Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (81 od 100)


Gostilna ocenjena 17 krat

Hrana:
17 krat
Vina:
17 krat
Postrežba:
17 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
17 krat
Cena/kakovost:
17 krat

Ocenite gostilno
 












 
Mahorčič, Rodik, 2004
Zavijte z avtoceste!

Mahorčič iz Rodika pri Kozini je hkrati stara in sodobna domača slovenska gostilna - Ko spoznaš Mahorčičevo joto, testeninski krožnik, telečjo kračo in kakijevo strjenko, avtocestna pot od Kopra do Maribora ne traja več slabe tri ure, temveč dobrih pet ur - Pristno domače, primorsko, kot nekoč, toda vseeno trdno v sedanjosti

Saj poznate italijanske domače gostilne. Na podeželju, stran od turističnih cest. Njihov vonj, okus, celotno dušo. Ko pride kuharica k mizi in ti začne naštevati. Same dobrote, ki iz njenih ust že dišijo. Preproste jedi, po prababičinem receptu, ki pa je vseeno tudi njen, saj mu vsaka doda svoj ščep in svoj čas. Zato je italijansko kuhinja tako čislana, ker je tako preprosta, pa vseeno izvirna, ker je tako sveža in dišeča, tako domača in prijazna.

Našim gostilnam to le redko uspeva. Zato, ker je preveč posnemanja, toda slabih zgledov in premalo spomina ter tradicije. Toda nekateri so izjeme! Zadnjič sem takšno "italijansko kuhinjo" doživel tudi v slovenski gostilni. Pa jedi sploh niso bile italijanske, temveč slovenske! Imele pa so tisti vonj in okus, tisto svežino in tradicijo, tisto domačnost in ljubezen.

Majhna vas, veliko gostiln

Rodik je majhna vasica, v katero se hitro pripeljete iz Kozine. Gostiln v njej, kot v vsaki pravi majhni in stari slovenski vasi, ne manjka.

K Mahorčiču se pride z majhnega primorskega tlakovanega dvorišča. Pred vrati je kakijevo drevo, ki pa letos ni bogato obrodilo. Ko vstopiš, si presenečen. Kakšen prijeten vonj! Kakšen nasmeh! Kakšna domačnost! Velika lončena peč, štirioglate mize z oblazinjenimi, udobnimi stoli, elegantni pogrinjki na zelenih prtih, povsod sveže rože in velika slika Mahorčičevih z bivšim predsednikom.

In glasen, prijazen, dobrodošel pozdrav. Ste prvič pri nas? Kratek pomenek, potem pa: "Zdaj sem pa jaz na vrsti, kajne. Saj sta že lačna." In začne naštevati. Najprej juho ali joto? Potem testenine in lazanje. Špinačni njoki ali njoki z golažem? Lazanja, pravzaprav pastičo, z rdečim podolgovatim radičem ali s sirom? Kaj pa, če vam naredim kar vsakega malo? Potem pa krača. Kaj pa vino? Tukaj je vinski list.

Ko je v kuhinji začelo ropotati in dišati, sem prebiral enega najlepših vinskih listov. Še najbolj elegantne gostilne v mestu vina in trte nimajo takšnega! Skrbno izbran cvet slovenskih vinarjev z vsakega slovenskega vinorodnega konca, vsi lepo zloženi po svojih žlahtnih kapljicah, z opisom in vsemi potrebnimi podatki. Midva pa tam, ob takšni ponudbi, za kosilo, na ovinku z avtoceste.

Zato sva bila pa pri hrani bolj pridna. Jota. Tukaj ni veliko za reči. Ker s polnimi usti ni lepo govoriti. Jota kot se šika. Z repo, seveda! In kosom sočnega pršuta, pomešanim med fižolom.

Globok, moden, velik, bel testeninski krožnik. Špinačni njoki, ki jih je potrebno le spustiti na jezik. Potem dalje naredijo vse sami. Pa njoki z golažem. Pravzaprav Golažem! Kaj je bilo boljše? Ob takšnem krožniku postaneš majhen otrok. Ki bi rad vse naenkrat in hkrati. Ki skače od enega do drugega in ne ve, kaj bi. Pastičo. Veste, kakšna je razlika med tem pasticciom in lazanjami, ki jih ponujajo v naših mestnih italijanskih restavracijah? Takšna, kot je med domačo govejo juho in juho iz vrečke! Pastičo z radičem je bil kot pastičo z jurčki. Ne le, da je ostal ves prvinski okus v kuharičinem končnem izdelku. Še nadgrajen, izboljšan je bil. Toda, kaj potem reči za sirov pastičo? Nič, raje vilice v roke pa malo enega, malo drugega. Kako lepo je biti majhen, igrivi otrok!

Sladka Mahorčičeva kreativnost

A tako hitro in močno kot se otroci navdušijo, tako hitro tudi omagajo. Preveč dobrega naenkrat je povzročilo predajo. Krača bo počakala na prihodnjič. Se že veselim.

Toda otroci imajo za sladico vedno prostor. Kaj ste jo zdaj spekli, sem nejeverno vprašal mladega gospodarja. Ponudil nama je, namreč, pečeno skuto z lipovim medom in lešniki in jo na mizo prinesel takoj zatem, bilo pa je, kot da jo je tisti trenutek vzel svežo iz pečice. A je priznal: "Zjutraj smo jo spekli, zdaj sem jo le zvrnil iz modela in jo v mikrovalovni pečici malo pogrel." Pa pravijo, da če priznaš, ti je pol oproščenega. Pol od česa? Če pa ni kaj oprostiti. Mikrovalovka, v kateri še tako dober štrudl ali gibanica postaneta le prežvečena "čigumija", pečeni skuti ni prav nič zavdala.

Mahorčič je preprosta, domača, slovenska, primorska gostilna. Toda s testeninami se lahko kosa z vsako domačo italijansko gostilno. S pečeno skuto in kakijevo strjenko pa z vsako italijansko ali francosko zvezdniško gostilno! V letu 2004 sem jedel boljše sladice le še pri bivšem nogometašu Ramseyu v londonskem hotelu Claridges! Zato, ker je tudi on imel tam skutino pečeno tortico. In, ker je tudi njegova bila hkrati tako preprosta pa vseeno kreativna, elegantna in haute.

Ah, ja, kakijeva strjenka. Njen edini problem je beseda strjenka. Ker vem, na kaj vas je spomnila. Na jogurtovo strjenko, ki so jih polne preštevilne slovenske gostilne. In imajo vse tudi enak, pust, dolgočasen okus.

Mahorčičeva nima z njimi čisto nič skupnega! Kakiji, ker sodijo v primorsko gostilno. Čeprav v loncu letos niso obrodili, lani pa le malo. A zato jih je okrog Izole dovolj, da Mahorčičeva gospodnija naredi iz njih čežano, si pomaga, najbrž, z malo želatine in ustvari majhno oranžasto kopo svojstvenega okusa, ki se vam bo sprva zdel nenavaden, potem pa vas bo navdušil, saj je enkraten, Mahorčičev.

Kljub ovinku sem na koncu vprašal po grappi. Nimamo, me je podučil mladi gospodar. Češ, nevednež, mar ne veš, da to ni italijanska, temveč slovenska gostilna! In je ponudil Santomasov tropinovec.



Komentar bralcev:

8. 1. 2010: Najboljši njoki v Sloveniji, prva jed odlična, vse kasnejše boljše od prve, kraljevsko pripravijo jedi s tartufi. Blažičeva vina iz Goriških brd dobilo tu novo dimenzijo.
27.9. 2009: super
19. 10. 2008: Odlična gostilna.


Dodatni podatki

Kako do tja:  V Kozino, iz centra za kažipotom proti Rodiku še štiri kilometre.

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
primorsko

Naslov:  Rodik 51, Kozina

Telefon:  05 6800 400

Zaprto:  Sreda in četrtek

Lastnik:  družina Mahorčič

Kuhar:  Jožica Mahorčič

Cene:  opisano kosilo z vinom je za dva stalo 6.130 tolarjev; jota 400, njoki z golažem 800, pastičo s sirom 900, telečja krača 2700/kg, kozliček 5000/kg.

Jedi:
slovenska primorska kuhinja naših babic, prilagojena današnjim časom

Plus:
primer pristne vaške slovenske gostilne s primorskega konca, z bogato tradicijo, široko razgledanostjo in svetlo prihodnostjo, ki bi ga bilo potrebno patentirati in zaščititi! Vse je, namreč, dobro, lepo, domače, prijazno. Pa kako diši!

Minus:
ostal sem brez besed; še to, da sva jedla od enih do drugih radijskih poročil, je bilo simpatično.

Dodatno:
sprehod po vasi in branje kulinaričnih revij ter knjig ob krušni peči

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  seveda! Eden najboljših ovinkov s slovenskih avtocest.



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND