Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (69 od 100)


Gostilna ocenjena 8 krat

Hrana:
8 krat
Vina:
8 krat
Postrežba:
8 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
8 krat
Cena/kakovost:
8 krat

Ocenite gostilno
 

Ocvirkovka z zaseko iz domačih bio prašičev


Bakalca z jagnječjim mesom in žlikrofi s krompirjevim nadevom


Bučni njoki z dimljeno skuto in sotiranim žajbljem


Mešanica grajskega in modernega, umirjenega in kričečega, starega in novega je supešnica Ljubljanskega gradu

 
Gostilna na gradu, Ljubljana, 4,5
Klasična slovenska kuhinja; ocvirkovka, jezik, rep in štruklji

Prestolnica z gradom, toda praznim dvoriščem? Grad z graščakom, toda brez podanikov? Grajski hrib z žičnico, toda na vrhu brez kranjske klobase? Nič čudnega, da je župan poklical najbolj znanega ljubljanskega gostilničarja, ta pa najboljšo slovensko kuharico. In Ljubljana je dobila, kar mora ob razgledu nad mestom imeti vsaka evropska metropola – gostoljubno nacionalno gostilno za domače in tuje goste. Gostilna na gradu je hit od prvega dne!

“To jemo kar z rokami,” je graščak z vselej privzdignjenim ovratnikom ponudil skodelo toplih ocvirkov. S hrustljavim domačim kruhom, debelo narezanim, z rožnatimi mehurčki v vinskem kozarcu in z mastnimi ustnicami je bilo takoj jasno, zakaj Na gradu že od septembra, ko se je na otvoritvi zbralo nekaj tisoč ljudi, ne slišiš soseda za mizo. Ker slišiš, ko chef Damjan Fink povabi radovedne v svojo majhno grajsko kuhinjo: “Nismo menza ali navadna gostilna!” Zato je motovilec vsak dan s tržnice, veliki lonci v majhni kuhinji so polni osnov in omak, sestavine so prave, sveže, kvalitetne, čeprav cenovno izbrane. Namesto fileja je zato goveji jezik, še mlačen, na črni redkvi z jabolki.

Od maminega kruha do očetove zaseke

Čeprav so Na gradu veseli gostov, ki naročijo le eno jed in kozarec, Finkova ekipa dokazuje, da so tudi preproste slovenske jedi primerne za (spre)hode. Še posebej, ko vmes graščakinja prinese zaseko, “od očeta”, iz štirih prašičev, “vse bio”, s katero je napolnila ocvirkovko, da lesena deska tako dolgo ni srečna, dokler na njej ne ostane le oster nož. Kruh, v katerem je najbrž tudi kaj mleka, je še gorak, zaseka pa je tako grobo mleta, da je kot klobasa, le kruh je zato znotraj sočen in zunaj hrustljav.

A tudi krušna košarica je nalezljiva, čeprav takšna ni vsak dan. Za predsednika, ki ga je na novoletno kosilo povabil župan, ga je spekla chefova mama, pa je še za nas nekaj ostalo… Želim le povedati, da je Na gradu zelo družinsko. Oziroma, župan je Popeta prisilil, da je postal graščak, predsednik pa je Ano in Valterja povabil na avdienco. “Bosta zmogla,” je vprašal. Seveda, najboljše slovenske gostilne so družinske!

In preproste… Toda, je preproste jedi tudi lahko kuhati? Tako preprosto kot jagnječje pleče vso noč kopati v lastni masti na le 62 stopinjah in narediti pire iz zelene le z mlekom, brez masla ali smetane. To ni nova slovenska kuhinja. To je stara slovenska kuhinja v novih časih.

Dvajset evrov na osebo

Formula “za 20 evrov na osebo”, tudi s pomočjo vina “za 8 evrov na liter”, deluje. Projekt, ki je združil izkušnje treh prekaljenih gostincev in znanje ambicioznega kuharja v preprosto gostilno s protokolarnimi gosti, in jedi, ki jih jejo vsi, toda prevečkrat z monotonim okusom, kuha tako, da je tradiciji, poreklu, koreninam v čast, gostom od blizu in daleč pa v slast, je že po nekaj mesecih dokaz, da Slovenija vendarle premore tudi – slovenske jedi. Redno prebirajte Gradov jedilni list, ki ga spreminjajo letni časi in ponudba tržnice, pa ne boste nikoli več jecljali, ko vas bo kdo vprašal: ”Katere so slovenske jedi?”

Tako bučni njoki niso le furlanski, saj “so jih pri Valterju doma že vedno jedli”, zato so le iz buče, ščepa moke in enega jajca na veliko mase, da se kremno topijo, s polnim okusom po dimljeni skuti in hrustljavim po sotiranem žajblju, ki se je kopal v – Ana Roš: “Prisežem!” - domačem maslu iz kobariške mlekarne.

Tako je bakalar na belo decembra, ker so takrat potujoči trgovci po vaseh prodajali sušene ribe. In položen je na pečeno papriko, ker smo vendarle in še vedno tudi malo na Balkanu, na skorji domačega kruha pa so črne olive, ker je takšen slovenski običaj.

In telečjih jeter ni od ponedeljka do srede, ker mesarji koljejo v četrtek zjutraj. In da jih Ljubljančani mlaskajo, niso krive le zmerne grajske cene, saj so pripravljene po dunajsko, torej debelo odrezane, kar jih v sredici pušča še rožnate.

Jota je z repo, ker jo tako kuhajo na Vipavskem, v bakalci pa je toliko svežega in dišečega okusa po timijanu, ker se odlično ujema s krompirjem v žlikrofih.

Šank je prijetno popisan, stoli so oranžni, da se ujemajo z natakarskimi predpasniki, v velikih bokalih je žganje, na mizah iz finega oreha pa je steklo, da se gostje ne ustrašijo. Le papirne serviete, ki so bile iz istega razloga, je na srečo že zamenjalo blago, saj res ni prijetno, če se ocvrti piščanec lepi na lica.

Je pa prijetno, če se zaradi govejega repa zlepijo ustnice. Dokler so ga pekli v vinu, je trajalo 14 ur, odkar ga pečejo v jabolčnem staranem kisu traja le največ pet ur, da se kolagenske mišice sprostijo do sočne specialitete v želirani omaki. Pa se potem pogovarjaj, če se moreš. Jedi Na gradu imajo, preprosto, okus!

Toda, da ne bo pomote! To ni vrhunska kulinarična zgodba. To je le preprosta kuhinja, ki jo imamo radi vsak dan. To so le okusi, kakršne bi moral imeti vsak divjačinski golaž… Z okusom po zeliščih, ker jih je v njem najmanj deset, in (tudi) po pogretem, ker je takrat, ko omaka želira, najboljši. Le kruhov kipnik, ki ga je spremljal, ni bil kipeč in puhek, temveč le pogret in popečen.

Kobariški štruklji, iz gospodinjinega prsta, ki jim daje obliko, in paljenega testa, ki skriva sredico, so bili nekoč jed revežev, ki so premogli le sušeno sadje s sosedovega drevesa. Na gradu so jed bogatašev, ker so tako bogatega okusa.

Toda vseeno brez palačink v domači slovenski gostilni ne gre. Na vrhu ljubljanske vzpenjače jih pečejo s skuto, rozinami, pehtranom in limonovo lupino. Pa zlato rumene so.

Zakaj obiskati?

Sicer se bo najbrž našel kdo, ki se mu bo zdelo toliko sončkov preveč za goveji rep. Najbrž sva bila ocenjevalca tudi “posebna gosta”. In najbrž ni vedno kot je zgoraj opisano… Toda gostilna na (ljubljanskem) gradu ima zgodbo, sestavine, znanje, cene, lastnike (in botra). In zagotovo boste v njej dobro in slovensko jedli!

Vino 3

Vina se ne silijo v ospredje. Hišni vinar je Franc Vodopivec (kmetija Slavček iz Dornberka), ki lepo spremlja primorsko inspirirane jedi. Da pa v slovenski gostilni ne zmanjka cvička, skrbi Mirko Haralovič iz Kostanjevice. Buteljk je malo (Miro vino, Zlati grič, Simčič, Rodica, Slavček), izbrana pa so po ceni (da ni dražje od 24 evrov). Travarica je iz Kamnice, roža je kraška, slivovka pa Popetova.



Komentar bralcev:

27. 10. 2011: V komentarjih imajo prav. Njihova hrana ima res posebne, za človeka neprijetne, telesne učinke. Naslednji dan smo imeli določene težave: kovinski okus v ustih, ki ni splahnel ne glede na to, kaj smo jedli za zajtrk. Sicer pa: odojek je bil bolj ena mastna žvalovna kot kaj drugega, močna kokošja juha docela povprečna, desert iz sladoleda z rozinami in v rum namočenimi figami (za rum sumimo, da je krivec za čuden okus v ustih, ki ne mine) pa je bil nekako tak, kot če zmešate par drugorazrednih sestavin z željo, da bi naredili prvorazreden izdelek.
9. 2. 2011: Nekaj mi tu ni jasno - As štiri, Na gradu 4,5??? Če gre le za kvaliteto hrane in vinsko ponudbo, je to absurdno. Je pa seveda utemeljeno, če gre za razmerje med ceno in kakovostjo. Kaj torej je kriterij? Lastna izkušnja, štirje jedci. Divjačinska pašteta kot amuse bouche dobra na okusu, slaba v želodcu (zgaga in spahovanje pri treh!). Odličen telečji jezik in dobri žlikrofi, povprečni njoki. Telečja jetra povsem povprečna, Fondov brancin prav tako. Jelenov golaž na solidni ravni. Izvrstne perutničke. Odlični kobariški štruklji in solidne palačinke. Sobotno kosilo, restvaracija je bila polna do zadnjega stola. Znani obrazi. Evo, novi ljubljanski Čad, ki bo stalna točka sprehajalcev in turistov. Podobni ljudje, podobne cene. Zlata jama. Višji gastronomski nivo, a daleč od Asa, Harfe... Sofre... Sorry.
7. 1. 2011: odlično in domače!


Dodatni podatki

Kako do tja:  na Ljubljanskem gradu

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Grajska planota 1, Ljubljana

Telefon:  +386 (0)8 205 1930

www:  www.nagradu.si

E-pošta:  info@nagradu.si

Zaprto:  nikoli; odprto od ponedeljka do sobote med 10. in 24. uro (kuhinja med 12. in 21. uro), v nedeljo med 10. in 16. uro (kuhinja med 12. in 16. uro)

Lastnik:  Ana Roš, Valter Kramar in Svetozar Raspopović – Pope

Kuhar:  Damjan Fink

Cene:  hladne predjedi 4,50 do 8, juhe 3,50 do 5,50, tople predjedi 8 do 9, glavne jedi 5,50 do 13, sladice 2,50 do 4,50

Jedi:
slovenska meščanska kuhinja

Dodatno:
kulinarična zgodba na gradu se s tem še ne bo končala

Leto obiska:  december 2010



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND