Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (70 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 

Jabolka in skuta – strjenka, čežana, kremna omaka


Zmagovalec – telečji priželjc v prati s hruško


“Navadne” sestavine, nenavadna izvedba – regrat in frtalja s slanino


Gostilna Pok v Brezovici – ena najbolj elegantnih slovenskih gostilniških jedilnic

 
Pri Poku, Brezovica, 4,5
Elegantnost slovenske kuhinje; priželjc, frtalja, kipnik, strjenka

Gostilna z lastno njivo, vrtom in vinogradom. Gostilna z najdaljšo in najdebelejšo mizo pri vratih in stalnim omizjem za njimi. Gostilna z najlepšo jedilnico in sladolednim vrtom ob avtocesti. Gostilna z najboljšimi noži. Gostilna z gospodarjem. Iz Ljubljane do Vrhnike je veliko vsakodnevnih postankov, a le eden za posebne priložnosti. Gostilna Pok vztraja v svoji ponudbi, ki tradicionalne slovenske gostilniške jedi dviguje na netradicionalno visok nivo.



Češnjeve veje ekskluzivno dišijo v družbi starih, žlahtnih, čudovitih, skrbno ohranjenih spominov, lesenega stropa, zelene krušne peči, zlatih slikarskih okvirjev, častitljive kredence in resastih stoječih svetilk; a le tako dolgo, dokler k visoki vazi gospodarica ne postavi še dveh nizkih krožnikov. Zelenjavna terina, “da bosta lažje počakala”, je iz belega fižola in svežega timijana, tistega z okroglimi listi, ki zadiši po želji, da se ob takšnem pozdravu še malo zapeni. Rose je odčepljen pri mizi, da vonj njegovih kvasovk, več let ujetih v steklenici, veselo zapleše med vonjavami češnje, ki pod oknom dela senco Pokovemu sladolednemu vrtu.

Domača kmetija zgoraj na hribu

Parkirišče je veliko in z visoko ograjo, nova zgradba ob cesti je že stara, pa še vedno nedokončana, pri vratih je najprej izložba z (najboljšimi) japonskimi noži, toda v domači hiši je vseeno še vse po starem. Prejšnji kuhar je sicer izbral menzo in preprosti delovni čas, toda ostal je mlajši, ki ima še dovolj ambicij, da skrbno izbrane sestavine na poti od vil do vilic spreminja le toliko kot dovoljuje tradicija.  Pok je še vedno predvsem domača gostilna, ki noče presenečati z nenavadnimi okusi in sestavinami. Zato pa v poplavi današnje površnosti in zniževanja standardov preseneča s skrbjo za podrobnosti, ki navdušujejo tako oči kot usta.

Malo je sicer muzejskega vonja, toda tudi ta je posledica trenutnih časov. Za kosilo ni gneče, a ravno zato je potrebno Poku še bolj čestitati. Ne da se! Pravzaprav je bil včasih bolj množično ustrežljiv, a res je, da takrat drugi še niso poznali taljate, rukole, ribjih filejev in panakot... Zdaj, ko je vse to in še (pre)več postalo drugje klasika, pa je Pok vedno bolj elegantno-domač. Za kar ima najboljši “izgovor”. Domača kmetija je od vrat desno, zgoraj na hribu, zato se ponudba ravna po njej in letnih časih, zaradi česar se z jedilnim listom ni potrebno preveč ukvarjati - prisluhnite gospodarju, kar bo priporočil, saj ni vsak dan enako.

Da prodajajo nože, pove tatarski biftek. Če imate radi mesarjevega, ki je drobno mlet, ves oksidiran in poln barvil, potem si tega ne naročite. Saj podobnosti ni! Zrezan na majhne, enakomerne kocke, z malo začimbami in veliko mesnega, je naravnega, izvornega okusa. Za nergače je zraven gorčica, za mehke duše avokadova krema v obliki njoka. Tatarec, ki je res predjed.

Pokovi krožniki so lepi. Brancin je zrezan na rezance, meso izdaja svežino, toda hkrati tudi mišično sproščenost. Vonj je ribji, ne hladilni. Lososa dimijo pri Poku sami, zato je njegov okus temu primerno močnejši od trgovinskega, ki je po željah jedcev, ki gredo k sosedom. Vseeno pa bi ga lahko solili manj radodarno.

Kruh, “sami ga delamo”, je bučni, ajdov z orehi in bel. Pri uvodnih, surovih jedeh, so rezine popečene, pozneje pridejo na mizo še sveže.

Paša za regratom po slovenskih travnikih gre že h koncu, zato pri Poku ni v veliki skledi, pač pa kot (solatna) priloga frtalji. Pri regratu je slanina bolj mesnata, pri jajcih bolj bela, a zato ji gospodar, ki ne podlega modi, ne reče lardo. Krožnik krasijo regratovi cvetovi, ne nametani, temveč zloženo položeni. Podrobnosti niso slučajne, ne pri Poku ne v tej oceni.

Vseeno pa je telečji priželjc še pritisnil na plin… Pravzaprav se je zgledoval po gorenjski prati. Lepšega še nisem jedel! Tudi bolj belega ne. Kot sled smetane v žametni rjavi omaki. Vem, sem mu že sam prevečkrat menjaval vodo. Na vrhu je zadoščal le sladek okus sočne hruške, da je iz preproste in stare slovenske jedi naredil sporočilo v dlančniku: “Nujno na priželjc k Poku!”

Kadar je lepo tudi dobro

Logično, da se s takšnim tempom v igri okusov ni dalo nadaljevati. Kar je Pok pri predjedeh zgradil, pa pri glavnih vseeno ni porušil. Še zmeraj je bil skrben pri sestavinah in natančen pri krožnikih. Zato je bilo jagnje domače, saj jih v Brezovici, ki se drži Ljubljane, prodajajo kar ob cesti. Žal je moralo hitro pod nož, toda zato so bili kotleti majhni in sočni, njihova družba pa zelenjavno in zeliščno kipeča. Še tepka, suha in sladko glazirana, se je igrala zraven, saj tam, tako kot tudi mlada, medena čebula, ni bila slučajno.

Pravzaprav je zmotilo le to, da se je “frito misto” tako hitro shladilo. Na rižoto, ki jo je kremasto in na zob zmešal, je, namreč, kuhar položil v lastnem soku opražene majhne sipe, ob njih pa še v moki ocvrte majhne lignje, ki jim je dodal barvno usklajeno kremo. Žal pa je bilo vse skupaj že hladno, preden so vilice uspele dvakrat zajeti. Kaj pa takrat, ko je polno? In tudi: bodite ponosni na svoje jedi, zato gostu predstavite, kaj je v njih!

Jabolčna strjenka s cimetovo kremo, strjena je bila skuta, cimet je bil v jabolčni čežani, krema pa je bila karamelna,  je bila tisto lepo, kar se lahko v sodobni kuhinji zgodi slovenski kulinarični tradiciji. Četudi bi lahko strjevanju očitali, da se je zgodilo preveč zrnato in premalo gladko, gre za uspešno kombinacijo tradicionalnih sestavin in sodobne prezentacije. Tudi ta jed je najprej lepa, zato pa potem še dobra.

Bolj slaščičarska, a nič manj okusna, ni bila čokoladna tortica, ki je združila toliko elementov oblik, tekstur in gostot. Biskvit, pena, obod, skorja, spirala, mousse, praline, omaka, ob čokoladni še rdeča jagodna in zelena metina barvitost.

Zakaj obiskati?

Okusi so, seveda, različni. Zato Pok ni za vsakogar in ne za vsak dan. Ne le zaradi cene, ki ima zaradi sestavin in skrbne priprav upravičene zahteve, pri vinih pa pretirava vsaj pri italijanski penini in lastni ledeni sladkosti. Pok je res nekaj posebnega na obrobju Ljubljane.

Vino 4

Domača gostilna na obrobju mesta, ki je zaprta v soboto in nedeljo?! Seveda, za vikend so Trobčevi v Prlekiji (Globoko), kjer jeseni pustijo jagode vse do januarske zmrzali (Pokovino).

Rose Rosa, 2005, penina, od Rinaldijev iz Franciacorta in grozdja iz Južne Tirolske. Modri pinot s kar 13 alkoholnimi volumni in s ponosno ceno.

Teran, 2008, Vinakras, toda prestige, s kančkom sodobnega pridiha in veliko tradicije, z manj (običajne) kisline, a še vedno malo alkohola (11,5); k priželjcu.

Ker je bila prejšnji večer družba prava, je gospodar odprl veliko steklenico, zato je ostalo še za jutri. Dvojni magnum (3 l), Teodor rdeče, 2006, merlot in cabernet, 45 mesecev v majhnih sodih, le 60 tako velikih steklenic. K jagenjčku, četudi bi šlo tudi brez. Vino, ki potrebuje le spoštovanje!



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  ob magistralni cesti proti Vrhniki

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Podpeška cesta 1, Brezovica pri Ljubljani

Telefon:  01 365 7410

www:  www.pripoku.com

E-pošta:  info@pripoku.com

Zaprto:  v soboto in nedeljo: odprto od ponedeljka do petka med 12. in 22. uro

Lastnik:  Mateja in Robert Trobec

Kuhar:  Janez Trček

Cene:  hladne predjedi 6 do 12, juhe 4 do 5, tople predjedi 6 do 10, glavne jedi 11 do 25, sladice 6; degustacijski meni 20 do 60 €

Jedi:
elegantna slovenska kuhinja

Dodatno:
domačija ledenih vin, noži Kasumi in Haiko



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND