Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (46 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 

Prekmurska gibanica – s certifikatom in sladoledom z bučnim oljem


Dödöli, prekmurski krompirjevi žganci – s smetano in čebulo, pečeni in z ajdovo kašo


Prekmurski tanjer – krepek začetek z domačim prekmurskim okusom


Prekmurska gostilnica – regionalno in po domače sredi betonske Ljubljane

 
Mencigar - Nobile, Ljubljana, 2,5
Tradicionalne prekmurske jedi; bograč in gibanica

Od zunaj je Ljubljana. Premalo parkirnih prostorov, preveč betona, arhitektura, ki se je ne moremo znebiti. Znotraj pa je Prekmurje. Sredi prestolnice! Brez slovarja ne gre. Še manj pa brez hladnega tanjera za začetek, bograča za sredino in gibanice za konec. Mencingar - Nobile je prekmurska gostilnica za Prekmurce z domotožjem in Ljubljančane s pomanjkanjem časa.

Narezek, ki se imenuje prekmurski tanjer (domača šunka, tunka, prekajena svinjska rebra, skuta s česnom, zaseka, hren, jajce), je takšen, da poteši dopoldansko lakoto in reče: “Še!” Zaseka je sladka, ker je le prava maščoba sladka, rebrca so s hrustancem, le skuta je s papriko, ne s česnom. Beli kruh je domač in svež, temen je sicer že izgubil mladost, a saj je namazov dovolj. Uvod je obetaven, čeprav brez kuharjevega pozdrava (in čeprav ga/pogrinjek zaračunajo).

Od cujckov in grbanjev do picekov in krumčov

Pa saj je originalen pozdrav iz kuhinje prekmurske gostilnice na stalnem delu v Ljubljani že branje! Razveseli bolj od vseh jedi, saj so cujcki in cucki krompirjevi svaljki, grbanji jurčki, idinska kaša ajdova kaša, prejzlini drobtine, repinclin motovilec, oreji orehi… Šurko je široko, kisilak je skuta, žganike so žganci, tikvino semenje so bučna semena, prezvurst je tlačenka, piceki so piščanci, mesou s čebra je tunka, graj je grah, ren je hren, kukurec je koruza, špej je slanina, krumči pa so krompir.

Prebrano je veselo, izgovorjeno razigrano, zato je škoda, ker skuhano ni tako dobre volje. Juhi je do povprečnosti pravzaprav pomagal le mraz pred vrati. Če bi bilo bolj toplo, bi bila zgolj skodela vroče tekočine, v kateri se mleku, zelju in krompirju (skoraj) brez začimb (malo kumine, več česna, morda) ni uspelo povezati v mlejčno zelđovo župo s krumči.Čeprav je vonj v gostilnici kmečki. In pesmi so otožne, klopi in mize pa stare.

Na stenah so pastelne barve in vzorci pleskarskega valjčka. Prti so karirasti, sedala pletena, v kotu je kotel za bograč, na steni ribežen za perilo, na stenčasu pa spomini praznovanj. Prekmurska gostilnica si je sredi Ljubljane dala opravka z vzdušjem, ki Prekmurcem v prestolnici nabija domotožje, Ljubljančanom pa skomine. A na nekaj so pozabili. Na odgovor! Zaradi katere jedi se bom vrnil?

Zaradi ajdovih žepkov s skutnim nadevom? Resda je bila oblika ustvarjalna. ker takšne nepravilne, velike, valovite, se res ne da več ponoviti. Resda so bili topli, toda tudi okus je bil takšen – le po vodi, v kateri so se kisilakovi žepki kuhali. Saj morda je prekmurska babica delala prav takšne, toda – kdaj?! Danes so drugačni časi in če že nočete spremeniti recepta, se potrudite vsaj z obliko (jedi in krožnika).

Dödöli so ponudili vsaj nekaj več. A le zato, ker je kuhar iz prekmurskih belih (krompirjevih) žgancev naredil - tris. Zadovoljstvo po njem pa je bilo podobno dekoraciji. Na vsakem krožniku peteršilj, po robu sesekljan, na kupu zapičen. Kup je bil v tem primeru iz ajdove kaše; bilo je suho, da sta kisla smetana in čebula morali pomagati vsem trem. Zaman.

Kukorcov saft in gibanica s certifikatom

Kaj pa, če pride kdo v kravati? Želim povedati le to, da se asfalta ne da orati. Saj solata je bila povsem korektna. Saj je celotna gostilnica korektna. Toda, le to! Kot bujta repa, ki je, torej, korektno v lončeni posodi, in koline, s krvjo, brez in s proseno kašo, ki so lepo majhne, da tudi tri niso prestrašile. Toda bile so tako položene, da je bila počena, razkuhana in razvlečena koža, ki se je valjala po ustih brez možnosti, da bi jo pregriznil, na spodnji strani. Zato, da se je lepše videl okrasek iz zelene paprike in paradižnika. Pri Mencigar - Nobilu izvedba ne dohaja ideje.

Lahko si močno ali malo lačen, pa se vseeno ne znebiš iste slike. Na njej je vse veliko, štedilnik, lonci, zajemalka. Kot da bi šel med službo na hitro malico ali mimojede kosilo. Ali z veselo družbo, ki ji je hrana za mimojede. Dvomim, da je le v tem ambicija prekmurske gostilnice v Ljubljani. “Vidva sta si lep slow food sestavila,” je ugotovila gospodarica, ko sva ji deset minut naročala. A potem so si v kuhinji tudi le toliko časa vzeli, da so nama zložili vseh osem krožnikov. Naročila sva slow, dobila pa fast, žal.

Še najbolj všečni so bili svaljki z drobtinami. Tudi zaradi njihove oblike, saj je bila tako svojeglava, da so bili lahko le in res domači. Vseeno pa je ravno to tudi največja kritika Prekmurja v Ljubljani. Jedi so površne! Krožniki niso izdelani, so le podstavki nečesa, kar se nanje baše. Po nekem vrstnem redu, ki bi lahko bil tudi povsem drugačen, pa okus tega ne bi opazil. Oziroma, v čem je poanta omake v kukorcovon safte? Vse je bilo posebej, čeprav skupaj: kos fazanjih prsi, trd, le mesen; koruza, iz konzerve, le pogreta; omaka, nedorečena, le tekoča.

Prekmurski gibanici pa je ostal certifikat. Bila je pogreta, a dovolj okusno zložena, da je sladoled ob njej poskrbel za nasmeh ob slovesu. Vaniljev z bučnim oljem. On pa je potrdil, da hoče Mencingar-Nobile nekaj več.

Zakaj obiskati?

Resda je do Prekmurja sedaj avtocesta, toda če domotožje ne zdrži dve uri, je Prekmurje sredi Ljubljane. Sicer pa se tudi večina gostiln v Prekmurju zanaša le na svojo prekmurščino, zato obiščite, ko ste se naveličali mesta, a za izlet nimate časa.

Vino 3

Prekmurec sicer v Ljubljani nima someljejskih ambicij, a ponuja priložnost spoznati manj znane, ki pa lepo zavijajo po prekmursko: kmetija Talaber (družina Vöröš, Moravske Toplice) s polsuhim renskim rizlingom, prekmurskim prvakom 2008, Alfred Šebjanič (Bodonci na Goričkem) s polsuhim kernerjem, Mihael Tremel (turistična kmetija, Bokrači, Goričko) z modro frankinjo, Ernest Novak (predsednik društva vinogradnikov Goričko) s sladkim laškim rizlingom, in Zdravko Kovač (Hodoš) s predikatnim renskim rizlingom. Sicer pa je hišni vinar velik, vinska klet Marof iz Mačkovcev.

Vinarstvo Magdič iz Ljutomera z zelenim silvancem, ki je v Ljubljani manj znano vino, upraviči uvod in narezani “taler”.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  pod Ljubljanskim gradom v smeri Ambroževega trga, nasproti cerkve sv. Jožefa na Poljanah

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
prekmursko

Naslov:  Zarnikova 3, Ljubljana

Telefon:  01 4397 040; 051 482

www:  www.prekmurska-gostilna.si

E-pošta:  info@prekmurska-gostilna.si

Zaprto:  nedelja in prazniki; odprto od ponedeljka do sobote med 10. in 21. uro

Lastnik:  Boštjan Mencigar in Ester Perozzi

Kuhar:  Klaudija Kumin in Tomaž Sambt

Cene:  hladne predjedi 9 do 13, juhe 3,50 do 4, tople predjedi 6 do 10, glavne jedi 10 do 23, sladice 3 do 5; pogrinjek 1 €

Jedi:
tradicionalne prekmurske jedi

Dodatno:
Prekmurje, Gorička, Glažarjeva in Jančeva soba

Leto obiska:  marec 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND