Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (74 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 









 
Meierei, Špilje, Avstrija
Sredozemska pristava na Krasnici

Meierei: prav na slovenski meji nad Šentiljem - Sredi rož in zelenjavnega vrta, sredi Martinih slik in čudovitega razgleda, ko je najbližje slovensko drevo le dva metra stran, kuha Werner Dolin sredozemsko, nepotvorjeno in s srcem - Norci dirjajo, pametni čakajo, modri pa gredo na vrt

Nisem še slišal, da bi kakšnega slovenskega novinarja, ki si kruh služi s tem, da ga je (in ocenjuje), povabili, na primer, v TV studio, da bi komentiral, recimo, politično dogajanje. Kar je čudno, že glede na predvolilne golaže... A kljub temu smo kulinarični novinarji zelo vpeti v dnevno politiko!

Sam, priznam, sem že nekajkrat šel po politični sledi. Nekje sem prebral, da sta se v tej in tej gostilni srečala ta in ta politik, in že sem bil naslednji teden tudi jaz tam. Da vidim, ali sta delala ali le uživala.

Še največ takšnih politično-kulinaričnih "stikov" sem imel z bivšim predsednikom. Največ sicer preko stenčasov v naših gostilnah, sestavljenih iz slik predsednika s kuharjem, predsednika s kuharico, predsednika z natakarico in predsednika s celotno gostilniško družino, z domačim čuvajem vred. Nekaj pa preko meje, kamor je bivši predsednik ponavadi odhajal inkognito, jaz pa po nasvetih njegovega štajerskega gostilniškega vodiča. Še dobro, da me zaradi tega nihče ni poklical na odgovornost, saj je to bil očiten vpliv politike na novinarstvo. Kar je le še en dokaz več, da dobrojedski novinarji pač nismo politično zanimivi.

Toda, v nedeljo sem bil v gostilni preko meje, v kateri so se mi pohvalili: "Tudi Kučan je bil pri nas! Z našim predsednikom sta se tukaj sestala..." Hopla! To pa je vpliv novinarstva na politiko! In to dobrojedskega. Glede na to, da sem bil pred leti (2000) v tej gostilni, ki sicer leži dobesedno na zeleni meji s Slovenijo, prvi slovenski gost, je torej tokrat Kučanov štajerski gostilniški vodič šel po obratni sledi. Je to že dovolj, da bi lahko kdaj pokomentiral še kaj političnega?

Modri gredo na vrt

Vsekakor je bilo to zanimivo srečanje novega avstrijskega in bivšega slovenskega predsednika. Na slovensko-avstrijski meji jima je kuhal Nemec, stregla Američanka, jedla pa sta italijansko hrano. Zdaj končno verjamete, da smo čisto zares v Evropi?

Meierei, pristava na Krasnici, je vsekakor posebna gostilna. Norci dirjajo, pametni čakajo, modri pa gredo na vrt, piše na vizitki Marte Kaemmer in Wernerja Dolina. Takoj za mejo strmo navzgor, čez Polzevo dvorišče, nato malo strmo navzdol, do velikega osata, ki označuje parkirišče, skozi lesene duri in travnik rož do toskanske terase in gostiteljičine ameriške nemščine. Naravnost je Slovenija, levo pa kuhinja, sredi dnevne sobe, polne Martinih slik. Posebna zato, ker je tako domača, da bolj ne more biti. Pa ne zato, ker bi tam kuhali tako dober ričet, golaž ali vampe in tudi ne zato, ker bi v soboto ob petih zjutraj na štedilnik pristavili govejo juho, v nedeljo pa letali z nožem za kuro, ker jo čakajo moka, jajce in drobtine. Nenazadnje je Meiereijeva kuhinja bolj italijanska kot avstrijska ali slovenska, s tem da jo kuha Nemec, streže pa Američanka.

Meierei je domača gostilna zato, ker gostje dobijo na mizo le to, kar domači skuhajo zase! Od srede do nedelje. Samo, če rezervirate. Le en menu, juha, predjed, glavna jed, sladica. Za vse enako. Za goste, gospodarja pa, najbrž, tudi za pet domačih mačk. Če kaj, seveda, ostane. Kar se v našem primeru - ni zgodilo. Žal, muce.

S kuhalnico, ščepcem in srcem

Kaj vi razumete pod pojmom domača kuhinja? Če isto kot jaz, potem v tej gostilni kuhajo tako kot pri vas doma. Če, seveda, pri vas doma sploh kuhate. Oziroma znate kuhati... Domača kuhinja je, skratka, kuhinja, ki se ne dogaja v velikih kotlih, fritezah, konvektomatih in avtomatih; je kuhinja s kuhalnico, ščepcem in srcem. Ni kuhinja za vse, temveč kuhinja samo za - vas.

Vodič A la carte je za Meierei na Krasnici zapisal, da četudi bi stregli le slanike iz konzerve, bi vam Meierei priporočili z mirno vestjo. Saj hrana sredi tistih rož, trav, vinogradov, razgleda, nasmehov, prijaznosti, gostoljubnosti in domače preprostosti res nima glavne besede. Werner Dolin kuha sredozemsko, kar pomeni, da ima rad prvinske in nepotvorjene okuse predvsem z vrta in morja. V svoji kuhinji sredi dnevne sobe, iz katere ima skozi okno neposreden stik z gosti na vrtu, ne eksperimentira in raziskuje, pač pa raje ponavlja že velikokrat preizkušeno. Nekje drugje bi to zmotilo, ostalo najbrž celo prezrto, v ambientu Krasnice, od koder se preko vinogradov vidi čez Obore in Cirnik do bivše šentiljske karavle in je najbližje slovensko drevo le dva metra stran, pa tako spominja na Toskano, da je potrebno na mizo pri Marti čakati dva, tri tedne.

Jelka, ki je bila tam prvič, je vzkliknila, ko ji je zadišala zelenjavna juha pod nos: "Joj, to je enako kot je kuhala moja mama!" Natalija, ki je poročila Gorenjca, pa ob polenti z lisičkami: "Joj, nisem vedela, da je lahko polenta tako dobra!" Pripadajoča gospoda, prava Srečka, ker ju bosta ženi po obisku Meiereija le še razvajali, sta se, seveda, le muzala. Še bolj potem, ko je gospodar za paradižnikovo omako, ki je spremljala morskega vraga in rezance, povedal, da je ob česnu in žafranu v njo radodarno dodal tudi pernod.

Če boste šli po tokratni sledi, pa vas za sladico - pred kavo illy in čokolado varlhono - čaka še malo telovadbe. Pred vecejem, ki je v veliki, prostorni, domači kopalnici, je na stropu majhen trapez. Preizkusite se! Če naredite vsaj tri zgibe, lahko greste še k sosedu Polzu. Sicer pa peš čez vinograd domov!

Obisk leta 2000

Dobre gostilne je potrebno iskati. Podobno kot gobe. Redke so. In, ko jih najdeš? Pri gobah si tiho. Nikomur ne poveš za najdišče. In upaš, da bodo prihodnje leto spet tam, ko boš prišel. Pri gostilnah pa nismo tako egoistični. Radi se pohvalimo: "Veš, v kakšni dobri gostilni sem bil včeraj?! To moraš preizkusiti!"
Razen, če gostilna ni res nekaj posebnega. Potem smo raje tiho. Kdo pa ima rad preveliko gnečo, kdo si želi, da se "njegov" gostilničar zaradi gneče pokvari, kdo si želi, da zanj naenkrat ne bo več prostora za "njegovo" mizo?
Če o dobrih gostilnah pišeš, pa je, seveda, drugače. Če bi, na primer, pisal o gobah, bi vam moral vselej povedati, kje so najboljša najdišča. Tako kot vam vselej, vsak četrtek vedno znova, povem, kam naj zavijete na nekaj dobrega ob prvi naslednji priložnosti.
Toda zadnjič sem bil v skušnjavi. Naj vam povem ali naj obdržim "skrivnost" zase, kot kak gobar? Kar kolebal sem, priznam. Toda, bi še tako nestrpno čakali četrtek in to Večerovo stran, če bi vam zamolčal vse najboljše in vam zaupal zgolj povprečne? Bo pač gneča...
Prva slovenska gosta
 
Trenutno najboljša mariborska gostilna je v Avstriji, slabe pol ure iz centra mesta, na koncu ozke makadamske ceste, kjer je čudovit pogled proti sončni strani Alp! Norci dirjajo, pametni čakajo, modri pa gredo na vrt, piše na vizitki Marte Kraemmer in Wernerja Dolina s Krasnice v Avstriji. Njuna gostilna, Maierei imenovana - očitno je bilo nekoč tam mlekarna - je prav na slovenski meji. Ko sedite na terasi, ob starem vodnjaku, ki sedaj služi za podporo zeliščnim lončkom, leži pred vami Slovenija kot na dlani. Le 20 metrov je od vaše mize do prvega drevesa, ki je že na slovenski strani. Preko vinogradov vidite čez Obore in Cirnik do bivše šentiljske karavle, torej je mejni prehod takoj spodaj, pod hribom. Mi res ne vemo, kako blizu je od naših domačih vrat do Evrope... Nič čudnega, da nama je kuhar Werner, ki je bil včasih sistemski analitik, dokler ni raje postal plesalec v kuhinji, ob najinem prvem obisku zaupal: "Vidva sta naša prva slovenska gosta!"
Za prvo lakoto pa je Marta, Američanka, prinesla krožnik italijanskega antipastija: pršut, olive, mladi sir, ovčji, peperonato, lečo, trakove bazilike... Nasploh je ves Mlekarnin ambient zelo italijanski, prav toskanski. A to je zaradi topline, ki sta jo lastnika Maiereia vdahnila v staro hišo, vrt okrog nje, senčno kamnito teraso, v barve, rože, zelišča, ovijalke in spenjalke. Še psička, ki na takšnem tihožitju - Marta je sicer slikarka - seveda ne sme manjkati, je ves čas v sliki, pod vašim stolom na terasi ali pa na debeli blazini ob krušni peči, ko pred dežjem pobegnete v "gostilno", ki pa je pravzaprav dnevna soba z veliko odprto kuhinjo. Kajti v Maierei ne pridete v gostilno, temveč k Marti in Wernerju, k prijateljem, domov na obisk!
Beluši kot iz ribičeve mreže
 
Tam blizu krušne peči je tudi stara lesena knjižna polica. Pobrskal sem malo po njej in našel dva avstrijska kulinarična vodnika. Odprl sem na strani, kjer nastopa Maierei in prebral: "Še nikjer nisem jedel tako dobrih belušev!" Potem pa je Werner prinesel beluše..., ki jih je utrgal na vrtu za hišo, olupil, vrgel v vrelo vodo, v kateri ni štedil z maslom, skuhal na zob, prelil s stopljenim maslom in ponudil. Kako preprosto, toda kako nenadkriljivo. Ravno zaradi svežine. Kot da bi ribič potegnil ribo iz morja, gost pa bi že čakal nanjo.
Sicer pa je bila tudi v Mlekarni potem riba, brancin. Kako, tam sredi vinogradov, na avstrijsko-slovenski meji, morske ribe? Werner je pomahal skozi odprto okno kuhinje in začel rezati limone. Kot dih tanko. Zakaj pa ne ribe? Vsak je dobil svojega brancina, poširanega, z obilo limone in spremljavo popečenih malih paradižnikov. Daleč od morja, toda vseeno izvrstno.
Igrala je klasična glasba, prti na tikovih mizah pa so v vetru, vsak v svoji barvi, plesali po njenih taktih. Gostje smo si privoščili počitek, ko je Marta po vrtu s škarjami v rokah nabirala zelišča. Pravzaprav je bil to že drugi obisk, saj je bilo potrebno presenečenje s prvega ponoviti. Bil je znova antipasti, znova beluši, toda tokrat zeleni, namesto ribe pa, ker smo bili navsezadnje le sredi vinogradov v Avstriji, pa jagnječji hrbet v zeliščni obleki. Zraven smo pili Polzev rdeči cuvee, urbani, staran v lesu, prav čudežen, da lahko v deželi vin nastane tudi takšno bogato rdeče vino. Pozneje smo se ustavili na vinogradniškem posestvu Polz in eden od bratov Polz, Erich ali Walter, nas je podučil: "Urbani začnemo prodajati šele junija, letnik 1998. Toda doma vam priporočam, da ga nato še nekaj let pustite ležati v kleti."
Ko smo še mlaskali z rdečimi kapljicami, se je v pečici dvigoval souffle. To je bil torej tisti zvok iz kuhinje. Ne z električnim mešalcem, Werner je jajčno maso stepal na roko! Oranžni liker (grand marnier) je širil svoj vonj, in ko smo zapičili vilice v visoko penasto gmoto, je naredilo: "Pfuuuu..." Ob kavi, ki ni bila avstrijska, temveč italijanska, ko smo bili do konca zadovoljeni, pa smo ta zvok še mi posnemali. Pfuuu, je bilo dobro. In tako blizu Maribora!



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  Čez stari mejni prehod v Šentilju, nato takoj desno na Krasnico, na vrhu, za Polzem, je tabla za Meierei.

Regija:  Avstrija

Značilnost:
sredozemsko

Naslov:  Grassnitzberg (Krasnica) 74, Spielfeld (Špilje), A

Telefon:  0043 3453 4877

Zaprto:  Gostilna ne deluje več!

Lastnik:  Werner Dolin

Kuhar:  Werner Dolin

Cene:  menu s štirimi hodi 39 evrov

Jedi:
sredozemska kuhinja sredi južnoštajerskih vinogradov

Plus:
domačnost, vrt, okolica, celota, od hiše, rož, glasbe, slik, nasmeha, naglasa, pogleda proti Sloveniji, odlične kave, krušne peči, ... Koncept domače gostilne, ki pravzaprav ni gostilna, temveč povabilo domov, za katerega rade volje plačaš.

Minus:
je to slučaj, da je bil že pred štirimi leti, pa nato tudi predlani, za sladico domači vanilijev sladoled z malinami? Ali pa za glavno jed riba s stesteninami?

Dodatno:
obisk enega ali več avstrijskih južnoštajerskih vinogradnikov

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  žal ne več, saj gostilna ne deluje več.



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND