Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (52 od 100)


Gostilna ocenjena 4 krat

Hrana:
4 krat
Vina:
4 krat
Postrežba:
4 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
4 krat
Cena/kakovost:
4 krat

Ocenite gostilno
 

Zadnji lanski brokoli z brancinom in škampi


Morski krožnik Casinih istrskih predjedi (hobotnica, sardele, bakalar) s pršutomj


Darko Maršič, chef in duša gostilnice Casa del Sal v Parecagu nad sečoveljskimi solinami

 
Casa del Sal, Sečovlje, 3
Počitnice na večerji v Solni hiši

Začeti je treba z zajtrkom, ko v kaminu že gori, pršut, s Krasa in od kmeta, pri katerem ga je Darko Maršič enkrat poskusil in ga zdaj njegovi gostje vedno znova, je tanko odrezan, kosme masla pa krasijo kosmate vejice svežega žajblja. A zanimanje vzbudijo marmelade, vse domače, vse drugačne. Ob tisti nič živo sadni, bolj medlo zelenjavni, gospodar prisede in se pričakujoče zazre v jedca. ”No, iz česa je?” Čim daljše je ugibanje, tem širši je gospodarjev nasmešek in tem bolj prazen je kozarec sladkih in tankih glavic belušev. Solna hiša je za počitnice, četudi le na večerji!


Casa del Sal ni velika gostilna, ki bi navduševala s kreativnostjo, elegantnostjo ali vrhunskostjo svojih jedi. Darko Maršič ni kuhar, ki bi iskal, odkrival, eksperimentiral. To so preproste in znane jedi, k bi najbrž kje drugje bile tudi boljše skuhane, toda v Casi del Sal je v okusu še nekaj drugega, posebnega, svojstveno očarljivega. Je to le prasketanje kamina ali tudi pogled na soline, četudi brez sonca in turističnega vrveža? Kozarec domačega sadnega soka, ki je stalni pozdrav gostom, ko prestopijo prag? Gospodarjev nasmeh, ki ne kaže zob, zato pa goste brke? Zgodnji jutranji pasji pozdrav, ko eden laja slovensko, drugi špansko, oba pa v en glas: ”Na sprehod v soline!” Pozni večerni smeh družbe, ki se v Casi, enkrat letno zbrana z vseh poslovnih in življenjskih vetrov,  dobiva že tako dolgo, da nihče več ne ve zakaj?

Rukolo je pripeljal na ljubljansko tržnico

Solna hiša je za družbo, ki mora glasno govoriti, da se sliši z enega konca mize na drugega. Ker potem se krožniki in pladnji podajajo po njej, pršut se je z roko, sir se grizlja ob hobotnici, komur so všeč marinirane sardelice, si jih naloži trojno, z limono vred, kdor pa rad le maže, to naredi debelo, da nazdravljanje z malvazijo zvoni in zveni.

V dvoje pa je le krožnik z veliko pribora, kjer je pršut preveč ravno odrezan, sicer odlične istrske olive preveč preštete in zložene, sir preveč brez imena, hobotnica s paradižnikom, sicer mehka in sočna, pa na oblikovanem opraženem kruhu preveč klasično-gostilniška. Čeprav je nekaj potrebno priznati. Na krožniku ni – rukole! Kar je po svoje nenavadno, kajti ”krivec”, da so je vse slovenske gostilne tako polne, je v Casi del Sal gospodar … Tako kot je v bratu (Cveto Maršič, slovenski slikar) umetniška duša, je v Darku podjetniška. Z domačo zelenjavo, ki tukaj ob solinah tako lepo in pridno rase, je najprej oskrboval ves Portorož, potem pa zaslutil, da bi lahko tudi Ljubljano. ”In sem kot prvi začel z rukolo na ljubljanski tržnici!”

A zdaj je zima in uvoženega v Casi del Sal ni. Zato pa je tudi največ sečoveljske duše v majhnih sardelah, ki so tako morskega okusa, da takoj razburkajo čustva. Njemu so tako všeč kot njej niso, kar je tudi prav. Hrana, tudi pri hladni predjedi, ne sme pustiti nikogar hladnega.

Saj je tudi nadaljevanje takšno. Če bi zapisal le, da je bila lazanja morska in da je od nje na krožnik prišel velik kup, bi bilo sicer po resnici, a ne točno. Začeti je pač treba dolga leta nazaj, na portoroški promenadi, v stari restavraciji Jadran, kjer je imel natakar Darko vedno poln rajon, da so gostje iz praznih raje pri njem čakali na mizo. Najbrž zato, ker jim je tako rad flambiral. In iz tega flambiranja se je porodila kuharska ljubezen, ki je prenovila staro domačo hišo nad solinami v Solno hišo nad kaminom. In ravno zato je lazanja takšna. Ljubiteljska! V njej je toliko vsega, skute, rib, sira, zelišč, paradižnika, da zagotovo ni dvakrat enaka. Kar jo krasi. Kar pojasni očem, da je pekač velik in vroč ter da je treba globoko zajeti. Če drugje, kjer se grejo prave gostilne, plošče motijo, je v Casi, kjer se grejo prave počitnice, to čisto drugače. Če bi kovinske pladnje zamenjali z bolj domačnimi, bi jih lahko postavili na sredino mize, potem pa naj prvi melje, zadnji pa zbira drobtine, saj je pomembno le, da se družimo.

Kar k sosedi po svežega brancina

Ko so škampi, pogovor povsod utihne, glasnost pa se zviša. Nihče ne nabada in reže, pa je vseeno oklepov vedno večji kup. Nihče se, skratka, ne dela finega. Bi pa zato bila lahko v Casi bolj fina buzara. Kot bi hotela, čudno sprijeta, povedati, da je v pečici še brancin, zato nima smisla preveč namakati. Mar ni to fino, če greš, kot v trgovino, kar k sosedi (Fondi) po svežo ribo?!

Na obali je, logično, morska konkurenca huda; še večja je zato, ker kakovost ravno ne vpije v nebo. Zaradi tega si mora vsak poiskati svoj prostor pod soncem, ki pa ga je v dolžino le za en maraton. Sredi tega se je Casa umestila z eksluzivno (zgolj z rezervacijo) ponudbo počitnic na večerji (potem pa lahko še prespiš), pri čemer je v tej sicer klasični istrsko-morski hrani manj konfekcije (kmetov pršut, sosedin brancin, domača zelenjava; in zjutraj marmelada). Nedaleč stran, prav sredi solin, ima podobno zgodbo z rezervacijo še Damjan Babič v Solnem cvetu.

A opišimo še Darkovo zelenjavo, pa čeprav je je bilo zgolj za nekaj listov radiča in poganjkov brokolija. Toda pozimi se tudi nad solinami in na kmetiji več niti ne da. Pa pridite prvega maja in boste v Casi lahko jedli že mladi krompir v omaki prvega graha! Ta brokoli, zadnji lanski, je bil ob brancinu iz pečice, ki je bil sicer očem (spet) manj všečno in nehrustljavo spečen, zato pa sočnosti mesa še včerajšnjega plavalca dosti bolj prijazno, le hitro, z nekaj kapljicami limone, skuhan. S krompirjem v oblicah neobičajna spremljava porcijsko tako priljubljenega slovenskega brancina, ki ga drugod še pozimi spremlja blitva. Zato pa toliko bolj Casina, torej ne-gostilniška.

Nič drugače o štrudlih in pitah. Nič restavracijskega, nič vrhunskega, nič posebnega, nič fotogeničnega. Pa vseeno in ravno zato, doma narejeno. Saj vsak tudi ne nadeva pite z bučo in ne premaže testa z domačimi jabolki.

Predvsem pa se vsaka večerja ne konča z zajtrkom. Ob špargljevi marmeladi je bila še figova. Poleti dela senco na vrtu, pozimi pa sladka ob kaminu.

Zakaj obiskati?

Tam naokrog je veliko morskih gostiln, a ko ne ne veš več kaj in kam, odkriješ domačno, prijetno, majhno Caso, ki kuha kot doma. Le da doma ni solin, figove sence, prvomajskega krompirja, decembrskega brokolija, sosedinih rib in Darkovih brkov.

Vino 2,5

Čeprav ob posebnih priložnostih na pomoč priskoči tudi sommelier (Boško Sredojevič), je v Casi odločitev le ena – malvazija ali refošk. V kleti je tako le 35 etiket (od 12 do 35 €; pribitek na ceno pri malvaziji: vinar 6,20, Casa 11), toda zato so vse od istrskih sosedov: hišni vinar Korenika & Moškon ter Vinakoper, Santomas, Mahnič in Rojac.




Komentar bralcev:

24. 5. 2014: iz srca zadovoljna!


Dodatni podatki

Kako do tja:  slab kilometer pred mejnim prehodom Sečovlje, pred letališčem levo, nad cesto, Parenzano in solinami

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
morsko

Naslov:  Parecag 182, Sečovlje

Telefon:  +386 (0)41 666 857

www:  www.casadelsal.com

E-pošta:  salaro@casadelsal.com

Zaprto:  nikoli; odprto vsak dan (obvezna rezervacija)

Lastnik:  družina Maršič

Kuhar:  Darko Maršič

Cene:  hladne predjedi 8 do 15, juhe 2 do 6, tople predjedi 9 do 14, glavne jedi 12 do 26, sladice 2,50 do 6; degustacijski meni 32 € (4 hodi) in 45 do 55 € (8 hodov)

Jedi:
istrska morska kuhinja

Dodatno:
4 sobe

Leto obiska:  december 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND