Čeprav Pri Vodniku s pesnikovimi pridevniki ne pretiravajo. Pravzaprav imajo Vodnikovo le še (hladno) zakusko, ki pa ni postregla s presežki, toda z dovolj učinka, da ni nič ostalo. Medvedov pršut, dimljene račje prsi, domača pašteta, brusnična marmelada, vloženi jurčki. Presežek je bil v košarici s kruhom. Veste kaj je trenutno največji trend med največjimi svetovnimi kuharskimi chefi? Domač črn kruh z debelo skorjo in velikimi rezinami! Takšen kot pri Vodniku! Presenečenje, ki ga ne pričakuješ, je še lepše.

Legendarna ljubljanska Greti

Vodnik pa s tem ni opravil. Čeprav se med recepte iz Vodnikovih bukev in poznejših Slovenskih kuharic časom primerno vrinjajo tudi novodobne testeninske in ribje jedi, je natakarica s stasom in obleko kot se šika. Greta Vindiš je legendarna ljubljanska natakarica (Greti). Izpod študentske Lipe je šla na Osp (Pod Pečino), od tam pa na Brinje. Kdo te stare ljubljanske gostilne ne pozna ravno zaradi njenega nasmeha, dobre volje, okroglih lic, prisrčne postave in materinske skrbi za svoje goste? ”Dvaintrideset let!” Še zdaj se ji ob spominu orosijo oči. Toda, saj ni šla sama, z njo (in kuharjem) se je preselilo tudi dovolj gostov, da pravi: ”Dober gost se vrača!” Njena skrivnost? Da noče prodati preveč ... ”Preveč bo! Vidva imata velike oči. Dost’ bo!”

Pri Vodniku je bila včasih picerija Štalca. Potem so štalo prenovili s starim lesom in veliko kamni ter ustvarili staro Vodnikovo gostilno tega stoletja. ”Sprva je bilo preveč fensi,” je pojasnila Greti, ”zdaj pa imamo pečenke, zrezke, koline, ocvrtega piščanca.” In odhitela animirat nove (stare) goste, ki pa so se trmasto držali le kraškega vina.  ”Ne bi zrezka? Pa krvavice so tako dobre!” Vedno, ko je polnih rok in krožnikov brzela mimo, je še malo ponudila: ”Nekaj sladkega? Vsaj juho?” Še ko ji je zmanjkalo streliva, se ni predala: ”Kos kruha? Domač, svež, dober!”

Ajdova kaša in štruklji za repete

Kjer je dober kruh, tudi telečja jetrca niso daleč! Omaka, ki jo je pomagalo narediti dovolj čebule, je bila pravšnja za belo sredico in temno skorjo. Jetrca so bila mehka in čvrsta hkrati, torej je bil kuhar hiter in ves čas ob ponvi. Izmena se je menjala sredi kosila, a tega izvedba ni opazila. Vodnikova kuharska ekipa je dovolj vešča preprostih jedi, ki jih polagajo na lep porcelan, zato se v odmaknjenost Zgornje Šiške radi umaknejo na hitro kosilo, dolgo popoldne ali obilno večerjo tudi znani obrazi iz ljubljanskega centra.

Vodnikova gostilna na dvorišču Vodnikove domačije ima gorenjske naglje na balkonu in mah na strehi, pod pritličnim gankom je poletna senca, na leseni tabli pred vrati so pohan piščanec, telečji zrezki in nedeljska kosila, zavese na oknih so vezene, prag pa je iz debelega kamna.

Helena Blagne se je sicer dvakrat odvrtela, a le zato, ker sva preveč naročila. Je bilo potrebno, saj bi lahko kmečka gobova juha s korenjem in ajdovo kašo oceno preveč zbila. Grenkega čebulnega okusa in pretemne osnove ni mogel ublažiti niti krušni Vodnikov adut. Sicer res kaša in korenje, a vse, zaradi količinskega okusa mehkih gob, le razmočeno. Boljši vtis je pustila goveja juha, saj je že Vodnik povzel po Caremu, da je govedina duša dobre kuhinje; z velikima zdrobovima žličnikoma in majhnimi koščki sočnega jušnega mesa.

Ajdova kaša, za katero se zdi, da brez nje ne more nobena tradicionalna slovenska gostilna, pri Vodniku ni bila ne izsušena ne gobova. Pravzaprav je spominjala s ”plodovi narave” kar na maroški kuskus, z rozinami, suhim sadjem in vso zelenjavo, ki v tem času ni iz zamrzovalnika. Vodnikovci so to dopolnili še s smetano, da je bila kaša resna konkurenca zapečenim štrukljem na spisku”to bi pa še.”

Saj so bili tudi štruklji (po receptu) Vodnikove mame, s skuto in pehtranom, lepo zviti, debelo odrezani, skrbno zloženi, na nivoju preproste gostilne, ki v svoj podnaslov napiše – slovenska kuhinja. Še nekaj več pa jim je dodal umetniški vtis, zaradi zlato-rumene zapečenosti, ki je spominjala na ljubljanske sirove palačinke.

Prav obratno kot pri rezancih s potočnimi raki, ki so več obetali v napovedi. Namesto kopriv je bila brez besed (za januar razumljiva) špinača, smetana je sicer testenino rešila izsušenosti, a usodi vloženih potočnih rakov se ni dalo izogniti. Saj jih je najbrž tudi Vodnik nekoč davno z roko trl in z usti sesljal, a danes se v Metroju dobijo le še gumijaste žvečilke, ki potoka niti na televiziji med dolgim poletom niso videle. Pa tega ne krivim Vodnika. Gre le za to, da kar je bilo, je bilo (kar je ostalo, pa je prepovedano loviti). Bi pa vsaj malo k medlemu okusu pomagal koper.

Zavitek je bil nesezonsko breskov (in sezonsko skutin), a morda so bila kuharju jabolka iz hladilnic premalo kisla. Je pa bil svež in vreden štrudljevega imena! Manjko cimeta je tako nadomestila zmrzlina, nadgrajena z bučnim oljem in bučnicami.

Zakaj obiskati?

To, kar imamo vsi in vedno radi. Pripravljeno z dovolj spretnosti in občutka, da je več kot povsod in vsak dan. Slovenska tradicija, postrežena z nasmehom, v lesu in kamnu. In krušna skorja je tako sveže hrustljava! Pa še Vodnikovo domačijo si pojdite ogledat.

VINO 2,5

Kar se vina tiče, je Pri Vodniku bolj krčma. Včasih je bilo 90 etiket, zdaj jih je 16 v dveh hladilnih omarah. Včasih jih je bilo vsaj deset na kozarec, zdaj je le izbor odprtih vin, ki pa je pester: teran od Macarola s Krasa (Šepulje), sauvignonasse in cabernet sauvignon iz kleti Goriška Brda, štajerski beli cuvee iz kleti vinarstva Krainz (Ilovci pri Ljutomeru). Zato: če buteljke, potem z velikimi vini: Benedetičev merlot, Jakončičeva rdeča Carolina, Ščurkov Up in A + kleti Goriška Brda. Pribitek na ceno vin: A+ 45 €, pri vinarju 21,60.