“Je še kakšna miza ob ograji?” se s panoramskim dvigalom vozijo trume Mariborčanov gledat nad Titov most, kdo gradi hitreje/počasneje čez Dravo. Trenutni rezultat: Medicinska fakulteta je pešcem in kolesarjem že zaprla edino obdravsko pot, Umetnostna galerija pa je še v luknji.

Tomaž Pandur si je zamislil Maks, da bi stari Maribor spremenil v življenjsko gledališko predstavo, namesto tega pa smo, še pred programom, dobili Teraso, ki je ustvarila oder iz novega Maribora.

Nič čudnega, da se zaradi teh ”gledaliških” kvalitet nove mariborske pridobitve –hotel z 78 sobami, konferenčnim centrom, wellnessom in poslovnim delom – tudi na krožnikih odvija vizualna predstava. A to ni le vtis, temveč tudi okus! Ker pa je Terasa odprta šele dva meseca, vseeno začnimo z drugega konca. Da bo ob vašem obisku – še boljša.

Sončna barva perujskega riža

Potočni raki in lisičke. Lep krožnik, lepo zloženo. Barve, oblika, sestavine. Toda, v ustih dolgčas . Kot da bi bistveno, kar bi povezalo sicer sezonske in kakovostne sestavine, v jed, pobegnilo iz recepta.

Lignji in jurčki. Pravzaprav super ideja združiti dve sestavini, ki bi ju vsak Slovenec dal v prtljago edinih treh, ki ju sme vzeti na osamljeni otok. A gobji nadev v zunaj lepo rumeno-rjavo popečenih glavonožcih je bil povsem zdrizast, saj je recept predvidel kašasto zmes, ki so jo lignji med pečenjem, ko so, logično, spustili tekočino, spremenili v nezačinjeno baby hrano.

Dobro, zakaj pa potem kar štirje sončki? Zaradi vsega drugega! Damjan Veber je, namreč, nadarjen kuhar, Terasa pa je naredila prav, ker ni le premešala mariborskih možnosti, temveč je pripeljala pomoč od drugod. Pa pri tem ne namigujem na EPK ... Saj so tudi lignji imeli še svoje nasprotje, v obliki kvinoe in paradižnika. Polna omaka, zaradi svežine in okusa, sredi nje pa zdravilna ideja s tortico perujskega riža, z barvo sonca in polna balastnih snovi ter vitamina B. Ko svoje doda še lepa oblika Vebrovih jedi (rad ima hrustljavce, pri lignjih so iz polente), je jasno, da bo Terasina terasa vedno bolj polna.

Pravi čas na pravem mestu

Četudi je bil naslednji teden za kuharjev pozdrav spet šunkin muslin, je imel vseeno hrustljavi dodatek iz zelenjavnega čipsa. Četudi je enak kruhov opečenec hrustal tudi pri mariniranem telečjem fileju, je esenca smrekovih vršičkov imela res smisel, okisani jurčki pa so bili iz najboljšega kozarca babičine ozimnice. Četudi je terasa še nova in se čuti uvajalna doba, se je Terasa evropski prestolnici kulture zgodila v pravem času in na pravem mestu!

Jakobova školjka s tartufovo karamelo na pireju s korenčkovim senom je že bila tisto, kar bi, najbrž, Maribor rad povedal Evropi prihodnje leto. Kuharju je sena sicer zmanjkalo, a se je znašel s pesnim čipsom (improvizirati znamo), toda vsa pozornost je bila tako in tako usmerjena v predstavo obeh pokrovač (Terminal 12), ki sta objeti v karamelni film okusno odplesali svoj celinsko-morski show (Prestolnica okusov).

Občinstvo je zaploskalo ob raviolih s kuskusom in gosjimi jetri v čebulni marmeladi s čilijem. Ker so bili tako drugačni od raviolnih predstav doslej (saj EPK to ravno hoče). Čebulna marmelada je bila bolj gosta juha, od čilija so bile njegove žgečljive niti, ravioli so bili po vrhu preveč izsušeni. Toda lotiti se tega penastega krožnika, ki je s kombinacijo kuskusa in parfaita gosjih jeter poskrbel za novo izkušnjo, je šlo v slast!

Telečji priželjc z mavrahi in ajdovimi štruklji bi naj imel timijanovo omako, a je kvišku štrlel rožmarin, zato pa so bile timijanove piščančje prsi, polnjene z dimljeno skuto in lisičkami, ki so Štajercem predstavile posoške čompe. Prsi so bile zunaj hrustljave in znotraj sočne, podala se jim je tudi kombinacija dimljene skute in krompirja iz pečice. In priželjc, je povedal natakar, ki je hrabro stregel odgovore radovednima gostoma, si naročajo celo ženske.

Nasploh je s Teraso Maribor dobil še eno restavracijo, v katero bodo dame vabile gospode. Pa ne zato, ker bi kuhar lahko imel včasih bolj močno roko, ko soli in začinja, tudi ne (le) zaradi velemestnega vtisa (velika podzemna garaža, stekleno dvigalo na pročelju, lounge na terasi, bodoči šampanjski bar v sedanji zajtrkovalnici). Se ne sliši obetajoče vegi burger s tofujem, bučkami in poletno solatko? Če le ne bi hoteli tofuja zamenjati s sojinim polpetom … Ali pa hrustljav poletni zavitek s solatkami. Dva z riževim testom ocvrta zelenjavna žepa nista predstavila le uvoženih mehkih in majhnih solat(k), temveč sta z zeliščno jogurtovo omako tvorila modni par, ki obeta, da se bo Terasa trudila tudi sezonsko, lahko in zelenjavno. Če k temu prištejemo še kremni juhi, belo paradižnikovo s slanino na suhi polenti in bučkina z mandeljni, še toliko bolj. Le prošnja za drugič: manj vina in smetane!

S tem pa smo že pri sladicah. Tudi karamelno-lešnikova zmrzlina flambirana z belim rumom ni naredila le vizualnega vtisa (zlaganje v višino, barvito prelivanje, krožniki z nagibom), pač pa povedala, da ima kuhar vedno nekaj v hladilniku. Terasa je dovolj velika, da se najde prostor zgolj za sladkanje (in pitje), a zato bo moral biti čokoladni tarte vedno dnevno svež. Radovedno bomo spremljali nadaljnji razvoj dogodkov na novi mariborski terasi.

Zakaj obiskati?

Nalašč smo bili v besedilu bolj kritični in v oceni bolj optimistični. Novi objekt najbrž že največjega mariborskega gostinca si zasluži uspešno prihodnost, saj vliva upanje, da ves ”cirkus” prihodnje leto le ne bo zaman. Maribor se vseeno spreminja!

Vino 3,5

Za vina na kozarec hvaležna zahvala degustacijskemu meniju, ki ima vinsko spremljavo sestavljeno iz podravskega uvoda in primorskega nadaljevanja. Ker pa je natakar rekel: ”Ni problema, tudi odpremo,” smo bili le lokalpatriotski. Sauvignon, Horvat, 2008, iz Počehove, se je v ustih lepo aperitivno razvil, muškat otonel, Kogl, 2010, je navdušil s cvetico in svežino, zeleni silvanec, Gaube, 2010, se je izkazal za pravo ”terasa-vino”, optimistično prihodnost (po EPK) pa je naznanil Marofov londonski šampion, chardonnay Breg, 2008.