Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (49 od 100)


Gostilna ocenjena 22 krat

Hrana:
7 krat
Vina:
7 krat
Postrežba:
7 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
7 krat
Cena/kakovost:
7 krat

Ocenite gostilno
 

Orehova rulada in sirov štrukelj – izbira ni velika, je pa domača


“Svinjarija” – ljubkovalno ime za odojka, šobelj in rebrca


Kruh, hren in klobasa – da se glavna jed lažje počaka


Vrabec na Slivni – kmečka lesena izba ob krušni peči, spominih in spominkih

 
Vrabec, Slivna, 3
Podeželska slovenska gostilna; šobelj in vse iz pujsa

Vrabec je bil nekoč Breskvar, česar se mnogi v Ljubljani še dobro spominjajo. Vrabec je bil nekoč Kimovec, česar se stari obiskovalci Slivna še dobro spominjajo. Vrabec je danes domača, podeželska gostilna v središču Slovenije, ki ponuja tisto, kar zraste na domačem vrtu in v sosedovem hlevu, zato se je tisti, ki so že bili tam, z veseljem spominjajo.


Izba je majhna, peč pa velika. Ob šanku je le ena miza, ob peči pa dve, toda to je zato, da lahko gospodar iz kuhinje sproti preveri, kakšnim jedcem naloži, gospodarica pa se z velikim pladnjem nagne nad dolgo mizo rekoč: “Pri nas je kar tako, po domače.” Torej tam v središču Slovenije (Vače), kjer je razgled lep, saj je Slivna dovolj v hrib, da je tudi smučišče (Kandrše) blizu, za zdravje pa skrbi kar štirinajst točk (Zdravilni gaj Slivna).

Ne sprašujte, temveč jejte

Ko narežejo, je kruh domač in jutranji, hren sveže nariban in solzno pekoč, suha klobasa, ne le mastna, tudi goveja, ne le česnova, tudi začimbna, pa debelo odrezana. Zato le nasvet: pred tako veliko leseno desko je dobro nekaj zvrniti. Pri Vrabcu, seveda, na začetku niso v kozarcih mehurčki, temveč domače hruške.

Krožniki so debeli, beli, z valovitim robom, kot so včasih bili v vsaki kredenci. Okrog mize je trda klop, da hrbet podpira leseni opaž, v vazi so posušene hortenzije, da ne motijo vonjav iz kuhinje, na peči pa toliko vsega, da so topli raje radiatorji. Jedilnega lista ni, pač pa le ljubljanska govorica. Toda nasmeh je pristen in širok in oči povejo, da jim je v teh zagorskih hribih prijetno. Nobenih natakarjev in kuharjev, le gospodar in gospodarica ter tisto, kar je temu dnevu dano.

Pri Vrabcu se, torej, ne sprašuje. Ne po telefonu, ker: “Pridite in poskusite, kar vam bomo ponudili. Vem, da vam bo všeč!”, ne po jedilnem listu, ker “danes smo pa skuhali…” Za večje družbe, ki imajo desno od vrat lepo in prostorno kmečko sobo, tudi tisto, kar si sami poželijo, od biftkov do palačink in tudi izpod peke, za učene družbe, ki imajo v stari hiši veliko dvorano, s projektorjem in internetom, da je celo predsednik tam že dvakrat mednarodno sestankoval, celo za več dni (tudi sobe bodo nekoč).

Pri Vrabcu si tudi ne izmišlja… Lepo je vprašala gospodarica: “Boste vsi govejo juho?”, a se je našel eden, ki mu to ni bilo dovolj. “Tudi gobova je lahko,” je zato še dodala, a že zvenelo ni preveč prepričljivo. Pri Vrabcu je dobro tisto, kar se da na štedilnik in v pečico že navsezgodaj! In, ker tisto nedeljo gobova juha tega ni naredila, se je kuhar sicer znašel in opražil toliko čebule, da je bilo potrebno dodati za okus le še pest posušenih jurčkov, pa je hitro pridišalo. A v ustih, seveda, ni bilo drugega od čebulnih srag! Sami smo si bili krivi.

V goveji juhi pa so bili še hrustljavi rezanci, ki se jih da le doma (ali pri sosedu) tako zrezati. Okus je bil po zelenjavi, ki se le z vrta lahko tako opraži. Dovolj pa je bilo tudi mesne osnove, ker je bila dovolj dolgo na ne preveč vročem štedilniku.

Vse iz pujsa za še

Sicer pa je tam vse domače… “Zimsko svinjarijo”, namreč, celotna vas naredi. Tako se gospodarica pošali, ko ponudi vse iz pujsa, ki je “tukaj zraven celo leto rasel, tako da natančno vem, kaj in kdaj je jedel…”

O “svinjariji”, torej. Odojek sicer ni bil (več) hrustljav, saj so nas vprašali: “Naj vam ga pogrejemo? Nekateri imajo radi tako, drugi drugače…”, toda zato se je meso tem bolj topilo v ustih. Saj je odojek najboljši takrat, ko ne zaznaš razlike med mesom in maščobo. In ni dober takrat, ko vsi hvalijo kožo, meso pa pustijo… Rebrca so bila mesnata, ker vaški pujs ni jedel privezan, šobelj pa je bil zagorski posebnež, ki je imel morda v dimu kakšno poleno preveč, zato je bilo dovolj že pol lokalne klobase, da je bil še jutri prijeten spomin na nedeljskega pujsa s Slivne. Le zelja, z debelimi ocvirki in temno barvo, ker je bilo že tolikokrat pogreto, je za repete že zmanjkalo, zato pa je imel krompir še vedno okus po pomladi, solata pa po vrtu za hišo. Pravzaprav, če komu ni do svinjarij, pa naj gre k Vrabcu le na solato. Ko smo, namreč, spraznili veliko skledo, je gospodarica le rekla: “Počakajte, da spet narežem!” Ne, v trgovinah takšen radič ne raste. S tem, da se Vrabčevemu pozna še to, da raste med kar štirinajst zdravilnimi točkami Slivne.

Vseeno pa smo bili po tej lepi pujsovi predstavi prav nehvaležno siti… A so pri Vrabcu tudi za to našli rešitev. “Imamo domače kislo mleko!” Pravzaprav še nikoli nismo tako originalno presekali. Eni to delajo s sorbetom, drugi z žganjem, tretji s predajo, mi pa smo po kislem Vrabčevem mleku zmogli še orehovo rulado, brez moke, in sirov štrukelj, brez težav.

Zakaj obiskati?

Ko so odhajali, je najbolj korajžen rekel: “Objel vas bom, kušnil in, hvala lepa!” Saj ni, da bi bilo pri Vrabcu toliko boljše kot kje drugje, kjer imajo tudi lasten vrt in sosedove živali. Je pa pri Vrabcu tako pristno domače, da je drugače kot smo vajeni vsak dan. Pa še ta mlade pripeljite s seboj. Naj okusijo, kako – in koliko - smo jedli nekoč.

Vino 2,5

Hišni vinar je Zdravko Mastnak (posestvo Krakovo, Orešje pri Sevnici), torej je v bokalu cviček, ki ima rad narezano, v buteljki pa modra frankinja, ki nevtralizira mastno in obilno. Ker pa je že pri vratih opozorilo: ”Pojdimo, prijatli, k Vrabcu v gostilno, napili se bomo vinca obilno,” je v kleti še več kot 80 različnih buteljk.





Komentar bralcev:

28. 5. 2013: Odlična gostilna!
28. 10. 2012: Lahko da je bila to nekdaj dobra gostilna, a danes človek od tam odide razočaran nad skromno izbiro, nekvalitetno pripravljeno hrano in predvsem astronomskim računom, kamor zaidejo tudi jedi ali pijača, ki je sploh nisi naročil, ali pa je \\\"pomotoma\\\" zaračunana prevelika količina. Skromno izbiro bi zlahka tolerirali, če bi le ostale jedi bile - dobre in okusne! Lep ambient nič ne pomaga, če so prostori namenjeni duhovom. Ve se, zakaj tam ni več obiska.
4. 11. 2011: super domača gostilna. idealna za izlet konec tedna


Dodatni podatki

Kako do tja:  v neposredni bližini geometričnega središča Slovenije

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
domače

Naslov:  Slivna 18, Vače

Telefon:  +386 (0)1 897 6037,

E-pošta:  srecko.balent@gmail.com

Zaprto:  v ponedeljek in torek; odprto v sredo in četrtek med 12. in 21. uro, od petka do nedelje med 9. in 21. uro

Lastnik:  Miriam Maurer Balent in Srečko Balent

Kuhar:  Srečko Balent

Cene:  narezek 4, jedi na žlico 4, kmečka pojedina 12, sladice 2; nedeljsko kosilo 10 do 12

Jedi:
slovenska podeželska kuhinja

Dodatno:
GEOSS in Zdravilni gaj Slivna

Leto obiska:  januar 2011



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND