Kot da si prišel na sosedovo dvorišče. Če ne bi bilo dolgih in zlikanih črnih predpasnikov z napisom Bruno. Sredi majhne obmorske vasi, ki ne vidi morja,  med hišami, prezidanimi in prizidanimi, med rožami in brajdami na vrtovih, starimi in mladimi psmi za ograjami ter betonskimi ploščami in keramičnimi ploščicami na tleh. Cvetlični lonci so veliki, rože so zalite, mize so belo pogrnjene, stoli preprosto oblečeni. Sem naju je poslal eden najboljših slovenskih kuharjev in tukaj je med tridnevnim dopustom v Kempinskem eden najbolj znanih Slovencev trikrat jedel. “Me zanima, kaj bosta rekla,” je bil razlog.

Klasika, ki je netipična

Gre za to, da je Bruno tako tipična obmorska konoba, da ni čudno, da se o njem pri nas tako malo ve, saj je podobnih čez mejo nič koliko. A hkrati je med to množico podobnih tudi tako netipična, da je še manj čudno, da tisti redki o njem ne pripovedujejo preveč naokrog. Ko greš večkrat tja, pač pozabiš vse drugo in se posvetiš le vsebini preprostih krožnikov. Ker ta vsebina je drugačna! Pa čeprav tako podobna.

A prvič se je mudilo. Žal natakarici. Saj poznate tisto, še preden sedeš, ti zdrdra kot turistični vodič in  nestrpno čaka, da boš naročil, kar naročijo vsi drugi. Zakaj, če pa je mrak šele začel padati? Mize na lepšem so bile velike, najina pa ob “špini”, na katero so natakarji odlagali umazane krožnike. Škampi, surovi, so bili v oklepu, toda prerezani po dolgem. To je bilo nedvoumno sporočilo. Ne le, da so bili prsti čisto rdeči, ko so luščili in brskali za črevesjem, kar je trden dokaz, da se bolj sveže ne da. Tudi to, da nekatere pogled na temno drobovje prestraši. Toda Bruno ničesar ne skriva. Kdor si naroči surove škampe, ta (naj) ve, kaj si želi. Le malo oljčnega olja in popra ter limona, da si jo stisneš sam. Če bi jo kuhar, bi hotel kaj skriti.

Tako pa je pri Brunu res vse sproti. Kar pa lahko povzroči tudi precej slabe volje. Četudi sva naročila jasno in po hodih, je natakarica to razumela po svoje. Hkrati s škampi so tako prišle tudi školjke. Namesto, da bi bil čas za uživanje, je bil za hitenje. Najprej vroče školjke z žara, potem hladni škampi s krožnika. Prsti niso bili še niti obliznjeni, oklepi ne posrkani, olje ne popivnano, ko je bila na mizi že pašta. Vino v čebru polnem ledu je že kihalo, saj se v kozarcu ni moglo otopliti. Kdo bo pa pil s tako polnimi rokami dela?!

Pašta je bila dobra, pri Brunu sva bila šele pol ure, čeprav sva za seboj imela že tri hode, zato sva si za počitek pred ribo zaželela – še. Še eno pašto, skratka. A naju je kovač prehitel. Polna je bila miza, polno je bilo “odlagalno” korito, polne so bile kuharjeve gradele. “Lahko vam dam ribo na toplo,” je rekla natakarica, da je pritekla kri, tako sem se moral ugrizniti v jezik. Cela ruska delegacija je šla pred tem v kuhinjo gledat dnevni ulov, da sva bila midva vesela, ker sva najinega – majhnega – kovača že obvarovala zase, potem pa so nama ga hoteli pogreti na sveči … Nič, dala sva si ga v naročje in izmenično lupila surove oklepe ter glodala vroče kosti. Ja, tako hitro je bilo pri Brunu. Doživela sva tisto, kar ste vi morda že … Ko pohvaliva, ker je bila pri naju dobro, pri vas, ki greste po sledi, pa ne.

Bruno in Orietta ne komplicirata

Za Bruna, torej, živce na pašo in obisk, ko ni polno. Kajti, če nimajo v servisu občutka za goste, ga imajo v kuhinji za sestavine. Kaneštrele, zgolj na žaru hitro popečene, so bile izvrstne. Lahko so plastične, lahko so gumijaste, lahko pa so takšne. Zaradi slednjih ga ni čez Jadran!

Tudi pokrovače so bile slajše in bolj žive kot drugje. Predvsem pa so bili njoki tako morski, da je bilo zanje vredno žrtvovati celo kovača. Tako prijetno lepljivi, da so s škrobom naredili iz majhnih rdečih paradižnikov oranžno omako, ki so jo posladkali od toplega ugodja zviti škampovi repki. Pa skoraj ničesar drugega. Nobenega pretiravanja z zelišči, še manj z začimbami, zgolj prvinski okusi mlinskega kamna in ribičevega čolna.

Pa frutti di mare … Ko špagete drugje tako napovejo, je čas za bežanje; iz skrinje v blagovnem centru, namreč. Pri Brunu pa tanke linguine in omaka, ki je bila še maloprej v morju. Bistvo pašte je omaka. Bistvo omake za pašto je ponev. Nobenega velikega lonca, ki se zjutraj pristavi (za ves teden). Razen bolonjeze, seveda. Toda, saj je Bruno morska gostilna.

O kovaču pa le (še) to. Bil je porcijski. Kar pomeni, da se tako majhnih ne splača prevažati z letali. Pa še piko je imel. Razen gradel ni potrebno nič več. Pa četudi blitva raste na vrtu pod železno ograjo.

Bruno, skratka, ne komplicira. Oziroma, vsaj Orietta Zubin, glavna kuharica in lastnica, tega ne počne. Na krožnikih noče biti nič posebnega, še manj vzvišenega. Ker pozna dobre ribiče, tega tudi ne potrebuje. In pri tem ji odpustiš, če med mizami kaj zaškripa. Ne nazadnje se konča vselej sladko. Tudi krostata je bila, namreč, takšna. Preprosta! Iz listnatega testa, s pudingom in jagodami ter predvsem mrzla. Po ribah in poleti je to dovolj. Če seveda ravno takrat ni sveže strjena še panakota. Ko gre mimo, se trese.

Zakaj obiskati?

Za mero! Da spoznaš razliko med konfekcijo in pristnostjo. Ker so testenine domače in prave, morski sadeži sladki, ribe sveže, gradele pa vroče. Ne pričakujte odkritja ali razodetja, pač pa “le” dobro morje za pošteno ceno.

Vino 2,5

Peneče je le v buteljkah, zato pa izbor zanimiv, moet in zlata radgonska. Točen je Prelac, toda sosed je Moreno Degrassi. Njegova enoteca je malo nižje in čez cesto. Malvazija je v velikem kozarcu, hladna, lepo teče, da ne odžeja, temveč zažeja. Ni poudarek na vinih, toda v hladilni omari je dovolj lokalnih junakov tudi za bolj izbirčne.