Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (61 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 

Odprti kamin z istrsko čripnjo in gradelami


Telečja krača s krompirjem izpod peke in boškarin v naravni omaki z dolgim dušenjem


Istrski pršut je z roko rezan, divjačinska salama je z domačega lova


Alla beccaccia (Pri kljunaču), uspešna kombinacija restavracije blizu morja in konobe blizu gozda

 
Alla beccaccia, Valbandon, Hrvaška, 4
Celinska istrska kuhinja; divjačina in prekmurska gibanica

Na obali je divjačina iz morja, kajne. Pa po ležanju na trdih skalah večerja ni rdeče-mesna. In kaj je za sladko? Na hrvaški obali najbrž ne nekaj prekmurskega … Pri kljunaču je očitno zato, da razbija (takšne) stereotipe. Kajti, ko poskusiš, se strinjaš z njimi. Ko gre za meso, ob istrski obali ni boljše gostilne! Alla beccaccia je pri Fažani, na koncu istrskega ipsilona. Lovska gostilna, v kateri so ribe le za turiste.

Gospodar Pino, ki ne more prevzeti naročila, ne da bi sedel za mizo (in ne da bi odložil cigareto), v kratkih hlačah in srajci čez pas, obljubi njoke, toda na mizo pridejo ravioli. A le na pogled, saj so iz krompirjevega testa in izpod rok gospodarice, glavne kuharice. Odlično se jim poda omaka štirih sirov, čeprav brez lokalne zgodbe (gavda, gorgonzola, ovčji sir, parmezan), saj jih za avtorsko, Jadrankino jed – predvsem dokler za kljunača šef spet ne bo dobil dovoljenja – dela nadev iz domače divjačinske klobase in radiča. Hitro na pot in na (gozdni) lov!

Telečja krača pod peko

Njoki z divjačino so mehki, toda z ugrizom, nadev je pikanten, toda sirna omaka ga primerno ublaži, vse skupaj pa tako diši, da še sosedje dvigujejo nos od svojih pljukancev s tartufi.

Pri kljunaču, predvsem v sezoni, je seveda vse tisto, kar imajo tudi drugi. Toda pladnji so porcelanski, krožniki globlji, skodele dizajnerske. Male (kaneštrele) in velike pokrovače (jakobinke) se v vodnjanskem (le kak kilometer stran) olivnem olju grejejo na rešetki, ki je položena na žerjavico v velikem odprtem kaminu na sredini sobane, ki je domačno pripravljena za deževne in hladnejše dni. Zunaj na terasi je pogled čez najbolj zeleno fažansko zelenico proti velikemu bazenu in v rdečo istrsko zemljo opleskani hiši s štirinajstimi sobami. Radolovići so začeli s kmečkim turizmom in sušenjem gosjih pršutov. Pa se ni izšlo in so naredili odprti kamin. Vse drugo je že enajstletna zgodovina, saj je bil Kljunačev uspeh hiter in velik.

Čeprav imajo za začetek hobotnico v solati, prav naredijo tisti, ki so še bolj klasični. Pršut je z roko in debelo odrezan, dolgo sušen in dve rezini sta dovolj, da v trgovino ponj še mesece ne bo treba. Toda, ali ni še boljša b, ki odpre celo polje vonjav? Sicer pa tudi vse, kar Jadranka Radolović skuha, krasi ravno cvetica. Ko drugje kraljujejo karcenogene oljne vonjave, v Beccaccii vsak krožnik priveje z iskrenimi, pristnimi vonjavami, ki prebudijo davne spomine.

Ambient kljunača, predvsem s teraso, osvetljeno trato in z drobnimi kamni posutim dovozom na pet tisoč kvadratnih metrov veliki posesti, spominja bolj na restavracijo kot na konobo, toda na lepem vrtu so še stare in debele oljke, po trati pa se valja velika in težka novofunlandka Cara.

Da v kuhinji poznajo tradicionalno abecedo istrske kuhinje, potrdi že hitro na začetku mineštra, v kateri je koruza avgustovsko mlada in mlečna, ob njej pa še toliko zrn različnih oblik in zelenjave različnih listov, da sta potrebna le še dva olivno-oljčna kroga za potop do dna, na katerem plavajo odreznine pršuta.

Čeprav se večina turistov odloča za morske pašte in brancine na gradelah, je Kljunač tudi poleti predvsem mesna gostilna. Pod peko je telečja krača, v naravni omaki Armanove malvazije in kapule (čebule) je boškarin, toda ne iz fileja, ki je za Kljunača predrag – porcija bi stala 30 evrov, pove gospodar -, na žaru pa so florentinci, ki jih manj močnim in krepkih razrežejo v taljato. Krača se topi v ustih tako dolgo, dokler ne bo nekdo iznašel boljšega izraza za vonj, ki je v nosnicah še za zajtrk, omako, ki je prepojila debele kolobarje krompirja, in meso, ki se trga v dolgih in debelih kosih, da so vilice hitro odveč.

Boškarin za zobe in atrakcijo

Za mizo ob vhodu, kjer se vidi do velikega ognjišča, je mlad par. On je že doma vedel, kaj bo jedel, zato ima pred seboj ”frigane” kalamare. Ona pa je, seveda, radovedna, kaj je pod tistim zvonom, ki ga prekriva pepel. Saj sicer in drugje tudi ona ne je mesa, toda tukaj ga pomaže z dvema kosoma domačega kruha.

Pri boškarinu pa gospodar raje posvari. “Toda pazite, to je potrebno gristi!” Pa kaj, saj je bilo malo treba tudi žvečiti. A zato sem po dolgem času vsaj spet jedel pravo meso! Glede tega delovnega vola je potrebno hrvaškim Istranom zgolj čestitati. Niso ga le rešili izumrtja, temveč so iz njega naredili pravo kulinarično in turistično atrakcijo. Na kaj takega v Sloveniji še čakamo (ker Pohorje beef to še ni)!

Le kunič, še dobro, da je to domači zajec, je bil strel v prazno. Bil je predolgo v pečici, omaka, spretno gostljata, pa trikrat presoljena. Je pa zato lovski sloves Kljunača uspešno obranil divji prašič - v tako temni, gosti, pikantni in polni omaki je bila še polenta črna. Da pa celotna Kljunačeva zgodba ne bo preveč mesno krvoločna, naj se ve, da je zmaga, vseeno, šla zelenjavi. Marinirana in ohlajena z žara je tako uspešno nevtralizirala poln krožnik mesa, da smo domačemu prijatelju uspeli zaviti le kosti.

Za konec je tiramisu vsak dan svež zato, ker ga najhitreje zmanjka. To pomeni, da je od kakava na vrhu do pijanih piškotov na dnu mehka mascarpone sredica, ki je neprimerno boljša od vrečkastih primerkov na rivi. Hišna sladica je sicer nekaj, kar naj kar ostane brez imena, kljub sestavinam – domača skuta, med, mandlji, sladoled – je bila le kupa. Toda prava hišna posebnost je za Istro skoraj senzacija! Še ko je preko Portoroža romal v Trst, se je gospodar zaljubil v sladico, ki jo je za tople kraje na dnu Istre sicer prepolovil, toda “nadevi so vsi, le da jih nisem podvojil”. Nima, torej, certifikata, vseeno pa se v njej da prepoznati – prekmursko gibanico.

Zakaj obiskati?

Ne le zaradi mesa, saj tudi ribje jedi niso le turistične. Toda fažanski Kljunač je nekaj več; kilometer od morske obale je uspel združiti domačno vzdušje celinske istrske konobe in atrakcijo gozdnega lova z negovano zeleno trato in osvetljeno teraso ob bazenu apartmajske hiše. Za tiste, ki jim je poleti predaleč s plaže do boškarinovih pašnikov in za one, ki jim je Istra najlepša izven sezone.

Vino 2,5

Gospodar z vinom ne dela velike zgodbe. Peclji so sicer vitki in visoki, ločijo med kozarci za belo in rdeče, na hladnem pa je tudi venček istrskih vinogradnikov. Toda hišni vinar je Franc Arman in malvazija je ob ribi, rdeče iz terana in cabernet sauvignona pa ob mesu. Oboje enako ohlajeno, toda saj na mizo postavijo celo buteljko rinfuze, večeri pa so na morju dolgi. Ob divjačini sicer v ustih ostaja nekaj preveč kisline, toda aroma borovnic in robid se objema z omakami, ki so na štedilniku že od zgodnjega jutra.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  iz Pulja v smeri Fažane

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
istrsko

Naslov:  Pineta 25, Valbandon, Hrvaška

Telefon:  +385 52 520 753

www:  www.beccaccia.hr

E-pošta:  markoradolovic@hotmail.com

Zaprto:  v torek; odprto od srede do ponedeljka med 13. in 24. uro

Lastnik:  družina Radolović

Kuhar:  Jadranka Radolović

Cene:  hladne predjedi 4 do 12, juhe 3,50 do 5,40, tople predjedi 8 do 20, glavne jedi 10,80 do 33 (kljunač), sladice 3,50 do 4,70

Jedi:
celinska istrska kuhinja

Dodatno:
14 sob

Leto obiska:  julij 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND