Šilce je na mizi še preden na stenah opazite vse gostinske in turistične diplome, ki opozarjajo, da je pri Šternovih tako že trideset let. Ni močno, ker je sladko, ni žganje, ker je liker, predvsem pa ni za prepir, ker vsak lahko izbira, borovničevec ali žajbelj ali oba. Zraven je domači kruh, na krajcu je zaseka, na mehki sredici iz krušne peči skuta, z obeh pa dišita salama in bunka. Še sir, ki je čisto mlad, ima enak pridevnik. Šternova kmetija v Planici nad Framom ima 35 hektarjev in ta članek bi imel vsaj tri nadaljevanja, če bi ob vsaki sestavini in jedi pisali, da je pohorsko, domače, Kovačnikovo.

Ocvrti piščanec mame Angelce

Poni je (pozimi) sicer v hlevu, zajčki so v leseni hiški, na vrtu je le še nekaj brstičnika, toda kar diši, je pristno, in kar čaka pomlad, je na policah Šternove ozimnice.

Seveda je goveja juha vedno na mizi. Gosta je rezancev, a tokrat je v palačinko ruladno zvit še jetrni nadev. Seveda so v gobovi juhi, ki je v zimskem času sezonska, tako kot spomladi čemaževa, jeseni bučna, vmes pa še česnova, hrenova in fižolova, pohorski jurčki, a tudi, ker je takšna navada, nekaj moke.

”Kako smo kaj? Vam kaj manjka? Štrukeljček? Še malo krvavic?” je ves čas pri mizah snahin nasmeh. Ob solati pa tudi pojasnilo: ”Na vrhu je malo kisle repe s smetano. Letnemu času primerno.” Pod repo, torej, endivija, radič, zelje in fižol.

Da pa ”izvirnost, prepojeno s tradicijo in sodobnimi pogledi na kulinarično ustvarjanje” niso le doneče besede, pove šele tisti veliki glineni pladenj, na katerem so jedilni listi vsaj štirih nižinskih slovenskih gostiln. Gre zares za domače, toda malo drugače? Za odgovor je potrebno ugrizniti v tisto, kar je najbolj vroče. Imenuje se: ocvrt piščanec mame Angelce … On je ”kriv” štirih sončkov!

Ne vem sicer, kako je z vami, dragi zasledovalci po najboljših slovenskih gostilnah, toda midva se pri štirki začneva – smejati. Noben elektronski senzor ni bolj občutljiv in natančen od čustev dobrojedca, ko ugrizne v nekaj, kar preglasi vso površnost in zgago slabih gostiln. Čim bolj preprosta je jed in tem bolj prisotna na vsakem gostinskem vogalu, toliko večje je veselje, ko spoznaš, kolikokrat nisi bil zadovoljen. Čeprav resnica boli, je pač tako, da obleka še ne naredi – dobrega cvrtja. Ječmen, koruza, pšenica, ne pa ”galofax”, in čim več igranja – žal le pet, šest mesecev - na dvorišču, do dveh kilogramov. Le potem imaš okus po mesu, ne pa po ocvrtih drobtinah. Kot da bi ribo v soli jedel zaradi soli … Saj je cvrtje (nastalo) zato, da meso pod njim ostane sočno in mehko.

A da ne bo pomote, je treba priznati, da sosedov kuža tokrat ni dobil nič. Le gibanico sva zavila, ker je bilo potrebno preveriti, zakaj jo vsi drugi naslednji dan tako veselo pogrevajo. Ni je treba! Če je le prava. Kovačnikova je visoka, v skuti je sicer nekaj zdroba, a ne preveč, rob pa je širok, znotraj mehek, zunaj hrustljav, kos pa tako velik, da prestraši. Tako je sprva z vsako dobro gibanico. Potem pa je hitro – ni.

Štruklji in gibanice naše krave Miške

Čeprav se je temu kosilu pri Šternovih reklo koline, je bilo krvavice in pečenice še najmanj. So dobre, sicer, a še pri mnogih na Pohorju in okrog njega tako. Sicer bi to pogojno veljalo tudi za kose mesa, a le v ednini. Namreč, saj se še kje dobi tako sočna svinjska pečenka in tako obogatena s suhimi slivami, morda celo Štefka (Stephanie pečenka) polnjena z jajcem, toda nikjer vse naenkrat, pa da ni kot v menzi ali na poroki.

V ajdovi kaši je bilo dušeno zelje, zrezano na debelo, da je hrustalo in se sočilo hkrati. Kaša je bila tudi v puranji ruladi, ki je bila rumeno ocvrta. Pražen krompir je bil nariban, a ne popečen kot resti, temveč podušen, kot se za veliko količino spodobi. Dušena govedina je imela okus po dolgem dušenju, med katerim se je čebula spremenila v gosto omako, ki ima še zdaj okus v ustih. Mama Angelca je na koncu v omaki pokuhala še nekaj posušenih brusnic, da so oddale barvo in sladkost.

Sirovi štruklji (”s skuto naše krave Miške”) so se topili, porov zavitek pa je imel okus po vrtu pred vrati. Škoda, da je zmanjkalo prostora za več zimske zelenjave, ki je imela prste vmes tudi pri juhi. A najbrž je kuharica hotela povedati, da je je pozimi pač manj. Če kdo pri vsem tem pogreša še kruhov cmok, naj se ve, da je bil v svinjski pečenki! Joj, ocvrte hruške iz pšeničnega zdroba pa so pozabili dodati.

Še dobro, da sva ob takšni ponudbi diplomo na steni, ki je pričala o zlat medalji s Ptuja za Šternov kmečki kruh, prepozno opazila. Zato se Pri Kovačniku tudi holcarjem za ”južno” ne godi slabo: bunka, salama, ”kiblflajš”, zaseka iz svinjskega ”špeha”, jetrna zeliščna paštetka, mladi kravji sir z drobnjakom, orehi ali porom in zelenjava, sveža ali vložena, s Kovačnikove njive. Dobrodošli pa so celo vegani.

Zakaj obiskati?

Zato, ker je v Šternovi hrani, steklenicah, ozimnici, domačih zdravilih in v pohorskem zraku vse to, kar raste na Kovačnikovem zeliščnem vrtu: angelika, jagodnjak, drobnjak, luštrek, komarček, rabarbara, citronka, smilj, abrašica, sivka, zlata rozga, slez, hermelika … in še 50 drugih zeli. Zato, ker ješ, kar imajo in kar dajo; da tudi tisti, ki povsod izbirajo, spoznajo, kaj je prava (in) domača (pohorska) hrana.

VINO

”Mi nismo vinogradniki, smo previsoko,” je opravičilo, ki na turistični kmetiji pove več o njihovi ponudbi hrane kot o založenosti vinske kleti. Saj le vino ni njihovo, a je zato vseeno od (daljnih) sosedov; belo, polsuho seveda, zvrst Jareninčan, z družinske kmetije Črnko iz Jarenine, rdeče, modra frankinja, pa s kmetije Bukovec Danice in Francija Skuber iz Zgornje Polskave.