Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (69 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 

Sveža figova tortica s pehtranom


Koprivni vlivanci z ragujem divje svinje in granatnim jabolkom


Ajdova polenta s furlansko skuto, sevko in hrenom


Teresa je v kuhinji in med gosti, vsako jed osebno pripravi in jo nato gostom tudi predstavi

 
Sale e pepe, Srednje, Beneška Slovenija, Italija, 4,5
Tradicionalna kuhinja Nediške doline

Teresa je slovenska kuharica, kakršnih v Sloveniji ni! Seveda, saj je iz Beneške Slovenije, zato je vsaj toliko kot slovenska tudi italijanska, a še najbolj furlanska. Pa ne le zato. Žal v slovenskih gostilnah prevečkrat nekaj zmanjka; zakoreninjenim v tradiciji znanja za posodobitve, novodobnim pa posluha za korenine. Sol in poper iz vasi Srednje pod Staro goro v Nediški dolini pa ima oboje. Bolj tradicionalno se ne da. Bolj sodobno pa raje ne.


Vsa čast izjemam, toda kaj vas na izletu po lepotah slovenske dežele čaka na vrhu asfaltnih ovinkov, ki se vzpnejo iz industrijske doline? Odmrznjena pizza in predvčerajšnja gibanica? Narezek iz trgovine v dolini? Nedeljska plošča v kmečkem turizmu na črno?

Zaprta vrata?

Franco pa odčepi mehurčke, da lahko Teresa zraven ponudi na roko rezan pršut, na roko zvaljane grisine in na roko upognjene parmezanove hrustljavce.  V odprtem kaminu za šankom, ki ima namesto žganih pijač na vrhnji polici stare čajne ročke, prasketajo debela polena, ob katerih se na leseni klopi sosedje grejejo z vročimi kostanji. Dobrodošlica je v Soli in popru stoje, saj tako lahko tudi gospodarica, med mešanjem tri stopnice višje v kuhinji, nazdravi.

Ajdova polenta in slana skuta

Na vrtu ni bilo več brokolov, ker so bili zadnji letošnji v juhi. Brez velike umetnosti, toda z dovolj spretnosti. Takšna je tudi Teresina kuhinja. Ker ni le brokoli juha, zelo naravna in gosta, prvinska in sveža, temveč je v njej še kuharičin dodatek – kaviar iz iker sledov. Najbrž s kakšnega potovanja na Norveško. Sodobni kuharji ohranjajo korenine tudi tako, da potujejo!

Solato, kot hladno predjed, krasi izbor sestavin. Teresa ne popušča, ko gre za letne čase. Zdaj so za hišo hruške, motovilec, orehi. Nadrobljeni mlinci, popečeni na štedilniku, so z gorgonzolo ustvarili prijetno osnovo za trkanje s kozarci. Kajne, velikokrat je pri mizi dosti bolj in prej sproščeno ter veselo, če jedi niso stoodstotne, temveč ”le” dobre? Ravno takšna je kuhinja Soli in popra.

Naslednji krožnik pa je že bil eden od Teresinih kuharskih gostovanj; ker takšnim je prav, da se jim zaploska še kje drugje kot le v domači gostilni. Ajdova polenta in slana skuta! Z dodatkom, ki ustvari jed s podpisom - tokrat naribana sevka, domača sorta jabolk, ki ravno zdaj tako sveže diši v shrambi. S hrenom in ocvrtim zdrobom prepričljiv razlog, da je na Srednje potrebno priti še večkrat.

Zadnje z vrta so bile tudi bučke. Lepo so se ujele z masleno omako koprca, divjega janeža, ki je s furlanskim sirom, montasiom, nadgradil kuharičino specialiteto, krompirjev cvet, nekje vmes med raviolom in njokom, polnjen z rikoto.

Ko je najboljše že pred glavno jedjo, veš da si v Italiji, kjer le ena beseda pove vse. Pašta, po naše. Zato so bili v tej smeri tudi majhni koprivni vlivanci z ragujem divje svinje, ki jim je kuharica domiselno dodala sočno svežino granatnega jabolka in sled sladke paprike na robu krožnika.

Sladkanje od ust do ust

Pravzaprav edino, kar v Sale e pepe ni bilo navdušujoče, je bil (domači) zajec na beli polenti. Saj je bila polenta mehka in kremna, saj je bila omaka naravna in le od pečenja, saj je bilo v njej barvno tihožitje rdečega ribeza in črnega grozdja z domače brajde (amerikano, ki sicer dela nagajivi fragolino). Le zajčkov ražnjič je bil za Teresino kuhinjo nenavadno suh in utrujen, da se zaradi tega tudi druge sestavine niso uspele združiti v odobravanje.

Toda! Ne pojdite v domačo gostilno, v kateri se počutite tako prijetno, da vas še drugi dan zaradi smejanja bolijo obrazne mišice, iskat popolnosti. Saj ravno zato takšne gostilne tudi so – da so pristno preproste!

Tako preproste kot jagnječje zarebrnice s pečenim krompirjem. Ker je krompir z Matajurja, torej je v ustih dovolj le njegov krepek in ponosen okus, brez vseh dodatkov in trikov. Ker je na jagenjčkovem kotletu pol Teresinega zeliščnega vrta, hrustljavo gratiniranega, skorjasto zaščitniškega, da meso pod njim ne more biti ”zajčkovo”, temveč le sočno.

Že z vsem tem bi se zgodba o Soli in popru iz slovenske Benečije lahko končala, pa bi bilo dovolj, da bi jo dali za zgled tej strani, ki prevečkrat pozabi, kako se je kuhalo nekoč in kako bi se moralo danes. A ima Sale e pepe še svoj slaščičarski vrhunec. In zanj bi bilo potrebno kar novo nadaljevanje tega zapisa.

Bilo nas je, namreč, pet in smo se šli ringaraja … Kako bi pa vi drugače rekli sladkanju, ki gre – dobesedno – od ust do ust. Če pa je bilo potrebno vse preizkusiti! Pet sladic za pet dobrojedcev, ki so pojedli več ”mišelink” kot zlizali avtomobilskih gum, pa se vseeno niso spomnili, kdaj so bili domov grede tako zadovoljno glasni.

Kakijeva krema z mlečnim sladoledom. Na vrhu pa nediška hruška, tako majhna, da ni po merah EU, in tako trda, da jo je potrebo skuhati, preden postane nedosegljivo sočna. Kavni flan z domačimi piškoti, po katerem tudi v Italiji espresso ni več potreben. Strjenka iz amerikane, po kateri se ne vrti. Mesečna tortica, ker je vedno drugačna, z zadnjimi figami z domačega vrta, in pehtranom, ki sladko greni. Pa še jajčna krema, toda ne iz Katalonije (catalana), temveč Beneške Slovenije!

Zakaj obiskati?

Ko se pripelješ, s kobariške strani, po ovinkih Nediške doline in cestnih vijugah Beneške Slovenije, gor na Srednje, se čudiš, kako najdejo sem tudi drugi. Ko ti postrežejo, pa se čudiš, kako sam nisi našel že prej. Model domače gostilne, ki ni zaspala v preteklosti, a se tudi ni predala sodobnosti (modnosti). Gostilna, v kateri ješ zelo dobro in se počutiš odlično. Slovenska, italijanska in furlanska gostilna, vse hkrati!

Vino 4,5

Teresa v kuhinji, mož Franco v kleti. Vzorčna vinska karta, ki bi je bila vesela vsaka ambiciozna restavracija v dolini. Poudarek na regionalnih furlanskih vinarjih, med katerimi je tudi dovolj Slovencev na italijanski strani. Ambiciozno tudi mednarodno (francosko) zastopstvo.

Zlata rebula, spumante, Eugenio Collavini, 2007, pravilno ohlajeno in postreženo, s pršutom in parmezanom, odžeja, osveži in zlakotni. Kaplja, Damijan Podversic, 2007, veliko in kompleksno vino, malvazija, friulano in chardonnay, dišeče marelice v nosu in ponosen vinarjev značaj v okusu tega naravi zapriseženega vina.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  iz Čedada je 15 km; s slovenske strani je najbližje iz Kanala preko Britofa; iz Kobarida je 31 km

Regija:  Italija

Značilnost:
furlansko

Naslov:  Via Capoluogo 19, Stregna, Srednje, Italija

Telefon:  +39 0432 724118

E-pošta:  alsalepepe@libero.it

Zaprto:  v torek in sredo; odprto v ponedeljek, četrtek in petek za večerjo, v soboto in nedeljo za kosilo in večerjo (priporočljiva rezervacija)

Lastnik:  Franco Simoncig in Teresa Covaceuszach

Kuhar:  Teresa Covaceuszach

Cene:  degustacijski meniji 25 do 45 €

Dodatno:
slovenščina

Leto obiska:  oktober 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND