Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (52 od 100)


Gostilna ocenjena 5 krat

Hrana:
5 krat
Vina:
4 krat
Postrežba:
5 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
5 krat
Cena/kakovost:
5 krat

Ocenite gostilno
 

Domače mesnine kot se na deželi spodobi – le sir iz trgovine


Za tiste, ki še zmorejo – sirovi štruklji, smetana, jagoda in češnjev cvet


Majhni krožniki in velike porcije – ocvrt piščanec in svinjska pečenka


Stoletna gostilna Pirc v Rovi – na stropu les, na stenah spominu, na mizah pa ocvrti piščanci

 
Pirc, Rova, 3
Ocvrti piščanci, s kožo in brez

Hudo se motijo vsi, ki mislijo, da smo Slovenci razdeljeni! Češ, rdeči in črni, levi in desni, verni in neverni, opozicijski in koalicijski… Nismo razdeljeni, temveč razporejeni! Ne delimo se, temveč se družimo! Vsako nedeljo nas je za vsako slovensko mizo ravno pravšnje število: tistih, ki glodamo temno, in onih, ki režejo belo. Ocvrt piščanec je zmagovalec slovenskih družinskih izletov, podeželskih gostiln in domačih kosil! Pa saj to pove že zemljevid. Razlike so le v dialektih. Na ljubljanskem koncu, pri Pircu v Rovah, se reče: “Enga pohanga pšanca!”


Vprašajo le: “Kaj bosta pila?”, saj tisto, zakaj sva prišla, že tako vedo. “Po ocvrtih piščancih brez kože smo znani,” povejo, čeprav to nos ve že v sosednji vasi. Kdor je preveč prehlajen, pa tudi že od vrat vidi, kaj je na vseh mizah, ki jih pri Pircu ni malo, saj imajo staro hišo z novejšimi dozidavami, zato je sob in hodnikov za pravi labirint, pa vseeno brez rezervacije za vikend nikar ne hodite tja.

Do gostilne pripelje vonj

Zunaj je bilo parkiranih več avtomobilov kot pred slovenskim prvoligaškim nogometnim stadionom. Znotraj pa so mize obračali hitreje kot politiki besede. V času najinih štirih hodov so se sosedje zamenjali kar trikrat. Rekord med dosedanjimi 133 obiski za Nedelove sončke!

V zraku je vonj, ki je vsak vikend ozračje slovenskega podeželja. Kdor je izbirčen, pri Pircu izbira med svinjsko in telečjo pečenko. Pražen krompir pa je že tako zraven. Oprostite, tenstan.

Šobelj imajo, ko so koline, žabje krake, ko vas ni strah, da bi vas bralke obtožile zločina, kuhano govedino, ko ste se ravno danes, namesto za piščanca, odločili za kuro. Shujševalno.

Domače mesnine z zaseko in vloženimi jurčki so lep primerek kmečkega uvoda, v katerem prednjači špeh, obarvan s papriko. “Kako ga imenujete,” sem bil radoveden, ker sem upal na novo spoznanje vaškega mesarja. “Slanina,” je natakar potrdil, da je Pirc vseeno še preblizu mesta.

Gobova juha je za tiste, ki jo ocenjujejo tako: “Joj, koliko gob!” Resda so odločilne; če jih ne bi bilo, ne bi vedel, kaj jo je skuhalo. Gostilniška gobova juha, skratka, spomladi, ko je še premrzlo, da bi bili gozdovi polni nabiralcev. Še najbolj juhi godi kaša, ki vsaj malo preglasi preveč čebule, ki v ustih s svojo praženo vsiljivostjo preveč preglasi lansko gobjo letino.

Goveja juha pove, da je dobro, ker si nisva naročila kuhane govedine. Barva je rumenjakova, kar je vedno dober znak. Res je v njej vse, kar potrebuje uspešna slovenska nedelja v času kosila: mesni okus, peteršiljeva sled, korenje za grizenje in za gostoto z roko na dva milimetra zrezani rezanci. Škoda le, da je zmanjkalo pladnjev, zato se je natakar z njo podal na dolgo pot z obema rokama, da jo je pljuskanje preveč shladilo.

Poceni, hitro, veliko prostora in sveže ocvrto

Več kot sto let stara gostilna vabi z nedvoumnim sporočilom: ”Če želite poskusiti najbolj mojstrsko in okusno pripravljene ocvrte piščance…” Zato gre domov vsak gost gre s Pirčevo vrečko in svojim piščancem.

Ne gre le za kakovost ocvrtega piščanca. Seveda, ko ugrizneš, se mora najprej lomiti, toda ne tako, da vse pade dol. Potem pa mora biti mehko in sočno, vse do kosti (pri navijačih temnih kosov), mehko in pusto (pri navijačih belih). Pa, seveda, nobene krvi! In kosi morajo biti tako zrezani, da pri mizi ni kreganja. Na koncu lahko ostaneta le majhen zadnji del perutnice, na katerem tako ni mesa, je pa dober za glodanje cvrtja, in vratni del, za domačega prijatelja, če še ni končal (vrat) v obari. Torej, če kaj, potem Slovenci v polni podeželski gostilni hočemo točno takšnega ocvrtega piščanca. In kaj še?

Ceno, seveda. Pri Pircu sva plačala (dosti) manj kot na desni za mimojede… Tudi dovolj prostora mora biti, za majhne in velike družbe, rojstne dneve otrok in babic, za torte v obliki želv in avtomobilov… Pa hitra postrežba. Ne obirajte se, ko naročate, drugi že čakajo na vaš stol…

Ko je vse to, potem nas nič ne zmoti. Nič hudega, ker so serviete papirne, saj si prste raje oblizujemo, kot da bi se nam papir lepil nanje. Kot da so pri Pircu to že prebrali, so nama že pri drugem hodu prinesli mašne iz blaga. Prav tako nas, Slovencev, v polni gostilni ne moti, kam nas posedejo. Naju so k rezervirani mizi, toda na prepih, z lepim pogledom k straniščnim vratom. A vsak natakar, ki je hitel mimo, je prijazno pozdravil.

Ne motijo tudi majhni in temu primerno polni krožniki. Pri Pircu so na premer 22 cm položili dva velika, za dva mesnata palca debela kosa hrbtnega dela svinjske pečenke s kostjo, ki sta bila resda tako sočna in mehka, da vsaj to ni oteževalo rezanja; ob njiju je bila še zvrhana zajemalka praženega krompirja, ki je imel lepo sled struganja po dnu ponve, in debela rezina špinačnega štruklja, ki je pomladno dišal.

Drugače pa je pri sladicah. Pri njih sta valovitost in velikost porcelana zaželeni. Sladkamo se z očmi, ne z okusi. Pa kaj, če je praškasto in odmrznjeno, da le ne zmanjka smetane, da so zraven jagode in da so krožniki debelo potreseni s sladkorjem v prahu. Pri Pircu je za sladki del zadolžen kuharski mojster Matic. Tudi on, kot je to v podeželskih gostilnah običaj, pripravlja strnjenke, čeprav so strjene. Barvna paleta je jagodna, vaniljeva in čokoladna, nič fluoroscentnega (pohvalno!), torej. Jabolčni zavitek ni navdušil, pri sirovih štrukljih se je preveč čutil vpliv zamrzovanja.

Zakaj obiskati?

Ker je Slovencem kura na zemljevidu, piščanec pa v genih. Ker ima vsaka slovenska podeželska gostilna na jedilnem listu ocvrtega piščanca, a redke so, ki po njih zares in upravičeno slovijo. Pirc pa je na ljubljanskem koncu za pohanga pšanca specialist!

Vino 2,5

Vino je, čeprav pri ocvrtih piščancih ni v ospredju. Za žejo, torej, Dolenjec je cviček, Primorec refošk in Štajerc sovinjon. “Čigav”, sva vprašala, da se je natakar lahko pohvalil: “Od kralja cvička! S Trške Gore.”

Zato pa so kozarci pecljati in na vsakem je Pirčev logo z letečo kuro.




Komentar bralcev:

23. 5. 2014: enkratno, tisti ki ima rad dobrega pohanega piscanca!


Dodatni podatki

Kako do tja:  prva vas za Radomljami v smeri Lukovice

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
domače

Naslov:  Žiška cesta 12, Rova, Radomlje

Telefon:  01 722 7007

www:  www.gostilnapirc.si

E-pošta:  info@gostilnapirc.si

Zaprto:  v sredo in četrtek; odprto v ponedeljek, torek, petek in soboto med 12. in 24. uro

Lastnik:  Brigita Rode

Cene:  hladne predjedi 2 do 6, juhe 2 do 2,80, tople predjedi 5 do 7,50, glavne jedi 5 do 8,50, sladice 2,50 do 3

Jedi:
tradicionalna kuhinja

Dodatno:
117 let tradicije

Leto obiska:  april 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND