Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (72 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 

Krompirjevi cmoki z ocvirki na kislem zelju s feferoni


Dunajski zrezek s peteršiljevim krompirjem


Solata iz zelene, hrustljave račke, orehov in gosjih jeter


Meierei v dunajskem Mestnem parku - velemestna planšarija najboljšega kuharja Avstrije

 
Meierei, Dunaj, 4,5
Starodunajska kuhinja na nov in sodoben način; siri in ostrige

Mestni park, ki se drži centra (vele)mesta. Sredi Dunaja najboljša restavracija Avstrije, ki se imenuje Štajerski kot. V njej pa podružnica, ki se imenuje mlekarna… Provokacije, ki pa se na krožnikih Majerije še nadaljujejo. Stara gostilna iz 21. stoletja. Preproste jedi iz vrhunske kuhinje. Kar si želimo jesti vsak dan, toda v okolju in na način, ki si ju ne upamo privoščiti. Ostrige in dunajski zrezek, skratka. Malo dražje kot čez cesto, toda veliko ceneje kot nadstropje višje.

Heinz Reitbauer, mlajši, velja za najboljšega kuharja Avstrije. Pred njim je to bil Helmut Österreicher, njegov učitelj. Nič čudnega, da sta, tudi ko sta se razšla, ostala skupaj. Učitelj v muzeju (MAK) nasproti parka kuha starodunajsko, toda s svežino in najboljšimi podeželskimi produkti, učenec pa je v lastni gostilni odprl še "planšarijo", v kateri kuha stare avstrijske jedi, toda na nov način.
Čeprav je nedelja, se gostje prostornega zimskega vrta, ki gleda na donavski kanal sredi parka, ne morejo upreti poročni juhi. Skuhana je po starem dunajskem izročilu, pripravljena pa po novih spoznanjih sodobne vrhunske kuhinje. Kako drugače od velikega jušnika, v katerega kuhar z veliko zajemalko le doliva, natakarji pa z istim romajo od mize do mize! Na dnu je tihožitje jetrnega in zdrobovega cmoka ter hrustljavega kruha ocvrtega v jajčni panadi. Ko natakar v belih rokavicah svečano in previdno nalije do prvega roba juho poguškega vola, zadiši po celotnem prostoru.


Klasika, toda čisto drugače


Saj res, za koga sploh kuhajo kuharji? Meierei ponuja čisto drugačen odgovor na to najbolj pomembno vprašanje vsake gostilne. Kuhar naj bi, seveda, kuhal za svoje goste. Toda, če jih ne bo hkrati še česa naučil (jim pokazal, odkril, predlagal), bo slej kot prej pristal v fritezi… Če pa se bo na mnenje gostov požvižgal in kuhal le tisto, kar njega veseli, bo hitro ostal sam… Ob tem, kaj imajo gostje radi in kaj kuhar rad kuha, je pomembno še tretje: kaj kuhar rad je!
Reitbauerjevi - najbolj znana avstrijska gostinska družina, ki je na Dunaju začela z "bajzlom" na štajerski način - so v Steirerecku v dunajskem Mestnem parku odgovorili na vse te tri dileme.  Z najbolj prestižno gastronomsko lokacijo avstrijske prestolnice zadovoljujejo okus najbolj zahtevnih, pomembnih in premožnih gostov, za katere junior kuha na nivoju dveh Michelinovih zvezdic, hkrati pa chef, ki je najprej na domačem Poguschu iz planšarije ustvaril kulinarično Meko, na katero se gostje ne vozijo, temveč letajo (s helikopterji), z Majerijo kaže, kaj bi rad jedel, če mu ne bi bilo treba kuhati. Torej, klasiko, sezonsko posebnost, sire in ostrige…
Toda ostrige niso na ledu, temveč na snegu, saj ga je poln park. In sploh niso (le) ostrige, temveč njihova gojišča: Isigny (Normandija), Doleron Marennes (največje evropsko gojišče, nasproti otoka Ile d'Oléron), Cancale (Bretanja), Utah (Normandija, "Utah Beach"), Gillardeau (najbolj prestižna francoska znamka) in Belon (reka v Bretanji).
V pogrinjku, ob košarici kruha, ki ima na vsaki mizi drugačno svežo, še gorko vsebino, je maslo, orehovo in iz sladke smetane; namesto rož je na mizi steklenica mleka, že pri vhodu pa pozdravi zorilnica sira. Sirov je 120 vrst, iz vseh delov Avstrije, s posebnim poudarkom na štajerskih sirih, in, seveda, francoskih. Ob vsakem je na krožniku tudi listek z več podatki kot bi si jih natakar, četudi bi bil somelje za sire, nikoli ne zapomnil.
Kot drugje gre tudi v Majeriji najboljše klasika; tatarski, toda iz štajerske planinske teletine, telečja drobovina , toda s parjenim drobovnjakovim cmokom, golaž mladega jelena, toda s pečeno kruhovo rulado s porom, dunajski cesarski praženec s slivovim pražencem, toda počakajte, prosim, pol ure, topel čokoladni cmok, toda z malinovo omako ali z domačim vaniljevim sladoledom… In, seveda, "šnicl" (da ste turist, boste najlažje povedali, če boste uporabili pridevnik dunajski!), toda pravi: telečji (revček je komaj nehal sesati), tanek (dva milimetra, da ga je za ves krožnik), opečen v kuhanem maslu (brez soli, vode, beljakovin; pri nas žal in nerazumljivo ne sme biti v prodaji), iz žemljinih drobtin (panada mora po pečenju pri pravi temperaturi valovati nad mesom kot listnato testo). A vseeno je dunajcu do vrhunskosti nekaj zmanjkalo. Panada je bila premalo hrustljava, na sredini že delno razmočena. Pomagalo bi dvoje, da bi kuhar zrezek finiširal s spenjenim maslom in da bi bil natakar hitrejši.


Sveže iz pečice ob enih in dveh


Če znaš, je vseeno, kaj in kje kuhaš. Kuharji Steirerecka, ki oskrbujejo tudi "planšarsko" nadstropje nižje, zato ne znajo poskrbeti le za klasiko, temveč tudi klasičnim gostom ponujajo nivo višjega nadstropja. Za hladno predjed je tako solata iz zelene, ki je sicer drugod v Avstriji zelo dolgočasna jed. V Majeriji pa so stebelni zeleni, z listi vred, dodali hrustljavo pečeno račko, posip zmletih orehov in lešnikov ter tanke rezine kot maslo topljivih gosjih jeter. Še rjava omaka iz zelenjavne osnove in bel podolgovati krožnik bi lahko šel brez pomivanja nazaj v regal. "Herr Ober, še eno košarico kruha, prosim!"
Za toploto poskrbijo potočni raki, združeni v gostljati omaki, ki jo natakar kot juho prelije čez pofezo (pariško ocvrti kruh), na kateri kraljuje cvetača, toda v dimljeni inačici. Kombinacija je tako vrhunska, da prikliče zle misli. Kaj bi šele bilo, če bi bili nadstropje višje?!
Nadaljevanje je zato spet preprosto, a še vedno drugačno. Cmoki krompirjevega testa so bili polnjeni z ocvirki in potreseni s svežim drobnjakom in fritirano čebulo. Omenjam le zaradi tistih, ki bi potresli z zamrznjenim zeliščem in zažgano čebulo. A saj ti bi tudi kislo zelje z moko zgostili. V Majeriji so ga raje s feferoni!
Je bilo sploh kaj narobe? Seveda. Točno ob 13. uri sem naročil jabolčni zavitek. "Nekaj minut bo še treba počakati," se je glasil odgovor. Pa piše, da je vsak dan jabolčni svež iz pečice ob enih, skutin pa ob dveh! Upam, da bo to prebral tudi kdo od tistih, ki zavitke tri dni pogrevajo v mikrovalovki.


Zakaj obiskati?


Zato, ker smo v naših nedeljskih gostilnah prehitro zadovoljni. Zato, ker je tudi klasika lahko nekaj več. Zato, ker je iz Majerije le nekaj korak navzgor do Steirerecka.

Vino 5


Ni ena le kuhinja, temveč tudi vinoteka. Slednja je najboljše založena v Avstriji! Za Majerijo je somelje izbral 17 vrhunskih avstrijskih vin na kozarec (osminka; 3,50 do 7,50 evra). Mleko: kravje, kozje, kobilje, kokosovo, sojino in riževo.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  v Mestnem parku

Regija:  Avstrija

Značilnost:
avstrijsko

Naslov:  Steirereck im Stadtpark, Dunaj, Avstrija

Telefon:  +43 1 713 1368

www:  www.steirereck.at

E-pošta:  wien@steirereck.at

Zaprto:  nikoli; odprto od ponedeljka do petka med 8. in 23. uro, v soboto in nedeljo med 9. in 19. uro

Lastnik:  Birgit in Heinz Reitbauer

Kuhar:  Heinz Reitbauer

Cene:  predjedi 8,90 do 14,50, juhe4,80 do 6,50, glavne jedi 7,50 do 18,50, sladice 3 do 7,90; zajtrki 18,50 do 22,50

Jedi:
starodunajska kuhinja na nov in sodoben način

Dodatno:
ena kuhinja, dve gostilni

Leto obiska:  december 2010



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND