Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (56 od 100)


Gostilna ocenjena 5 krat

Hrana:
5 krat
Vina:
4 krat
Postrežba:
5 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
5 krat
Cena/kakovost:
5 krat

Ocenite gostilno
 

Brancinov file na bučni kremi odišavljen s tartufi


Župca z morskimi sadeži, svežimi zelišči in testeninami maltagliati


Tunov tatarec z bučkami in grozdno omako


Hribovito izolsko zaledje je Rizibizi zamenjal za dvignjeni pogled na portoroški zaliv

 
Rizibizi, Portorož, 3,5
Morska istrska kuhinja; ribja župca

V Portorožu je vse na plaži in promenadi. Ravno v tem je njegov čar. Včasih pa si, vseeno, zaželimo malo stran in malo gor; tja, kjer je pogled na portoroški zaliv na dlani, kjer ni tako polno, bučno in množično, kjer ni sence pod marelami, temveč je pod krošnjo dreves, kjer ne diši le hitro in ocvrto, pač pa morsko in istrsko. Tja gor, kjer so v ribji juhi široke testenine, v rižoti pa ni le grah. Ravno v tem je čar Rizibizija.

“Domači lignji,” je ponosno oznanila natakarica, ko je ponudila kuharjev pozdrav, z mlado špinačo, zrezano v rezance, in muškatnim oreščkom, potresenim čez kolobarje zlato opečenih lignjev, ki so ji s svojim premerom pritrjevali. Z vročim, četudi pogretim kruhom, toda iz kamuta, ker da še več energije.

Še lani je bil Rizibizi v Torkli. Oziroma je v Kortah kuhala in stregla njegova ekipa. Ribe in tartufi so jim julija 2009 pripeli v Nedelu 4 sončke. Potem pa so se šli sončit in plavat v Portorož in to jim je bilo tako všeč, da so ostali. V Torkli so že novi, zato je za Portorož nov tudi Rizibizi.

Ribja župca in odrezki testenin

Tunov tatarec z grozdjem so marinirali v sojini omaki, kar je pri tuni že običaj. Največ pohval pa je vseeno odnesla omaka, grozdna, ki pa je je bilo (le) toliko, da moram povedati še drugim, ki se jim posreči kaj tako prijetno omačnega: naredite je toliko, da ne bo le za packe na krožniku. Včasih so v omakah utapljali zrezke, zdaj pa se z njo gredo slikarje. Kaj pa srednja mera?!

Marinirani brancin z limeto, ingverjem in mento je bil žal na solatah, ki s svojo obliko, okusom in sezono niso bile prijazna postelja. Piranski brancin je vendar domača, torej nežna, žival; vesel bi bil kodrastih, mladih, rumenih in pomladnih trav. Vonj ingverja in limetine lupine je premagal pregrobi okus limonovega soka. Takšna rešitev takoj povzroči sum, da brancin, ki nikjer ni bližje doma, že dolgo ni plaval.

Najboljše ga je bilo, torej, osamiti, zato so vilice zbrcale vse tisto, kar je bilo odveč, da je ostalo dovolj prostora za radodaren brizg oljčnega olja (leccino Korenika & Moškon).

V zvočnikih je bila prijetna glasba, sredi velikih oken majhen portoroški zaliv, na jušnih žlicah pa veliko presenečenje. Že na Kortah je Janko Franetič rad kuhal juhe, Rizibizijeva župca z morskimi sadeži, svežimi začimbami in ”maltagliati” je to še podkrepila. Pravzaprav sta bili dve in četudi bi jih bilo še več, ne bi imela nič proti. Prava prepoznavna jed, zaradi katere se v Portorož ni potrebno odpeljati le zaradi peska za kopalkami.

Pa so bile le školjke. Celo le dagnje, za katere tudi ne bi stavil, da so bile iz Piranskega zaliva. A nič hudega, končno so tudi te školjke, podcenjene zaradi neustvarjalnosti kuharjev, dobile svojih pet minut za Pop In. Rezanci blitve, močan okus paradižnika, vendar prijetno sladkast, in najboljše od vsega, ostanki … Beseda maltagliati se, namreč, ni nanašala na starega toskanskega proizvajalca testenin iz Arezza, pač pa na odrezke testenin, ki ostanejo pri rezanju. Rizibizijeve so bile na srečo tako velike, da so kot lazanje prekrile ves krožnik in mu dodale novo razsežnost.

Drugi krožnik, sezonski, ni prav nič zaostajal. Pravi žametni veloute, sicer iz zimske zelenjave, saj so se po grmovju šele začeli pasti nabiralci divjih špargljev, v njej pa pomladna rakovica. Odlična kombinacija, saj še rdeči poper na robu krožnika ni bil le za okras.

Rizibizi ni le v imenu

Ker svežega graha niti v Portorožu konec marca še ni, ga je zamenjala zelena. Ker vsak riž ni rižota, je bil ribji rizibizi. Kar je prav, saj drugače ne bi bilo imena. In, ker zdaj že veste, da je Rizibizi za župce strokovnjak, vam bo tudi v juhi kuhan riž všeč, a tudi tukaj zaradi odreznin. Kar ni ribjega šlo za glavno jed, se je skuhalo v rižu, za posebnost pa je poskrbela še bučna omaka, ki je dodala malo sladkorja, več tekočine in največ barve.

Brancin, zaradi katerega so naju skozi okno grdo gledali njegovi sorodniki, se je zvil v rulado, najbrž od mraza, ki je vel s hladnega krožnika. Ker pa meso ni bilo izsušeno, so mu tudi jesenski tartufi uspeli pomagati pri plesu okusov, ki se jim je pridružila še (že omenjena) buča. Jesenska letina je bila v Portorožu očitno obilna.

Ponovil se je tudi tun – Rizibizi ne tvega, temveč ponuja morsko klasiko, ki pa jo lepše zloži, na krožnike in v degustacijska menija -, v taljati, na hitro pečena, iz dobrega materiala, a spet na hladni podlagi. Ni opravičilo, da se na mrzel krožnik lažje (čokoladno) riše. Tega ne pravim le jaz, temveč tudi omaka, gorčična, tuni in tunu ljuba. Krona, iz pečenega jabolka, pa je bila lepa.

Pri sladkem delu sta naju soseda intervjuvala. “Kaj nama priporočate?” Lahko sva pokazala le prazna krožnika, nakar sta naročila: “Isto, prosim!” Tudi pri sladkanju bi bili lahko v Rizibiziju bolj kreativni, toda tisto, kar imajo, je res sladko. Mandljeva zmrzlina s krokantom in sladki sirovi štruklji so boljši od tiramisuja in panakote na plaži.

Zakaj obiskati?

Potem, ko so se ribje gostilne, ki so se skrile pod krošnje portoroške okolice, že upehale, je morala priplavati nova ambicija, da razmiga portoroške brancine, saj bi sicer sčasoma vsi gostje na večerjo pobegnili čez mejo. Rizibizi ni odgovor portoroški plaži, temveč hrvaški kulinarični pobudi. Ambicije so velike, stvarnost je trda in po nekaj mesecih se ne da delati čudežev. Okusi se, da so, zaradi portoroške promenade, seveda, zastavili manj fino in bolj prilagojeno, toda tudi to pokaže, da ima Rizibizi potencial. Mesto hotelov potrebuje takšne gostilne. Če, seveda, hoče goste, ki ne jejo le lignjev in so pripravljeni za takšno kosilo plačati 120 evrov (ne, ni poceni).

Vino 3,5

Ne zgodi se pogosto, da lahko mehurčke izbiraš (Medot brut in rose), pa še v kozarcu so nato res (steklenici sveže odprti). Vinski list je, na njem so le Primorci, z nekaj tujimi izjemami. Steklenice pokažejo in pustijo na mizi, četudi brez ohlajanja. Nasveti so se ujeli z jedmi; s tunom v tatarcu rose Stegovec, 2009, z vipavsko zeliščno noto; s toplo predjedjo (ribji rizibizi) Jordano, Brandulin, 2009, ker še zelo svež, kratko maceriran, iz velikih sodov; z brancinom in tartufi istrska malvazija, Paderno, Korenika & Moškon, 2007, ročno trgano (mar to v Istri ni logično?), dalj časa macerirano, z lepim telesom in pookusom vse do sladic.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  nad turistično fakulteto, pred Bernardinom desno

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
morsko

Naslov:  Vilfanova 10, Portorož

Telefon:  05 99 35 320; 040 24

www:  www.rizibizi.si

E-pošta:  info@rizibizi.si

Zaprto:  v ponedeljek: odprto od torka do nedelje med 12. in 23. uro

Lastnik:  Igor Kavrečič

Kuhar:  Janko Franetič

Cene:  hladne predjedi 7,50 do 15, juhe 5,50 do 9,50, tople predjedi 8 do 18, glavne jedi 14 do 35, sladice 3 do 9,50; degustacijski meni s 5 hodi 37 € in 48 €

Jedi:
morska istrska kuhinja

Dodatno:
pogled na portoroški zaliv

Leto obiska:  marec 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND