Grajski ambient je vedno nekaj posebnega. Že zato, ker je, najprej, potrebno navkreber. Pod Kromberkom je celo vinograd, okrog gradu pa visoka drevesa, ki v soncu na terasi prijetno hladijo, in v vetru, ki tukaj rad piha, igrajo melodijo, ki jedilnico naredi še bolj grajsko. A v njej se je z leti nabralo in zatem obležalo že preveč vsega. Iz tega je izvzeta steklena vitrina z zbirko krhkega porcelana, ki bi povsem zadoščala za glavni dekorativni element med zlatimi prti, veliko vazo z (umetnimi) cvetovi in manjšimi vazami s (pravimi) potonikami ter vrtnicami. Slike, na belih stenskih zavesah, z rdečimi štrlečimi lasmi nad brokatom, modrim žametom in belim krznom, želijo nekaj povedati. Na srečo ne o hrani, ki ni groteskna, temveč realna. Aleš Šibav zna kuhati, zato mu na vprašanje: “Zakaj se pa nista najavila?” raje odgovorite kar vi. Sicer se boste le nasitili, ne pa tudi navdušili.

Vipavski pršut in prekmurske murke

V takšni gostilni z visokimi pogrinjki in širokimi krožniki je že kar nenavadno, če je kruh kupljen; še bolj pa, ker se zatem pojavi na računu. Toda zato je pršut pravi; res je na roko rezan, seveda je vipavski, sušen pa tako, da se lepo ujame z rožnatostjo pelargonij. Kuhar nima le dolgega in ostrega noža, temveč ima rad tudi cvetove, vsak krožnik so polepšali. Ko imaš med prsti takšen pršut, za hladno predjed res ne potrebuješ drugih posebnosti. Pri tem merim na postrvji kaviar, še na eno rešitev iz rokava (hladilnika), ki čaka, da bo lačen popotnik slučajno zavil na grad.

Ob pomanjkanju drugih uvodnih jedi sva tako izbrala kar zelenjavno solato, kar se je izkazalo za dobro izbiro. Zato, ker je bil glavni primotaj, dopolnjevala pa ga je zelenjava, od zelja, koromača do paprike, paradižnika in kumar, iz zaloge, ki v dobri kuhinji vedno prav pride.

Zunaj je burja brila, da so se drevesa priklanjala do tal, zato poklon zelenjavni juhi, ki je sicer govorila že o poletju, a s svojo gostoto prišla prav tudi v prehladnem maju. Ker je “mož iz Prekmurja”, so bile v njej murke, zgostila pa sta jo krompir in smetana. Postrežba, ki se prerado nasloni na hrbtno stran visokih naslonjal, se trudi iz grajskih soban narediti družinsko domačnost. Zato pozabite velike slike na steni in poiščite raje majhne, na katerih sta mlada na Kromberku pravkar dahnila da. Raviole sicer kupijo, toda čeznje prelijejo domačo špargljevo omako. Tudi v življenju ni vsak dan le ohcet.

Grajski kolač iz orehove potice

Junečje meso rostbifovega kosa, popečeno na žaru, potreseno s črno soljo, je bilo takšno kot ga je opevala graščakinja. Redko imaš srečo, da v gostilnah, ki ne premorejo drugega kot fileje, naletiš na tako sočen, dobro uležan in pravilno spečen kos mesa iz tistega hrbtnega dela, ki se v ustih ne topi kar sam od sebe.

A zakaj, če je že imel tako dobro osnovo, je kuhar ni nadgradil s prilogo? Kromberk ni ob prometni cesti, kdor gre gor, hoče nekaj več. “V takšnem vremenu sta si upala,” so se začudili, potem pa nama na oba krožnika (svinjski file) dali isto. A zato je bil vsak krožnik topel, na njem ni bilo nobenih nepotrebnih in preživelih okraskov, nobeni jedi se ni dalo očitati grobosti, površnosti, pomanjkanja znanja in obrti, in prišli so polni, odšli so prazni. Oziroma, bučke so resda celoletni repertoar, ki pomaga iz zagate marsikateremu kuharju, ki ne ustvarja jedi, temveč le zlaga sestavine na krožnik. Toda, četudi so bile zelo podobne že v pozdravu, so drugje kot iz vrečke, tukaj pa (kot) iz ponve.

Gostilna, skratka, zaradi katere boš zavil, a ne predaleč s poti. Gostilna, ki igra na karto gradu, razgleda in izleta. Gostilna za poroko, rojstni dan in držanje za roko. Toda, kaj pa, če želim še kaj več?!

Kot pri sladicah. Krema pasijonke je bila še ena kuharjeva rešitev, ki je vedno pri roki, a s to roko bi se ji dalo še kaj tudi dodati. Plasti, na primer, ki bi poskrbele za barvitost, ali zaključek, ki bi poskrbel za hrustljavost, ali omako, ki bi poskrbela za sočnost … Še bolj iz svežnja kuharskih trikov a la ne moreš me z obiskom tako presenetiti, da se ne bi hitro znašel, pa je bil grajski kolač, ki mu pa mu je potrebno priznati tudi idejo. Ne zgodi se pogosto, da se upa kdo dregniti v prvo slovensko nacionalno jed. Na Kromberku pa kos orehove potice, sploh ni nujno, da je sveža, saj se jo na hitro popeče na maslu in natopi z nekaj promili, dobi še pokrov vaniljevega sladoleda iz družinskega paketa, posutega s karameliziranimi bučnicami, prelitimi z bučnim oljem (saj zdaj že vemo, da je graščak iz Prekmurja)! Seveda sva vse pojedla.

Zakaj obiskati?

Bolj zaradi gradu kot zaradi hrane. Namreč, gre za odločitev o posebnosti okolja in ambienta. Včasih imamo radi, da je grajsko, kajne. Hrana noče biti posebna, pač pa le takšna kot je na ravnini. Zadošča ji, da klasike ne da le na večje krožnike, temveč da ji doda še kuharjevo iznajdljivost. Družinska gostilna v grajskih sobanah.

Vino 3,5

Gospodarjevo vino je Mavričevo s Plešiva, v belem je večina sivega pinota, v rdečem sta merlot in cabernet sauvignon. Odprti vini pretočijo v steklenice (žal brez nalepk), ki jih hvaležno pustijo na mizi. Ob takšnih odprtih vinih so buteljke kar zapostavljene. Vseeno vinska karta je, na njej pa ne preveč ambiciozen, vendar hrani zadosten prerez primorskih vinarjev. Zanimivo, bolj so ozira na briško kot na vipavsko stran. Malvazija, Boris in Valter Sirk, 2008, Višnjevik, je tipična predstavnica Brd, ki ima rada predjedi, cabernet sauvignon, kmetija Dobuje, 2009, Snežeče, pa lahka (12,5 %) in zato pitna spremljava Kromberkovi mesni kuhinji.