Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (63 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 

Ocvrt telečji priželjc na gobovem raguju s peteršiljevim pirejem in bučnim čatnijem


Slaščičarska spretnost iz banketne kuhinje; čokoladne variacije in crème brulee


Hrustljav zajčji hrbet na regratu s kremno omako, odišavljeno s čemažem


Smrekarjev hram, hotelska restavracija z odprtim pogledom na ulico in zaprtim v posebnih separejih

 
Smrekarjev hram, Ljubljana, 4
Sodobna mednarodna kuhinja s slovenskim naglasom

Četudi bi prišlo naročilo za zgodnje kosilo ali pozno večerjo iz kraljevega apartmaja ljubljanskega grand Uniona, direktorju hotela, županu prestolnice in predsedniku države ne bi bilo potrebno zardevati. Smrekarjev hram je točno to: ambiciozna restavracija elitnega in častitljivega mestnega hotela, ki v poslovnem načrtu nima zapisano, da mora biti ves čas polna, temveč da le vedno pripravljena na poseben obisk. Seveda ne kraljev in kraljic, pač pa poslovnih in po vsem svetu podobnih hotelov vajenih gostov, ki pričakujejo kakovosten servis in “fine dining” kulinarično izkušnjo.


Ješprenj z dimljenim brancinom na servirni (zviti) žlici ob aperitivu zato že določi Smrekarjevo smer. Pravilno, saj tudi navigacijske naprave limuzin pred vrati hotela na Miklošičevi kažejo, kje smo: v Sloveniji z bogatim kulinaričnim izročilom. Največja vrednost spomladanskega Smrekarjevega menija – ki je to smer zakoličil že z lansko zimsko ponudbo izpod rok kuharskega mojstra Mira Rismonda – je prav v tem, da je vsaj tako kot moderno-mednarodno-hotelski tudi “smrekarjanski”. Pri nobeni jedi ne manjka kuharjevih kreativnih interpretacij, ki pa so dovolj pognojene s tradicionalnimi sestavinami in jedmi - prekmurska šunka z vloženim ptujskim lükom in bučnim oljem, z dimom odišavljena gosja jetrna terina z marinirano suho figo in medom, volovski rep v hrustljavi zeliščni skorji z lastno omako, marinirana pečena svinjska rebra na pečeni zelenjavi z gorčično omako, medvedov file v rdečem zelju in črnem ribezu z ledeno-kremno omako iz porta in medu, brancinov file v dimu z mediteransko zelenjavo na krompirju z oljčno-paradižnikovo omako …

Ledene Rismondove skulpture

Ne le bere, tudi okuša se dovolj zanimivo; obrtniškega znanja Smrekarjevemu kuharju ne gre oporekati. Škampova zmrzlina na solati z zelenimi beluši ni le osvežujoča, temveč tudi atraktivna. Škampov sladoled v izdolbeni ledeni kocki bo tudi svetovnemu popotniku povedal, da je Rismondo mojster ledenega kiparjenja in da klasični bisque pri nas pripravljamo z jadranskimi škampi, ki imajo več okusa od še tako kraljev(sk)ih rakov. Slovenski jedec pa se najbrž malo čudi, že zato, ker ne ve, kam s kruhom. K sladoledu ne gre, brez njega pa tudi ni predjedi, kajne. Potolaži solata, prebrana, sicer s pomočjo italijanskega uvoza, ki ga je polna ljubljanska tržnica, toda tudi z izbranimi zelenimi šparglji, ki so solatno primerne suhosti in toplote (le “ogreti”, da še hrustajo).

Pri mavrahovi kapučino juhi pravzaprav le ime ni pravo. Zato, ker že preveč kuharjev zlorablja kapučino pri juhah, za kreativce pa je takšno penjenje že preživeto. Saj je Smrekarjev kapučin več od pene; je gostljata, polna, krepka kremna juha z izrazitim gobjim okusom, ki ni le jesensko-gobanov, temveč tudi pomladno-mavrahov. Najboljši del pa je na (spet) servirni žlici v obliki penaste esence mavrahov, za katero natakar svetuje: “Potopite jo globoko v usta …”

Skratka, jedem se vidi, da so premišljeno sestavljene in namenjene ponavljanju. Vsaj slednje pa ni vedno dobro. Zato zmanjka pika na i, manjka individualnosti, zmanjka vrhunec, manjka navdušenje.

Hrustljav zajčji hrbet

Ocvrt telečji priželjc na gobovem raguju s peteršiljevim pirejem in bučnim čatnijem je že takšen. Ostal je kar nekaj dolžan. Prekrila ga je panada, ki je bila ocvrta v prevročem olju, zato je bila ožgana in grobega okusa. Resda je to povedalo, da kuhar ne uporablja friteze, temveč, pravilno, ponev, a škoda, ker je priželjc izgubil svojo nežnost, celotna kompozicija krožnika pa svoj smisel. Ni bil glavni več priželjc, temveč so ga premagali dodatki, ob gobah še kadaif rezanci s čatnijem in peteršiljev pire, z veščima omakama, tudi barvno usklajenima.

Pri glavnih jedeh si je kuhar delo sicer nekoliko olajšal, ko je enak krompir ponudil z dvema imenoma, vseeno pa je prijetno videti glavne krožnike, ki niso rezultat izčrpanih idej. Puščica je usmerjena v tiste restavracije, ki pri predjedeh še zmorejo nekaj drugačnosti, nato pa pri glavnih krožnikih podležejo liniji najmanjšega upora in ponujajo fileje z omakami po želji gostov … Smrekar in Rismondo (ki se je kalil v banketni hotelski ponudbi in na lastnih učnih izletih v tujino) pa sta tukaj bolj inovativna, tako pri izbiri mesa kot pri prilogah.

File potočne postrvi z gobami (da, dosti gob za pomlad; tokrat ostrigarji) je tako na topli krompirjevi solati. Kuhar postrvi ni le vrgel v vročo ponev, saj se mu je za kaj takega (pravilno) zdela prenežna, temveč je s “kuhanjem” v vročem maslu poskrbel tudi za zanimivo izkušnjo z ribjo kožo. Bila je mehka, kot da bi bila riba poširana, toda hkrati ne-gumijasta, kot da bi bila pečena.

Hrustljav zajčji hrbet na regratu s kremno omako, odišavljeno s čemažem, je bil jed dneva, pa čeprav se je ponovila topla krompirjeva solata. Zajček je bil mojstrsko hrustljav, kar je le še potrdilo, da ima Smrekarjev chef rad cvrčanje testa. Pomladna zelenjava, korenjev pire, spet odlična omaka so zaokrožile zajčka, zaradi katerega priporočam sprehod po Nazorjevi.

Z vrtnico odišavljen creme brulee s sladoledom je bil sicer ozvezdje nad vsemi podobnimi kremami, ki jih zadnje čase kar mrgoli po “navadnih” slovenskih gostilnah (je pač velika razlika med vrečko in vodno kopeljo), je pa žal pobegnil sekundnemu kazalcu. Trojna čokoladna variacija je dobila visoke ocene za vtis, a nižje za okus. Še najbližje je bila krema, manj kolač in kornet. Najboljši v Smrekarjevem sladkem delu so sladoledi in sorbeti, zato je škoda, ker kdaj kakšen zmanjka. Jabolčni se ni ujel s suflejem, ki pa mu je še bolj manjkal okus bele čokolade.

Smrekarjev hram je zelo korekten. Iz njega sicer ne poletiš, a zato se tudi ne odplaziš. Sodobna kuhinja z dovolj slovenskega naglasa in posluha. Novi dokaz, da je pravilo, češ da se je hotelskim restavracijam potrebno izogibati, preživelo.

Zakaj obiskati?

Zaradi čestitk hotelu Union, saj v sedanjih časih takšne projekte lahko podpirajo le velike hiše. Restavracija za poslovne goste, zaradi belih rokavic, cen in separejev, ki so doživeli že veliko zgodovinskih pogovorov in odločitev. In za tiste Ljubljančane, ki so radi na tekočem, kaj/kje je v mestu dobro.

Vino 3,5

Vinagova royal stoletna polsuha penina, sicer pretopla, a zato morda s še več aromatike, sicer brez kvasovk v vonju, a z živahnimi, majhnimi mehurčki. Aperitivno!

Poslovneži lahko izbirajo med štirinajstimi vini na kozarec, tujci med šestimi francoskimi šampanjci, ljubitelji vin pa med za takšen hotel preskromnim izborom široke ponudbe slovenskih vinarjev. Vinska karta sicer z vsemi podatki, a je etiket premalo, da bi dohajale ambicioznost jedi.




Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  center Ljubljane

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
mednarodno

Naslov:  Nazorjeva 2, Ljubljana

Telefon:  01 308 1907

E-pošta:  smrekarjev.hram@gh-union.si

Zaprto:  nikoli; odprto vsak dan med 12. in 23. uro

Kuhar:  Miro Rismondo

Cene:  hladne predjedi 9,50 do 18, juhe 6 do 7,50, tople predjedi 15 do 19, glavne jedi 22 do 35, sladice 4 do 7; pogrinjek 1 €

Jedi:
sodobna slovenska kuhinja

Dodatno:
Grand hotel Union

Leto obiska:  maj 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND