Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (78 od 100)


Gostilna ocenjena 3 krat

Hrana:
3 krat
Vina:
3 krat
Postrežba:
3 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
3 krat
Cena/kakovost:
3 krat

Ocenite gostilno
 

Gozdni in vrtni sadeži z mlečnim sladoledom in beljakovim vetrcem


Pegatka z začimbami na sveže utrganih breskvah


Ravioli z buratto na kremi travniške pokalice


Loredana in Joško Sirk v ”naši dnevni sobi”

 
La Subida, Krmin, Italija, 5
Posodobljena furlansko-slovenska kuhinja

Ko bo čez sto let izšla zgodovinska študija o novi slovenski kuhinji, bo v prvem odstavku pisalo: ”Začelo se je na oni strani meje, z Joškom Sirkom in njegovo La Subido!” In se še vedno nadaljuje … Pravzaprav je vsak novi obisk spet novo doživetje. Zato krminski Lovec (Al cacciatore) še naprej kaže smer slovenski kulinariki. Četudi pri tem ni več sam, saj se je nekaterih na tej strani že dobro prijelo, pa bi obisk v Subidi lahko še vedno bil pogoj za licenco dobrojedca. Na kuharski in gostovi strani!

Na mizi je le tisto, kar ravno cveti. Torej so ob poletnem obisku bili to bučkini cvetovi, ki so spremljali celotno kosilo. Preveč? Nikakor, če je smiselno in na vsakem krožniku drugače. Kdaj pa se jih sicer imamo priložnost ”preobjesti”? Poleti je (bilo) na Subidi vse nežno, barve, vonjave, začimbe, vzorci, oblike. Kot bučkini cvetovi … Z domačo goriško seuko (jabolkom), s prav tako ribanim in nežnim hrenom in rezanci sveže rdeče paprike. Za povrh, kot, pravzaprav edina ”začimba”, pa še malo montasia (sira). A ne bi bilo tako dobro, če ne bi krožnik bil iz babičinega servisa z zelenim in valovitim robom, ki ima v kredenci enako cvetno poslikan še jušnik. Tako je prostor našla tudi fižolova juha, tista, ki se pri hiši kuha najdlje in v največjem loncu.

Prej vino, zdaj kis, a ne vinski, temveč grozdni

V Subidi se staro in novo prepleta tako neslišno, da se v ”naši dnevni sobi”, ob kateri sta še lovska in soba panjskih končnic, počutiš enako doma kot na novi verandi, tako elegantni, stekleni, s kaminom in udobnimi fotelji, kjer ni le pot v Sirkovo staro in polno vinsko klet, temveč so na ogled tudi njegovi novi kisi, med katerimi jih je vedno manj vinskih, a zato vedno več grozdnih.

Za to pač ne gre hvala le slikam glasnika krminske duše Gigija Castellana, pač pa tudi slikam Sirkovega kuharja, ki nastajajo tako spontano, kot se v gozdu, sadovnjaku, na vrtu in v vinogradu izmenjavajo letni časi. Kar je zraslo iz cvetov, je bilo zato na drugem krožniku ovito v tanko, prosojno testo, krokantno ocvrto z nadevom iz bučk, ki so ga posladkali cvetovi bezga v omaki domačega sirupa.

Poletni parfumi pa niso pojenjali in tudi bučkinih cvetov je še ostalo, da so se pomešali med majhne vlivance v steklenem kozarcu (za vlaganje), ki ga je orosilo tudi potenje prvih jurčkov, takšnih majhnih, čvrstih, z belo kapo in na o nogami. Na trtinih listih, zelo oljčno in tudi zelo slano, a le zato, da so se okusi stare jedi v novi preobleki še bolj pohvalili.

Črvički (vermicelli) so v furlanski kuhinji očitno debelejši od kampanjskih, a zato so iz polnovredne moke, kar jim daje več moči. Lepo so se ovili okrog jajčevcev z vrta in drobnih paradižnikov z vitice, ki so bili tako podušeno sušeni, da jim je še ostalo ravno prav soka za objem s sardelno omako. Z grahom, ki je jed še barvno poživil je nastala tako znana, a hkrati še bolj presenetljiva pašta, ki jo lahko ustvari zgolj poletje.

Le na travnik je treba

Vem, ko boste to prebrali in se hitro odpeljali, bo v Subidi že jesen. Toda, čisto nič se ne bo spremenilo! Bodo nove jedi z novimi sestavinami, a enakimi okusi. Vse, kar Sirkovi ponudijo svojim gostom, ki znajo italijansko, nemško in slovensko, je furlansko in briško, italijansko in slovensko, staro in novo. Če jedilni list zna le italijansko, se Sirkovi s svojimi gosti pogovarjajo tudi slovensko. Mama in hči med mizami, sin med vini, gospodar pa ves čas kosila med pozdravi, za svojo mizo v sprejemnici, kjer vse vidi in sliši. Pri Subidi je vedno tako!

Ker imajo drobni in rebrasti peresniki (sedanini) radi polne omake, so dobili zajčka, v raguju mletega mesa, jurčkov in korenja, s svežim paradižnikom in sušenimi ter mletimi cvetovi iz bližnjih vinogradov.

Pravzaprav je vsak krožnik novi dokaz. Da je, kar se zdi mnogim težko, redkim tako preprosto … Le na travnik je treba! Tam je dovolj nežnih listov pokalice, ki tako lepo poči, ko stisnemo njeno napihnjeno čašo. Na Primorskem so iz njih že stari kuhali omake in pekli frtalje, zato čudi, da danes to le še Sirkovi počno. Vešče in doma zvite raviole so napolnili z buratto in ji dodali meto ter jim podložili kremno omako travniške pokalice. Da se ne bi od predobrega razpočili, je bil čas, da presekamo.

Pri Sirku je za to več vinskih izgovorov kot v katerikoli kleti slovenskih gostiln, a zdi se, da je gospodar vedno bolj zaljubljen v lastno predelavo grozdja. Ker pa svojim prijateljem vinarjem noče konkurirati, je izbral kis in postal eden največjih strokovnjakov za aceto v Italiji. Skrivnost uspeha? Drugi to delajo iz slabih vin, on pa iz najboljšega grozdja!

Zato, čeprav se malo skremži(š), se da iz dobrega kisa narediti celo sorbet, ki iz ust v spomin zlahka prestavi vse hode pred njim in dobro pripravljen čaka tek po njem.

Saj tudi pri nas že kuharji znajo, nekateri tudi več, toda še vedno jim je Subida lahko za vzor kaj in kdaj ustvari. Seveda, tudi v Subidi je na začetku lizalka iz sira, toda, se ve, je ta sir lokalni montasio. Jih delajo na naši strani potemtakem le iz tolminca?! Ko zunaj na drevesu dišijo breskve, je znotraj na pravkar nabranih pegatka s svojimi sočnimi prsmi, ki jim izpod kože diši z zeliščnega vrta. Na njem je ostalo še dovolj koromača za posip, da sploh ne opaziš, da je na dnu ”le” rukola.

Ali pa, saj smo vendar Pri lovcu - pred Bogom se bo izgovoril, pravi Joško Sirk, da je bilo iz ljubezni -, srnjakovo stegno, ki je tako hitro skočilo v ponev, da zunaj zapečeno, znotraj rožnato, ni potrebovalo zob, zgolj jezik, na katerem so hrustala bučna semena.

Zakaj obiskati?

Sladek odgovor! Zaradi tradicije: ”čiešpevi njoki” in ”štrudel z japki”. Zaradi primerjave: čokoladni mousse s sušenimi jajčevci. Zaradi idej: kozarec vrtnih in gozdnih sadežev z mlečnim sladoledom in majhnimi beljakovimi vetrci. Zaradi spomina: Joškov kis za slovo in spomin.

Vino 5

Kljub (novi) ljubezni do kisa, je Sirkova klet še vedno tako polna kot nobena na naši strani. Pri Michelinovi zvezdici ima svoj delež zagotovo njena debelina, ki pomeni, da se številna vina v kleti še starajo. Predvsem pa gre za pravi učbenik o regionalnih vinih, saj to niso le furlanska, temveč tudi slovenska (nobena druga čezmejna vinska karta jih nima toliko). Med ”mojimi prijatelji” ima Joško Sirk zgolj vinarje z naravnimi vini, večinoma Slovence, med katerimi sta z naše strani Aleks Klinec in Valter Mlečnik.



Komentar bralcev:

3. 11. 2011: treba ga je doživeti
13. 10. 2011: Super, izvrstno je bilo...


Dodatni podatki

Kako do tja:  iz Brd čez bivši mejni prehod Plešivo

Regija:  Italija

Značilnost:
furlansko

Naslov:  Via Subida 52, Cormons, Italija

Telefon:  +39 0481 60531

www:  www.lasubida.it

E-pošta:  info@lasubida.it

Zaprto:  v torek in sredo; odprto ponedeljek, četrtek, petek med 19. in 22. uro; sobota, nedelja in prazniki med 12. in 14. uro ter med 19. in 22. uro

Lastnik:  družina Sirk

Kuhar:  Alessandro Gavagna

Cene:  hladne predjedi 12 do 15, tople predjedi 12, glavne jedi 22,50 do 24,80, sladice 8 do 10 €; degustacijski meni 52 € (6 hodov) in 60 € (8 hodov)

Jedi:
posodobljena furlansko-slovenska kuhinja

Dodatno:
hišice, oštarija, trgovina

Leto obiska:  avgust 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND