Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (74 od 100)


Gostilna ocenjena 5 krat

Hrana:
5 krat
Vina:
5 krat
Postrežba:
5 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
5 krat
Cena/kakovost:
5 krat

Ocenite gostilno
 












 
Pri Poku, Brezovica, 2004
Če je bilo Napoleonu dobro...

Gostilna Pri Poku je v Brezovici že dobrih 200 let - Gostišče, ki je že od leta 1793, ves čas gradi in dozidava, toda stara arhitektura trdne slovenske gostilne ostaja - S slovenskimi vinarji dobro založena vinska klet v 400 let stari hiši - Preproste poletne jedi iz morja in gozdov, ki se ponašajo s kakovostjo sestavin

Kot da ni že dovolj hudo, da je dopusta konec... In kot da ni že dovolj hudo, da je takšna gneča, ko se z dopusta spet vračamo domov... Potem pa še ta večna in težka odločitev: kam na kosilo na poti domov.

Najbrž je bila takšna dilema tudi pred majhnim možem velike slave, ko je v teh krajih potoval pred 207. leti. Blizu Ljubljane ga je zlakotnilo v Brezovici in imel je srečo, da so štiri leta pred tem prav tam odprli gostilno in veletrgovino z vinom. Če bi se Pok tedaj slabo odrezal, ga danes že zdavnaj ne bi bilo več. Ker pa še vedno je, velja: če je bilo za Napoleona dobro, bo tudi za vas. Le v soboto in nedeljo ne.

Poletje: testenine, morje in gozd

Vinski veletrgovci so bili vselej veliki podjetniki. To se Trobčevim pozna še danes. Vsekakor so gostilna z največjo ograjo na Slovenskem. Pa tudi tistega za njo ni malo: sladoledni vrt, galerija, vinska klet, spodaj Škandrova in Lovska soba, pa Hiša in Kamra, zgoraj prostori celo za seminarje in sestanke, ob vsem tem še šest sob, ki se jim bo kmalu pridružilo 20 novih. In to v Brezovici, kjer je velikih gostiln v izobilju.

Tokratni obisk ni bil namenjen slow foodu, po katerem Pri Poku slovijo ne le zaradi ljubljanskega omizja in ne le zaradi starinsko, meščansko bogato opremljenih jedilnic. Zaradi strateške lege ob avtocesti in zadnjem izvozu z nje pred cestninsko postajo, je Pok tudi obcestna gostilna, ki se mora, torej, znajti tudi na hitro. Najbrž zaradi tega ob novih sobah gradijo tudi novo restavracijo, ki bo bolj hitre sorte. Pa do takrat? Naj radovednost ne bo predolga: prijetno potolažena sva čez dve uri nadaljevala pot proti Mariboru!

Na vrtu, ki sicer ni velik, je bila med gostilno in 400 let staro hišo, v kateri je sedaj vinska klet, prijetna senca, tudi zaradi moet & chandona, ki je, kolikor se spomnim, edina takšna marela pri nas. Najbrž Trobčevi poznajo tisto pravilo, da se dobro gostilno spozna tudi po tem, da se ne kiti z nobenimi reklamnimi izveski, pepelniki, marelami in kozarci. Če pa že, potem vsaj nekaj prestižnega...

A vseeno sva se odločila raje za domače mehurčke. "Tega sem ravnokar odprl," je predlagal mladi zgovorni natakar in natočil Bjano, ki ne slovi zaman kot slovenski Dom Perignon. Jedilnega lista nisva dobila, saj ga Pok niti nima. Nekaj za vsakega, je raje njegova poletna formula, v kateri so bile konec julija glavne testenine po 1.500 tolarjev, in to, kar je sveže, tako da so nama ponudili morje in gozdove. Torej, ribe, škampi, meso svinjsko, kot ombolo ali kotlet, od govejega ramstek, iz gozda divji prašič v omaki pa jurčki in lisičke. Vse brez posebnih kuharskih umetnij, s sestavinami, svežimi in kakovostnimi, v glavni vlogi.

Jurčki, lisičke in rakci

Ko sva že naročila, mi je postalo žal, saj mi je lakota prišepnila, da manjka hladni uvod. A mi je kuhar bral misli. Tunin karpačo, odličen, na berivki, nič postani, z odličnim olivnim oljem, drobnjakom in mobitelovo soljo ter opečenim kruhom za dobrodošlico. Formula za dobro voljo!

"Ker so danes ravno sveži," sva nadaljevala z inčuni, pravzaprav sardelicami, ki so jih na žaru le močno opekli, skupaj z debelimi rezinami bučke, in jih potresli s šatrajem ter cvetovi bazilike. Zakaj bi komplicirali, če je lahko, ko je sestavina prava, tako enostavno, se žal vpraša premalo slovenskih kuharjev. A Pokov je zagotovo med njimi!

Podobno se je zgodilo na krožniku, ki bi mu Italijani rekli mare e monti, pri nas pa gobe z rakci; spet zgolj na hitro popečeno, tokrat jurčki in lisičke, potreseni z naribanim trdim sirom, na sesekljani rukoli, družno objeti z majhnimi kozicami. Razen domačega kruha, koruznega in belega, seveda svežega, in majhnega okroglega feferona ni bilo nič več potrebno. No ja, le še odprta usta.

Kako je bilo? Super, sem mu odgovoril, da me je mladi natakar (držite ga, a naučite, da se med pogovorom ne naslanja na stol in vrti vrvice na mareli, ter da ni dovolj, da je merlot "od gor, iz Vipavske doline") nagradil z iskrenim veselim nasmehom. Malenkosti delajo gostilno veliko! Čeprav je Pok tudi dobesedno velik...

Potem, ko je šel gospodar v klet in sem smuknil za njim, da sem občudoval polne police, pa me je začudilo, kako strogi so Trobčevi. Na kozarec točijo le res žejnim, saj se je zapletlo, ko sva izbrala vsak svoje vino, a le po deci. Samo za enega ne smemo odpreti, se je opravičeval natakar, toda potem, ko sva se sprijaznila že s točenim, le našel Kabajev cabernet franc h govedini in briški chardonnay k svinjini. Ker so bile na rukoli že gobe, je dal kuhar - ki se ga pri Poku da opazovati skozi steklena vrata v kuhinjo, pri čemer pogled opazi tudi čistočo in pospravljenost - taljato modro na berivko, da jo je začinil mesni sok in tanko nahobljan parmezan. Prav tako sočno mu je uspelo opeči tudi svinjske medaljone, zaradi česar mu v imenu mesojedcev izrekam iskreno zahvalo, saj se v naših gostilnah vse prerado dogaja, da meso dela konkurenco žagovini. A ne pri Poku!

V tem ritmu in zadovoljstvu sva na rišelje prte dobila še sladka krožnika, ki se prav tako nista postavljala z umetelnostjo in izvirnostjo, a sta zato zadovoljila z natančnostjo. Prav lahko bi se ošabno zmrdnil, pa kaj, saj creme brulee in čokoladni mousse imajo dandanes že v vsaki navadni slovenski gostilni... A se nisem. Je dama nasproti mene preveč vneto vrtela žlico, da sem se zbal, da ostanem brez.

Napoleon, francosko razvajen, pri Poku ni bil deležen nobenih kompliciranih omak, nobenih zvenečih imen, nobenih slik na krožniku, nobenih kuharjevih čarovnij. Prav mu bodi, kaj pa je tam okrog hodil ravno v času dopustov, pa še popoldan. In zakaj se ni pravočasno najavil, da bi mu pripravili slow jedi?! Toda, zanimivo, vseeno je od Poka odšel prijetno sit.



Komentar bralcev:

17. 1. 2007:Sanjska vinska klet z večjo zalogo Kabajeve arhive kot jo ima Morel sam. Hrana zelo konzervativna, v tej paradigmi ponavadi odlična - se pa zgodijo tudi slabi dnevi. Žal jim je najboljši natakar ušel h konkurenci, kar se pozna. Robi je nekaj let zaostajal za šokantno rastjo ljubljanskih cen (v evropski prestolnici pa dobre restavracije resne večerje ja ne morejo postreči pod 100 evri), žal pa je zamujeno nadoknadil v zadnjih dveh letih. Za resne ljubitelje oziroma lovce na Michelinove zvezdice nudi odločno premalo. Velja se odpeljati malo dlje k spodnjemu Kirnu (Stanetu), ki pusti s podobnim pristopom (kombiniranim s čisto tradicijo) in boljšim razmerjem cena/kakovost veliko boljši okus v ustih.
23. 4. 2006: Gostilna, ki s kakovostjo hrane ne upraviči nesramno visokih cen.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Iz Brezovice po Tržaški cesti proti Vrhniki, na levi strani.

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
sredozemsko

Naslov:  Podpeška c. 1-3, Brezovica pri Ljubljani

Telefon:  01 365 7410

Zaprto:  Sobota in nedelja

Lastnik:  družina Trobec

Cene:  opisano kosilo za dva je stalo 16.000 tolarjev

Jedi:
sezonska sodobna kuhinja, ki je obrnjena proti Primorski in morju

Plus:
preproste jedi, toda zelo sezonske, poletne, z izbranimi sestavinami (ne moreš vsake svinje tako na hitro omehčati), dobro organizacijo, konceptom; vidi se, da gre za podjetništvo, toda ne novodobno, temveč v slogu stare slovenske gostinske tradicije.

Minus:
za višjo oceno bo, seveda, potrebne več kreativnosti; ob zelo dobri štirki pa naju je zmotilo le skoparjenje z odpiranjem steklenic ob tako odlično založeni vinski kleti. Nekaj odprtih steklenic se bo pa menda v tako veliki gostilni ja dovolj hitro stočilo v kozarce.

Dodatno:
galerija, sladoledni bar, 8 sob, kmalu jih bo še 20

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  v kleti sem videl nekaj zanimivih, bolj redkih primerkov...



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND