kulinaričnih doživetij in novosti, zaradi katere dobrojedci ne zavijejo le s poti, temveč načrtujejo svoj izlet, dolgo ne bo šlo več. Ker so se tudi drugi začeli učiti!

Dodatno:
pri Denku se da tudi prespati

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  ko priložnost potrebuje posebno kulinarično doživetje

Komentar:  Polet, 2006: 3 (4)



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND