Vsak ima, upam, kakšno svojo gostilno. Takšno, ki mu je najbližje, v katero se vedno vrača, ki je, skratka, njegova. Le profesionalni jedci imamo s tem težave. Če pa nimamo časa ponavljati... Toda, četudi po službeni dolžnosti okušam "poulet de Bresse", je Lipa pač tako blizu, da ne mineta več kot dva meseca, ne da bi se odzval klicu - pohane radvanjske kure. Če ne pod košato lipšo, pa vsaj po telefonu, z: "Pol pohane, brez kože, prosim!"

Koliko Slovencem je ocvrta piška najljubša jed? Stavim, da so na tej top lestvici piščanci v kruhovi skorji pred dunajskimi zrezki, hamburgerji, picami in celo lignji! No ja, tudi zato, ker zraven sodi pražen krompir. Pa čeprav je Lipin pečen boljši.

Toda tokrat je bilo drugače. Tokrat je bilo treba k Lipi službeno, torej ne (le) na kuro, temveč na še kaj.

Lovski dom graščaka čez cesto

Zadišal nama je sicer borovničev zavitek, toda izkazalo se je, da je bila gibanica bolj voljna. Pravzaprav preveč sveža, ker je nastal problem. Problem, ker je bila po obilnem kosilu prevelika. Saj poznate to, ko skleneš pred prvim grižljajem, da boš le tretjino. Ko prideš do tretjine, da boš le polovico. Ko si čez polovico, pa le še ješ. Ker se pač ne moreš zaustaviti. Četudi veš, da potem ne boš mogel vstati od mize. Pa kaj! Saj včasih so prišli Mariborčani k Lipi na izlet. Spili so tri litre vina, potem pa pokazali na kuro, ki je letala v bližini. "To bi!" In so jo prej Tašnerjevi zaklali, oskubili, razkosali, začinili, oblekli v drobtine in ocvrli. V dveh urah je zadišalo na mizi.

Pa ta ni lovska, čeprav se danes neverjetno sliši, veste. Kajti zgodovina Lipe se je začela prav z lovom. Zgradbo je namreč zgradil radvanjski graščak kot svoj lovski dom. Njegova graščina čez cesto že dolgo propada, Lipa pa cveti. tudi zato, najbrž, ker se ima česa spominjati. Tega, da je bila v zgradbi ob danes več kot 400 let stari lipi prva radvanjska šola, pa hladilnica, saj so pod njenimi podzemnimi oboki shranjevali led, pa da je bil tam, kjer je danes parkirišče, nekoč vse vrt, do katerega je vodila iz mesta sprehajalna pot, ob kateri so se pasle krave. In da so sprva Mariborčani imeli najraje juho, s katero so se okrepčali po dolgi poti iz mesta do radvanjske dežele. Kdor pa ni zmogel peš, je sedel na avtobus. Ki je vozil le do Mlade Lipe, ki je sto metrov više, saj mu je dalje do vzpenjače, ki pa je stara šele 47 let, prestrmo.

Če se gostilna ohrani tako dolgo, je jasno, da je priljubljena. In če je priljubljena, je jasno, da je domača! Lahko glave skupaj tišči še toliko doktorjev, komisij in let, pa ne bodo mogli v projekt slovenske gostilne zapisati nič drugega od tega, kar je že tako dolgo praksa v več kot tristo let stari hiši, v kateri je gostilna že sto let, pod najdebelejšo lipo, kar jih je v Radvanju in še daleč naokoli! Pri lipi, ki je bila včasih Lauferjeva, drugo leto pa bo 40 let kar je Tašnerjeva, je vedno polno zaradi ocvrtih piščancev, kuhane govedine z jabolčnim in smetanovim hrenom, krvavic z zeljem in repo, telečje in kurje obare, štrudla, gibanice in solate z domačega vrta. Zato, skratka, ker je to stara, družinska gostilna, v kateri gospodar Janko in gospodarica Irena poznata svoje goste po imenu.

Klasično, toda klasično Lipino

Goveja juha je dala na izbiro, z jetrnimi cmočki, majhnimi, sočnimi ali z zdrobovim, velikim, trdim in mehkim hkrati. Obakrat pa, seveda, s korenjem in peteršiljem ter stekleničko na mizi. Maggi, ki je sicer že pozabljen, tukaj sodi zraven, bolj kot okras na mizi, saj ga je tudi babica, ki je tudi tako zgodaj vstala in tako dolgo kuhala govedino, dala z juho na mizo.

Gobova juha ni skoparila z mešanimi gobami, a vseeno ni bila takšna, da bi se prebila v prvo ligo hišnih specialitet.

Ljubiteljica živali - psu pod mizo se je hotelo zmešati, zaradi kurjih vonjav, ki so se podile mimo - je dobila zelenjavni krožnik iz bučk, bolj buč, z mladim sirom. Naj se ve, da zna Lipa tudi lahko in sezonsko! Zanj pa, ker je bil oni pod mizo le preglasen, žrebičkov zrezek, sočen, mehek, v naravni omaki. Naj se ve, da se pri Lipi danes kuha enako kot se je prvi dan!

V enak zgodovinski okvir je šla nek drugi dan tudi telečja obara. Ki je bila točno takšna kot je obara. Niti za milimeter drugačna. Čeprav: je prepovedano v obaro, ki pozna veliko začimb in zelišč, dodati kaj več sezonske zelenjave? Kaj vem, če pa hkrati hvalim Lipino tradicijo. Pravzaprav, če prav pomislim, ediina novost se je zgodila takrat, ko so začeli lačnim za domov pohane kure zavijati v priročne kartonske škatle.

Zaradi tega je tudi opoldansko kosilo pri Lipi, menu, torej, klasično. Ali pečenka ali dunajski ali kuhana govedina ali... Toda drugačno v izvedbi! Ob mesu korenje, četudi bi bila špinača še boljša, pražen krompir, ki je lahko tako dober le v gostilni z dovolj gosti, jabolčni hren, ki je malo kisel, in smetanov, ki je malo sladek, da se lepo dopolnjujeta. In solata, ki ji ni para, zato, ker je z domačega vrta, pa čeprav je Radvanje že zdavnaj sredi mesta, ker je v njej ravno prav česna, da se ti ta dan ni potrebno več poljubljati, ker je bučno obarvana in ker je v njej vedno tisto, kar raste danes, ne čez pol leta.