Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (68 od 100)


Gostilna ocenjena 9 krat

Hrana:
9 krat
Vina:
9 krat
Postrežba:
9 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
9 krat
Cena/kakovost:
9 krat

Ocenite gostilno
 












 
Brič, Bivij, 2004
Morski pozdrav na koncu avtoceste

Gostilna in vinoteka Brič pri Ankaranu: s pogledom proti dekanskim vinogradom - Na idealni gostilniški strateški točki na koncu avtoceste pri Ankaranu - Na bližnjih gričih sodobna in velika klet, ob cesti pa gostilna in vinoteka - V nobeni drugi slovenski gostilni ne morete piti ob zobatcu cenejših vrhunskih vin

Slovenske avtocestne gostilne (restavracije jim pravijo, da se vsaj sliši dobro, če že ni drugače dobro) so zanič. Če že avto ne more brez črpalk, pa želodec milo prosi: "Samo vodo mi daj, da bom zdržal do konca avtoceste!" Zato je konec vsake avtoceste naravnost idealna gostilniška strateška točka.

Kmalu bodo odprli črnokalski viadukt. Kmalu za njim še ostanek avtoceste do Kopra. Torej bo konec avtoceste kmalu v Ankaranu. Se še spomnite gostilne Bivij? Idealna gostilniška strateška točka! A Bivija že dolga leta ni... Zato pa sedaj nad vrati piše Brič! Še nekdo je, očitno, dojel pravilo lačnih avtocestnih želodcev.

Ta nekdo pa ni iz Slovenije, temveč iz Nemčije. In ni Slovenec, temveč Hrvat. In pravzaprav se ne ukvarja z gostinstvom, temveč z vinarstvom. A je vse to, na srečo, slovensko povezano. V nobeni drugi slovenski gostilni ne morete piti ob zobatcu cenejših vrhunskih vin! Resda v Briču le Bričeve...

Hrvaška kri in slovenski terroir

Brič je vinoteka in restavracija hkrati. Zato imajo vina enako ceno, če si jih zavijete za domov ali pustite odčepiti njihov z voskom in pečatom zalit zamašek pri mizi. Na terasi, stran od ceste, s pogledom proti dekanskim gričem, kjer je v ozadju ena najbolj sodobnih slovenskih vinskih kleti hrvaškega lastnika iz Nemčije, recimo. Enver Moralić, pravijo, je obogatel v Nemčiji v kemični industriji, v Sloveniji pa nad Dragonjo tik ob hrvaški meji na 37,5 ha vinogradov in 2 ha oljk stavi z integrirano pridelavo zgolj na naravo (in rumeni muškat). Nemški denar, hrvaška kri in slovenski terroir. Hkrati ima vinograde še na Hrvaškem, Kutjevački podrum s paradno graševino in Božjakovino z renskim rizlingom.

Nekoč gostilno Bivij sta od kleti Brič v najem vzela nekoč že gostinca Čendak, ki ju je v ta poklic znova pognala digitalna fotografija. Slik se razvija pač vedno manj, čeprav Čendakove sladolede Koprčani še vedno radi ližejo.

Za prva žejna požirka sva izbrala Bričevo penino in paradni suhi rumeni muškat 2001 (srebrna medalja z lanskega ocenjevanja Muscats du Monde), ki ima vsekakor še lepo starost pred seboj. Za dobrodošlico je bil odličen ribji namaz, ki bi ga priporočil v pokušino vsem, ki se hvalijo z domačim bakalarjem (še dosti bolj) majoneznega okusa.

Mesno ali ribjo? Odgovor je bil logičen, zato vas z Bričevim mesnim delom v teh poletnih dneh niti ne bom utrujal. Tudi zato ne, ker je ribji ponudil nekaj več od sicer železnega repertoarja obmorskih gostiln.

Globoki krožniki in med

Slišalo se je zelo zanimivo. Karpačo brancina na rukoli, s parmezanom, sokom rdeče grenivke in kostanjevim mesom. Pravzaprav sva se ravno zaradi tega opisa odpeljala v Bivij. Toda potem je izpadlo povsem drugače. Najprej, žal, brancinov karpačo, in potem, na srečo, vse drugo.

Lepo svežega, a ne zverino, brancina so zrezali na lističe kot karpačo in ga ponudili v solati, ki jo je tvorila rukola, ki me je spomnila na tiste stare čase, ko ta rastlina še ni bila solatna zvezda, temveč bolj začimba. Odkar pa je postala modni hit in jo zaradi tega množično pridelujejo celo leto v rastlinjakih, pa da od njenega značilnega vonja in krepkega, včasih kar pekočega okusa čisto nič ne ostane. Toda ravno ta odličnost Bričeve poletne rukole, ki jo je ozelenilo vroče sonce, se je izkazala za pomanjkljivost Bričeve ribje solate. Nežne rezine ribe so se izgubile v gozdu divjega rukolinega vonja in okusa, kar sta še potenčno pospešila limonin sok in sir, ki pač ni bil parmezan, saj ga je bilo za kaj takega premalo v hlačah in preveč na krožniku. Nič niso pomagale peške granatnega jabolka, še manj kostanjev med, ki se je pravzaprav izkazal za sila nadležnega. Že dolgo si nisem tako lizal prstov... V Briču skoraj vse jedi servirajo v velikih globokih krožnikih, ki sicer mogočno delujejo, a zaradi oblike predstavljajo problem, kako in kam odložiti pribor. Če pa je na velikem robu še medena sled, četudi kostanjeva, pa je odlaganje vilic že prav zabavno. Resda nož ne pade v solato. Ker se zalepi na med. In potem na prste...

Kaj če bi bila rukola ne surova, temveč fritirana? Idejo sem dobil nekaj dni pozneje v puljskem Valssabionu, kjer je bil surovi tanko zrezani brancin na takšni rukoli odličen.

Riba je najboljša v soli

Zato pa so majhni škampovi repki z bučkami v solati že bili napoved dosti boljšega Bričevega nadaljevanja. A najprej o dateljih. Na Hrvaškem so prepovedani tudi za gostince, ne le za potapljače. Pri nas pa so zato – dragi. V lepi bakreni sotezi jih je bilo natančno 14, na žaru opečenih, v okusu nenadkriljivih, da sta šibek značaj in močan tek pač potlačila moralne predsodke. Cena za komad: 200 tolarjev. Plus družba poletnih dekanskih jurčkov, odlično sotiranih, torej na zelo močnem ognju hitro popečenih, da je njihova voda hitro izparela in so ohranili ves svoj vonj, okus ter strukturo. Četrte komponente arome jedi pa tako ni.

Izredno uspešna je bila tudi rižota, v poletni mešanici zelenjave (bučke, blitva, paradižnik) in morja (lignji), predvsem pa resnično rižota, kar pomeni, da je kuharja pošteno bolela roka od mešanja. Če vprašate mene, bi zakonsko prepovedal poimenovanje dušenega riža, ki celo dopoldan čaka gosta, da potem vanj zamešajo nekaj odmrznjenih na Filipinih gojenih morskih lupinarjev in jih zalijejo z govejo juho, za rižoto. Prava rižota se skuha zgolj tako, da se ves čas meša!

Po takšni podlagi, ki se je lepo družila z Bričevo malvazijo, ni bilo potrebno nič več komplicirati. Zgolj riba v čim bolj neokrnjeni obliki. Torej, v soli! Točno 25 minut je trajalo, da so dvoporcijskega brancina zavili v dva kilograma soli in ga tako toplo oblečenega spekli v pečici. Mladi natakar je nato pod budnim očesom starejšega spretno opravil nalogo razsoljevanja, da je ostalo le nežno belo kuhano meso, ki mu je bilo potrebno dodati le nekaj kapljic olivnega olja. In po njej še bratsko razdeljeno panna cotto z gozdnimi sadeži.



Komentar bralcev:

4. 11. 2008: odlično še bomo prišli dobro jest
20. 2. 2008: Pri Briču nikoli ne vem kaj me čaka. Kakovost (predvsem) priprave zelo niha. Če si del večje skupine je zadeva precej "po tekočem traku" in temu primerna hrana. Kot individualni gost sem bila v glavnem zadovoljna. Nimajo primernega prostora za sprejem gostov in kjer bi gostje lahko počakali na mizo in popili aperitiv, seveda pa tudi sam ambient nima koncepta oz. repa in glave (glede na osnovno namebnost objekta so se potrudili z detajli, ki pa niso dovolj za izgled dobre restavracije).

Prijetno je bilo pri vas! Čestitamo!


Dodatni podatki

Kako do tja:  Tik pred ankaranskim križiščem iz ljubljanske smeri na levi strani (bivša gostilna Bivij).

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
primorsko

Naslov:  Dekani 3a, Bivij pred Ankaranom

Telefon:  05 658 0527

Zaprto:  Četrtek

Kuhar:  Branko Čendak s svojo ekipo; pri gostih žena Vlasta

Cene:  opisano kosilo je za dva stalo 19.000 tolarjev

Jedi:
primorska, morska kuhinja

Plus:
družinska domačnost, toplina; cene vin; visoki standard morskih jedi, kakovostnih sestavin, pri katerih se izogibajo morske konfekcije, značilne za številne obmorske in še bolj kontinentalne gostilne; urejenost.

Minus:
takšna kakovost bi si želela več kuharjevega znanja (in podpisa), zato nekatere jedi zašepajo (glejte ribji solatni karpačo).

Dodatno:
vinoteka, vinarstvo Brič

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  na poti na morje



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND