Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (64 od 100)


Gostilna ocenjena 16 krat

Hrana:
16 krat
Vina:
16 krat
Postrežba:
16 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
16 krat
Cena/kakovost:
16 krat

Ocenite gostilno
 

Včeraj, danes jutri, snežene kepe, portovec in mandarinina torta


Goveji biftek v žajbljevi omaki s skutnimi in fižolovimi štruklji


Tanke rezine telečjih jetrc in debele rezine jurčkov v karamelizirani čebulni omaki


Mladi Mihovec – sodobnost, ki je ostala domača in gostoljubna

 
Gostilna Mihovec, Zgornje Pirniče, 4
Slovenska kuhinja mlade generacije; zeljne krpice s kranjsko

Vsi prisegajo, da je domače, a ne morejo reči: “To je res naše!” Povsod bi radi drugače, a le ponavljajo kar, na vsakem vogalu množično paše. Vedno prija, kar tako prijetno diši, a kaj, ko se to tako redko zgodi. Ni kaj, Mihovec iz Zgornjih Pirnič je velika izjema! Ker je kmetija s polnim hlevom in dolgimi njivami, gostilna pa z bogato tradicijo in mladimi nasledniki.


Ne (le) zaradi popečene buče in mehurčkastega brinjevca z bezgom na začetku ter Zdolškovih keksov na koncu. Ne (le) zaradi Jakoba Aljaža in njegovih citer. Ne (le) zaradi tridesetih hektarjev, ki se sezoni prijazno znajdejo na mizah stoletne gostilne, ki se je pomladila, pa čeprav je gospodar še vedno v kleti in hlevu, gospodarica pa v kuhinji in pri kruhu. Ne (le) zaradi blekov iz polnozrnate moke s kranjsko, ki edina ni “naša”.

Nekaj, kar naš ata dela

Geslo je: “Smo slišali, da kuhate domače na sodoben način.” Brez tega sta telečja krača po naročilu in telečja pečenka v nedeljskem kosilu. Potem pa, ker je buč od 25 do 30 vrst, kdo bi pa vse natančno preštel na tako veliki kmetiji, in “ker nista naročila bučne juhe”, kdo pa lahko toliko poje, je dobrodošlica originalna kot le malo kje. V kamrci, kjer je vsaka družba sama, je dovolj prostora, da je na mizi velika vaza z rumeno-rožnatimi tulipani, na krožniku devet okroglih grižljajev, iz opečenega kruha brez skorje, muškatne buče brez pečk in mladega sira brez trgovine, v visokem peclju pa šilce drobnih mehurčkov z grenkobo brina in sladkostjo bezga. Bravo, se zasliši za “nekaj, kar naš ata dela”.

Žolca je iz telečje krače, ker ljubljanski nimajo radi, če jim roke zlepijo parklji. Želirana je kompaktno, prav nič zdrizasto, zato ima tanek kolobar mariniranega česna trdno podlago. Tisti, ki ga je posadil tja gor, tega ni naredil slučajno. Majhen gib za kuharico, velik okus za gosta! Mehko kuhano jajce je rumeno, kot je lahko le na kmetih, bučno olje pa zeleno, kot je lahko le na Štajerskem. Na steklenici piše Kocbek, na kisu Istenič, na buteljki Ščurek … Kar ni Mihovčevo, je lahko le najboljše.

Pašteta je žrebičkova, ocvirki na njej pa suhi, da penasto hrustajo. Le jelenov karpačo ni pričakoval gostov, zato je podhlajen kot bi bil iz običajne gostilne, pa čeprav je pod njim namesto rukole domači motovilec, sladkajo pa ga brusnice s hrenom.

Ker sva si juhe prihranila za prihodnjič, govejo z rezanci in mesnimi žlinkrofi, gobovo z jurčki in lisičkami, ohrovtovo s krompirjem in gostoto mineštre, je bila v globokem krožniku pena dimljene postrvi, v katero je kuharica drobno narezala še avokado. Kdo pa pri vas kuha, sva ga hotela pohvaliti. “Jaz,” je odgovorila Mihovčeva direktorica. “A danes so me dali v strežbo, zato je mama spet v kuhinji.” Kaj pa tako nežno peče, sva bila še kar radovedna, a se je tudi mlada kuharica čudila, da je mama z naribano črno redkvijo še pomladila postrvjo peno. Mihovec je prava družinska gostilna; Miha ima kmetijo in bioplinarno, Mojca kuhinjo, ta mlajša, Jerneja, finance, za vsak slučaj pa sta vedno tam oče Jernej in mama Mihela.

Vsa žita so domača, le mlin je iz Ilirske Bistrice, pa še tam je ata zraven, da se ne bi mlinar zmotil in dal kaj v napačno vrečo. Bleki so temni, ker so iz polnozrnate moke, pa čeprav je žito le eno in vedno belo. Ja, to morajo Mihovčevi mestnim ves čas dokazovati. Zeljne krpice so avtorska Mihovčeva jed, ki je vredna nove slovenske kuhinje. Mednje je zamešana Arvajeva kranjska, vse skupaj pa nadgrajujejo še črni tartufi, ki so v tej preprosti pirniški kuhinji končno dobili svoj smisel.

Telečja jetrca s Telečjega

Pirničam se reče Telečje, telečjim jetrcem z jurčki pa Mihovčeve. Bila so tako tanka, da so se v olju le povaljala kot kuža v snegu. Pa vseeno je bilo naravnega soka, v katerem je karamelizirana čebula čofotala kot mlade račke v potoku, dovolj, da je bila košara “našega” kruha – danes je polbel, včeraj je bil polnozrnat, jutri bo čebulni – prazna tako hitro kot mucina jutranja skodela. Pri Mihovčevih je res na kmetih! Le popra je zmanjkalo, krožnik pa je bil premalo vroč, da bi si upal ponj.

Za vmes je bila solata, seveda iz “našega” štrucarja, ki pa so ga pogrele sveže opečene rezine “naših” jabolk s tankimi lističi njihovih mandljev. Prihodnjič jo bova poskusila še z vročimi ocvirki in toplim krompirjem!

Čeprav so Mihovčevi znani po govedini, je bila izbira – med tednom – omejena le na bifteke. Ob pravilnih gibih noža je bilo meso dovolj sočno in voljno, čeprav bi bilo lahko zunaj hitreje in bolj korajžno opečeno. Toda še boljša je bila omaka, ker ni bila dolgočasna kot so pridige priučenih gostilničarjev, češ: “Vse omake imamo, katero želite, gobovo, poprovo, sirovo ali s tartufi…” Mihovčeva pa je bila žajbljeva, ker je “še najbolj zimska”, da so je bili tudi štruklji veseli. Fižolovi so bili posebni, sirovi pa odlični, tanko zvaljani, tesno zviti, sočno polnjeni. Ko se štruklji tako vlečejo, so pravi!

Divjačino, ki jo imajo Mihovčevi radi, so predstavljali jelenovi medaljoni, ki jih je začinjala domača, torej “naša”, brusnična marmelada s pomarančo. Bučnemu pireju s popečeno muškatno bučo je sicer manjkalo nekaj gostljatosti, tako kot jelenu nekaj rožnatosti, a je bil zato lešnikasto hrustljav.

Sladica je bila včerajšnja, današnja in jutrišnja. Torej, snežene kepe, ki so pri hiši že več kot sto let; kozarček portovca, letnik 2000, ker Mihovčev ata in mama, odkar sta v penziji, rada potujeta in še raje od tam kaj dobrega prineseta (letos so na vrsti modri pinoti novega sveta ter sneg Aljaske); mandarinina tortica s čokolado, ker jo bodo gostje naročali naslednjih sto let.

Zakaj obiskati?

Mihovčeva kmetija je velika, gostilna pa prostorna. V veliki dvorani so poroke in seminarji, v jedilnici se igrajo otroci, v posebnih sobah mlaskajo stalni gostje. V Pirniče, ki so tako blizu Ljubljane, da so bile zadnjega pol leta zaradi cestarskih zamud odrezane od nje, nihče ne najde slučajno. Vsak petek in soboto je ples, igra ansambel Mihovec, že 43 let!

Vino 3,5

Brez vinskega lista, ker je tudi vinska ponudba sezonska. V kleti je okrog 70 etiket in nekaj sodov z dobrodelne licitacije Vinakoper. Shiraz, Capo d’Istria, 2006, iz trinajstega soda, je zdaj v polni formi, za govedino in divjačino. Zaradi zrelosti in sladkih začimb bi ga še k sladici. Ščurkove sveže Strune, bele in rdeče, so igrale žolci in postrvji peni. Še boljše se bodo znašle v toplejših dneh.





Komentar bralcev:

22. 3. 2014: Ta gostilna ni samo gostilna. Je srčna gostila. Z ženo sva jedla večkrat tam in imela tudi poroko v tej gostilni. Vsi svatje so bili navdušeni in rekli, da takšne poroke najbrž ne bojo več doživeli. Hvala Mihovec! Edi


Dodatni podatki

Kako do tja:  vas čez Savo pri Medvodah, pod Šmarno goro

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
domače

Naslov:  Zgornje Pirniče 54, Medvode

Telefon:  +386 (0)1 362 3060,

www:  www.mihovec.com

E-pošta:  gostilna.mihovec@siol.net

Zaprto:  v ponedeljek in torek; odprto v sredo in četrtek med 12. in 23. uro, v petek in soboto med 12. in 1. uro, v nedeljo med 11. in 18. uro

Lastnik:  družini Petač in Trnovec

Kuhar:  Mojca Trnovec

Cene:  hladne predjedi 4,20 do 7,50, juhe 2,20 do 3, tople predjedi 3,90 do 7, glavne jedi 7,50 do 15, sladice 2,70 do 3; degustacijski meni 30 do 50 €

Jedi:
slovenska kuhinja mlade generacije

Leto obiska:  februar 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND