Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (55 od 100)


Gostilna ocenjena 7 krat

Hrana:
7 krat
Vina:
7 krat
Postrežba:
7 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
7 krat
Cena/kakovost:
7 krat

Ocenite gostilno
 

Najboljše iz Jadrana – škampi in lignji


Malo in dobro – male pokrovače in majhne kozice


Hladen krožnik z morsko toplino – od bakalarja do sardonov


Trost iz Rodika – morski specialist ob avtocesti proti morju

 
Trost, Rodik, 3,5
Morska kuhinja; hladne predjedi in škampi

Tako majhna vasica, pa kar dve dobri gostilni! Če je Mahorčič primorski klasiki iz mesa in testenin dodal mladost in ideje, je Trost večji tradicionalist. Zanese se na sestavine, ki imajo svetlo rdeče škrge in svetlečo kožo. Vsaki jedi z občutkom za svežino morja in domačnost gostilne pridja ravno toliko več, da ohranja specialistični sloves in opraviči zavijanje z avtoceste. Sveže iz morja na poti na morje!

Predvsem poleti se mesojedcem slabo godi. Le kam naj gredo, če pa so v Nedelu same ribje jedi?! Sva kriva kritika ali pa je ta slovenska morska luža bolj polna rib kot ves ocean? Je že tako, da niso le čevapčiči, pica in goveja juha stalnica slovenskih gostiln, temveč so to tudi morski prebivalci. Pa je čisto vseeno, iz katerih morij (in zamrzovalnikov).

Toda tokratni nedeljski gost je izjema. Kajti Trost je specialist! Trost, namreč, premore le nože, s katerimi se vzdolž hrbtenice da odpreti zgolj ribe. Otroci, ki naročijo dunajca, pa tako ne režejo sami. Skratka, pravzaprav so krive ravno takšne gostilne kot je Trost. Njihov uspeh je spodbudil vse druge, da še one poskušajo z isto formulo. Ker pa nimajo takšnih dobaviteljev in zvez, pač drobnjarijo. Vsega po malem in ničesar pošteno.

Znano, toda ne le kot drugje

Pri Trostu pa veš, kaj te čaka. Polna jedilnica Italijanov … Pa gospodarica, ki našteje dnevni ulov, in gospodar, ki na mizo postavi košarico s štirimi vrstami kruha, tudi sipinega. ”Olje pa je od Slavca s Kocine.”

Nič posebnega ni, a ravno zato se gostje v Rodik vračajo. Kdor išče kreativnost, drugačnost, nenavadnost, je zavil zaman. Kdor je ljubitelj morskega v njegovi standardno preprosti in vajeni primorsko-jadranski obliki, se vrača.

Pri hobotnici je zelena zato stebelna in tanko narezana. Hrusta, da se voljni mehkužec stopi. Pri sipi so zato paradižnički, ker je avgust njihov čas, in sveža bazilika, ker bi bila brez nje le lovkasta in dolgočasna. Pri sardonih je zato marinada, ker jo je potrebno zamešati dva dni prej. In eni so pečeni, drugi filirani. Pri ribonu, ki je čvrst in debel, so zato še jajčevci, ki so opečeni tako, da niso popili vsega olja. Pri bakalarju, saj ni iz trgovine, je zato lahko le črna oliva, na krožniku pa za zelenje malo rukole, saj je mlada in ne le pecljata. Hladen uvod je pri Trostu prav topel!

Zato sva bila pri vročem že kar izbirčna. Na kaneštrelah naju je zmotilo preveč drobtin, ki so prekrile drobna školjčna zrna, ki na žaru prenesejo le minuto, zato jim je dovolj kapljica oljke, da se začne tekmovanje, kdo jih bo hitreje posrkal več iz rebrasto rožnatih lupin. Preveč nežne in dišeče so majhne pokrovače, da bi jih prekrilo toliko starega kruha. Preveč kot marsikje so kozice, čeprav s pinjoli, a spet z rukolo, saj je bil že čas za prvi poletni rez radiča; preveč tudi v ponvi, da so se bolj pokuhale kot popekle, z balzamično omako, da je bilo presladko. Trost zna in zmore (še) več. “Smo še naspidirani od kosila,” je kot v opravičilo dejal gospodar, ko se je nedeljski naval že polegel in je bil spet čas za več hodov in daljši postanek.

Škampi za sladkanje

Pašte so bile zato spet trostovske … Rižoti bi sicer v Milanu ne rekli tako, a pri nas se je že kar udomačilo, da riž do polovice kuhan čaka na gosta. Manj mešanja zato sicer ne da originalne rižotne strukture in riževih zrn (carnaroli ali arborio?) ne odebeli dovolj, kljub temu pa imajo v Trostovi rižoti bučke svoj poletni pomen, škampovi repki pa niso dodani zaradi lepšega, temveč vmešani zaradi okusa. Če ne moremo govoriti o kremi, pa s pomočjo zelišč in ribje juhe lahko o omaki, ki je takšna, da tisto, kar se pocedi z vilic, pač po(s)praviš z žlico.

Fuži so bili sicer industrijski in italijanski, toda omaka je bila (spet) domača in sveža. Paradižniki so bili pelati iz konzerve, kar je prve dni avgusta, ki je nasledil hladen in vlažen konec julija, prav in sprejemljivo. Vremenska situacija opravičuje tudi preveč “škampasto” celotno kosilo, saj je boljše, da ti priznajo, kar imajo, kot pa da zamolčijo, česar v burji niso ulovili. “Jih bosta z morskimi sadeži,” se je zato tudi za fuže slišalo kot prošnja – ne, a če že vztrajata ... “Škampe morata! Da se bosta posladkala,” pa kot nasvet, ki ga je pri Trostu potrebno upoštevati kot ukaz.

V slovenskih gostilnah se poje toliko “kvarnerskih” škampov, da bi morale vse opatijske gostilne že zdavnaj ponujati le še čevapčiče. Trost zato nič ne razlaga, od kod jih dobiva, temveč raje pazi, da bodo na mizo prišli do sekunda točno. Malo manj bi bilo surovo, malo več bi bilo kot drugje, ravno prav pa je bilo – a point. Zaradi tega so tako sladki in zaradi te sladkosti se lahko vsi sorodniki, od rarogov do jastogov, skrijejo pred jadranskimi škampi! Zato, dovolite, nasvet: naročite jih le pri pravih specialistih! Privoščite si jih, skratka, a point. Ravno prav!

Ne bi pa tega upal trditi za lignje. Španski in atlantski so tako povozili naše okuse, da pri Trostu kar začudi, ko so kolobarji, lepo in hitro barvno opečeni, tako debeli kot široki. To pomeni, da je vanje potrebno zagristi, zato nimajo okusa le po olju (ali jajcu, moki, drobtinah), temveč tudi po Jadranu.

Edino, torej, kar pri Trostu ni iz morja, so sladice. Omembe vredne so (kar) tri, pa čeprav gre za variacijo ene. Po dizajnu – biskvit, krema, biskvit, krema, biskvit, krema – so torte sicer staromodne, toda po vsebini so, najmanj, zanimive. Že to, da so v prvi, temni, še hrustljavi čokoladni koščki, druga, svetla, pa je belo-čokoladna, je nekaj več; a tretja, ki ima v kremi zeleno, limeto in tekilo, je že kar hišna posebnost. Ja, Trost je specialist!

Zakaj obiskati?

Z avtoceste je pet minut, do morja in Trsta pol ure, do Ljubljane le malo več. Trost ima odlično lego, za ribiče in ljubitelje morskih jedi. Morska kuhinja, ki ne ponuja jedi, temveč sestavine. Za tiste, ki nimajo radi drobnjakarstva, temveč specialiste.  

Vino 3

Hišno belo zvrst pripravlja Pulec iz Goriških brd. Žganice so v domeni hišnega olj(k)arja s kmetije Slavec (Kocina, Šared nad Izolo). Mehurčki (rose) so Bjanini, a jih prinesejo kot v Italiji prosecco (dve kozarca v eni roki, natočeno ne pred gostom). Namesto vinske karte je gospodarjev pregled odprtih steklenic. Blažičeva rebula, 2009, Pucerjeva (z Vrha) malvazija, 2009 sta vini za Trostove hladne predjedi. K škampom, v paštah in z žara, je Blažičev sauvignon, 2008, pokazal razpon od bezga do sena, k čemur je pomagala tudi tretjina starih sodov.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  z ljubljanskega konca zavijte pri Kozini, z morskega pri Divači

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
morsko

Naslov:  Rodik 97, Kozina

Telefon:  05 680 1200, 051 202

E-pošta:  trost@siol.net

Zaprto:  v ponedeljk in torek; odprto od srede do nedelje med 12. in 23. uro

Lastnik:  Jožica Trost

Cene:  hladne predjedi 4 do 12,50, tople predjedi 10 do 15, glavne jedi 12 do 24 (bela riba/kg 60), sladice 4

Jedi:
morska kuhinja

Dodatno:
torta z zeleno

Leto obiska:  julij 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND