Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (58 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 

Bezgova strjenka z malinovo omako na biskvitu z belo čokolado


Piščančja solata s sirom in domačimi zelenimi šparglji


Zdrobovi žličniki z divjim hmeljem na koprivni kremi


Špacapanova hiša v Komnu – turistična kmetija kot vzorčna kraška gostilna

 
Špacapanova hiša, Komen, 3,5
Kraška kuhinja; šparglji, divji hmelj in bezeg

Za vrati diši gospod, z veliko nogo danes načetega pršuta. Ob njem je skladovnica iz magnumov hišnega terana. Na mizi je globoki krožnik goste jote, kot jo ima gospodar najraje, ker jo je skuhala včerajšnja noga. Na jedilnem listu je vse, kar ponujajo domača kmetija in kraški sosedi. Turistična kmetija Špacapanova hiša, s štirno, kantineto, jedilnico in kambrami, je ravno to, kar prevečkrat manjka vaškim gostilnam!

Čeprav je špargljeva pašteta pozdravila, je bila, pravzaprav, za slovo. Od letošnje letine dolgih, tankih, členkastih in grenkih zelenih poganjkov kraškega grmovja. Že zato se je spodobilo, da je bilo malo bolj svečano; vključno z legendo vipavskega avtorskega vinarstva Valterjem Mlečnikom. “Ada se res trudi. Zato ji rad pomagam!”

Šparglji, od hrskanja do hrustanja

Torej je bilo vse belušno, toda ne le iz grmovja, temveč tudi z vrta. Letos sicer letina ni bila najboljša, tudi na Krasu je bilo prehladno, a “nekaj jih je vseeno pogledalo na plan”. Vseeno pa solata s šparglji ni izvabila veselja, saj je bila preveč mestna. Takšne iz češnjevcev, mladega sira in piščančjih “zrn” znajo zmešati tudi tiste, ki imajo namesto njive le najboljšega soseda. Dvomim pa, da znajo tako pravilno skuhati zelene beluše. Zjutraj so hrskali, zvečer pa hrustali.

Prav z domačega zelnika pa je bil v testu pečen pršut s hrenovo omako. Tudi zato, ker je bil (pre)slan, da je moški del pridobil dvojno, z njenega krožnika in Mlečnikove steklenice. Njej pa se je, ker je bilo hrenove omake le za vzorec, splačalo posvetiti divjim špargljem. Zato, ker so tudi njih skuhali za zgled – torej le oparili in hitro ohladili, da so izgubili grenkobo in ohranili vse drugo, okus, barvo, čvrstost. Prevečkrat, kajne, jih ubijajo z dolgim praženjem, ker hočejo zakriti njihovo glavno značilnost! Raje odlomite večji spodnji del – kjer se prelomi in še dober centimeter za vsak slučaj.

Gospod prašič v porcijski obliki

Med juho trenutka, štrigoli, žepki, njočki, rižoto, petelinjo kračko in praženimi jetrcami smo izbrali zdrobove žličnike z divjim hmeljem na koprivni kremi. Z več takšnimi jedmi bi za Špacapanovo hišo vzšel še četrti sonček. Kraški divji hmelj raste ob vinogradu domačega terana, a ga moraš dolgo iskati, zato je bil le za začimbo v zdrobovih žličnikih. Koprive so bile še tako mlade, da nabiralca niso ožgale, jedca pa ne preveč nasitile. Čeprav je Špacapanova hiša turistične kmetija, s porcijami pri uvodnih jedeh ne pretiravajo. Zaradi tega tudi zanimiva opazka v jedilnem listu – “cene veljajo samo za predjedi”.

V glavnem delu je, torej, izbira bolj krepka; gospod prašič v porcijski obliki je iz rebrc, krače, prate in pečenke; janjček je v drobtinah, žrebičkov hrbet na žaru, zajček pa je dušen. Kozličku je tako preostala le še pečica, kamor je šel skupaj s krompirjem. Bilo je sočno in mehko, pa še cedilo se je. Predvsem pa smo vedeli, kaj in čigavo jemo. Kozliček je bil sosedov, iz proste reje, domač krompir je bil pomešan z Zidaričevo skuto in njegovim sirom taborjem, v tisto, kar je bilo najboljše, pa smo namakali kruh iz ajdove moke z ekološke kmetije Pri Kamnarjevih iz Volčjega grada in iz pšenične iz Brinečevega mlina v Spodnji Rečici ob Savinji. Ker imajo Špacapanovi kambre (sobe), je bilo drugo jutro maslo res domače, kar je redkost vredna omembe, marmelad pa toliko, da se še gospodarica ni spomnila več, kaj vse je dala vanje. Najboljša, razen pancete in pršuta, je bila tista z lešniki. Češnje so bile iz vipavskega Tabora, ker domačih niso zalivali in so šele rdečele.

Pravzaprav le za jagode, ki so jih marinirali, nismo izvedeli imena. Pa saj je bolj pomembno, da imajo štrudelj in štruklje še od none Lojzke, strjenki, polnjeni z malinami, pa dajo okus z domačim bezgovim likerjem. Simpatično je vse skupaj počivalo na biskvitu, ki ga je izboljšala bela čokolada. Sladica, ki mora biti v takšni gostilni (na kmetiji). Ker v njej pač ni prostora za klasiko kuhane smetane in maskarpona s kakavom in baby piškoti. Po sladkem jih, obvezno, prosite, da vas peljejo v štirno. Včasih je bila v njej voda, zdaj pa je vino.

Zakaj obiskati?

Naj odgovori kar gospodarica Ada Špacapan: ”Se trudimo, že 40 let. Bila so različna obdobja, ko so nam gostje sami padali skozi vrata, in je zdaj, ko jih moramo na vse mogoče načine privabljati. Včasih so bile le krače, zdaj pa so okusi naše mladosti, to, kar so kuhali že naši starši. Predvsem pa je vse, kar nam ponuja naše okolje.”

Vino 4

Največ se spije domačega terana, toda v štirni, iz katere so naredili lepo vinoteko, je dovolj kraških in vipavskih junakov, da nadgradijo vsako jed. Na večerji s šparglji je Valter Mlečnik predstavil vina, ki ”so bila, so in bodo”.

Za chardonnay sta bili 2002. in 2005. naporni (deževni) letini. Prvo se je šele letos odprlo, drugo je zdaj ravno pravšnje.

Rebuli, 2006 in 2007, k pršutu in testu. 2006 je bila lepa letina, vino je že harmonično. 2007 še ni v prodaji, zato se mu še pozna mladost, a se že zaznava potencial odličnega letnika.

Tokaj 2007 bo naprodaj šele prihodnje leto. Trte je nono zasadil že 1947. leta. Nekaj grozdja je iz starega, nekaj že iz novega vinograda. Od leta 1999 najboljši Mlečnikov tokaj. A ga je malo, le tisoč litrov … Zato ga bo potrebno dobro skriti, saj bo z vsakim letom še pridobil. Le še ime mu bo potrebno dati. Mlečnik: “Sauvignonasse ne bo!”

H kozličku merlot 2006, ki bo kmalu v prodaji. Že zdaj objema jed, usta, brbončice. Edino rdeče večera, toda je najbolj teklo. Iz stare preše, ki jo je nono kupil po 1. svetovni vojni; še vedno je najboljša. Na treh hektarjih, tri tisoč trsov, 50 let starih. Leta 2002 je šel ves merlot v žganje, leta 2003 pa v kis … Ta letnik pa naj gre v dobro klet, kjer naj počaka! Valter Mlečnik: ”Ko delamo preprosto, je vedno lepo in dobro. Vsak grozd ima svoj karakter, potrebno mu ga je le ohraniti!”

Za konec chardonnay, selekcija, 2000. Ni in tudi ne bo v prodaji. Za posebne priložnosti. Upravičeno!



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  v osrčju Krasa in osrednje kraške občine

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
kraško

Naslov:  Komen 85, Komen

Telefon:  05 766 0400 in 041 2

www:  www.spacapan.si

E-pošta:  info@spacapan.si

Zaprto:  v ponedeljek in torek; odprto od srede do nedelje med 11. in 23. uro

Lastnik:  družina Špacapan

Kuhar:  Ada Špacapan

Cene:  hladne predjedi 5,50 do, juhe 2,50 do 4, tople predjedi 4,90 do 9,90, glavne jedi 10,90 do 16,90, sladice 2,50 do 4; degustacijski meni 26 € (5 hodov) in 39 € (7 hodov)

Jedi:
kraška kuhinja

Dodatno:
vinoteka in prenočišča

Leto obiska:  maj 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND