Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (70 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 

Žejini sladki grižljajčki, potem ko že ne moreš več


Pol brancina gre v karpačo, pol pa pod krompirjeve luske


Veliki tortelini s postrvjim nadevom v golažu mladih jesenskih sipic


Pri Žeji je pisano, na policah in krožnikih, le pogrinjki so beli.

 
Žeja, Ozeljan, 4,5
Izvorni morski okusi

Morje je lahko mirno kot jezero ali razburkano kot vulkan. Ribič je lahko kot kmet, ki obdeluje svojo njivo in vodi svojo živino na pašo ali kot industrijski delavec, ki na tekočem traku polni trebuhe tovornjakov. Riba lahko diši bolj kot tisoč cvetic ali smrdi bolj kot tisoč umazanih nogavic. Morske jedi so lahko odlične kot največja kuharska umetnina ali zanič kot najslabši fast-food. Toda vsega tega sploh ne veš, dokler te ne zažeja… Dokler ne obiščeš Žeje v Ozeljanu, namreč, misliš, da so vse morske gostilne, ki ne vidijo morja, enake.

Včasih je bilo "meso ali riba?", toda "zdaj so drugačni časi", zato je Žeja le še morska. Ima to kaj opraviti tudi z mladim gospodarjem, ki je od zadnjega obiska "pridelal" 24 kilogramov minusa? Vsekakor je odločitev (pravzaprav obe) pravilna. Čeprav Žeja ni ob morju, čeprav je prav morska konkurenca na Goriškem huda in čeprav je (bila) obilnost zaščitni znak Loverčičev, je Žeja v izvornosti morskih okusov še vedno pojem.

Zato, nobenega branja! Jedilni list pogledajo le tisti po službeni dolžnosti, gostje pa raje poslušajo Igorja, ki bi bil s svojo pojočo "ozeljanščino", če ne bi postal gospodar, resen kandidat za srebro na slovenskem natakarskem tekmovanju (zlato gre še vedno v Prlekijo). Vse mu je jasno, kaj bi gost rad jedel in kaj pil. "Malo surovega za začetek," ne vpraša, temveč že kar naroči. "Potem pa gremo k juham…" Nihče se ne upre, no ja, poskušali so že, z "ne morem več…", toda jih je hitro razorožil naslednji krožnik. "Še enega, potem pa gremo na glavno!"

Če bi bil račun na koncu običajno morski, bi takšen način uspešne prodaje kdaj tudi zmotil, ker pa se Žeja ponaša z odličnim razmerjem kakovosti in cene, je le - simpatičen. Pa še žejen nisi.

Čim prej iz morja pred gosta

Tako kot ni kompliciranja med gosti, ga je še manj v kuhinji. Surovi škampi za začetek. Le hlače jim slečejo in malo oljčnega olja dolijejo. Primeš, posesaš in rečeš: "Mmmmm." Ker so tako sveži, dišijo le po oljkah, ker so tako sladki, jih sesaš tako nežno, da ostane le drobna črna nitka, ki pa je nihče ne obtoži: "Joj, črevo…"

Naraven in pristen je tudi brancinov karpačo. Torej, "dali ga bomo na pol, da vse izkoristimo." Če ne bi dali še rukole podenj, bi bilo že preveč. Neko gostinsko klasiko pač mora tudi Žeja zakriviti. Zelo sveža, prav nič uvela in zeliščno dišeča rukola nežno ribo, tanko rezano, čisto nič slano in prehlajeno (kar je sicer v preveč gostilnah znak varanja novih gostov s starimi ribami), preglasi, da tudi novembrske jagode ne pomagajo. A saj surovi uvod sklene orada v obliki tatarca, ki z eno samo slano kapro (seveda, popek, ne plod) dokaže, da ima Žeja prav. Ko imaš odličen material, ga spravi čim prej pred gosta!

Niti ribja juha ni izjema. Veliko materiala (berite: oklepov jastoga, rakovice, škampov) sicer moraš dolgo kuhati, toda ko začneš dodajati (paradižnik, vino, peperončino in ribo), gre zelo hitro. Loverčičeva mama je ta mlade v kuhinji dobro naučila!

Mlade sipice na golaž

A vse to je šele uvod za finale, ki se v Žeji ne zgodi na glavnem krožniku, čeprav je na njem pod luskami iz krompirja tista druga polovica včeraj ulovljenega brancina. Dramaturgija je prava, po morskem orgazmu se je potrebno počasi umiriti do sladkega krožnika, na katerega Žeja po stari navadi zloži vse, kar ima. "Naš asadžin," napove Igor "malo mešano", kar se razume kot čokoladna pena z lešniki, jajčni šodo s karamelo, panakota s svežim kakijem in viljamovka v mladem teranu. "Če ne bi prišla recesija, bi se pojedli," se še pošali na svoj račun, ki pa gostu ne pusti nobene slabe vesti. Pri Žeji pod petimi hodi ne gre noben domov, toda jedi so tako lahke, da jih jutri spet sanjaš.

Finale se začne s školjkami. Da lupinam ni trdo, so pod njimi rezanci pečene zelenjave, ki so se pod mehkužci še podušili. Na ta način se v nosnice zakadi prijeten vonj majhnih in belih ("Ker so tudi rdeče," pojasni gospodar) kaneštrel in večjih pokrovač, ki so v tem času, brez jajčnikov, tudi le bele. A to je le priprava na črna usta in jezik, česar je kriva sladko-slana kombinacija nadeva (farce) dimljene postrvi in skute v tortelonih, ki plavajo v omaki mladih jesenskih sipic. Tako majhne so, da jih pri Žeji sploh ne čistijo, temveč ven le potegnejo kost, potem pa jih naredijo na golaž. Le še enega takšnega poznam v Sloveniji, toda ta je iz svinjskih tačk… Ni kaj, to je hrana, ki ima čustva. Globoka, tako kot je globoko morje, ki jih napaja.

Po tem doživetju se je bilo res težko skoncentrirati za nadaljevanje. A so bile svedraste trofie, brez jajc, le "moka, voda, sol, malo paradižnička, peperončina in polovica jastoga", tega truda in te "žeje" vredne!

Zakaj obiskati?

Mladi gospodar je vsak teden v Pulju, dobavitelji pa pri njem (skoraj) vsak dan. Vsaka druga zgodba bi bila odveč. Glavne so vrhunske sestavine, ki jih pri Žeji v kuhinji ne ubijajo, na krožnikih pa ne mrcvarijo. Zato tudi vi ne komplicirajte. Prepustite se jim! Takšno razmerje kakovosti in cene je dandanes redko kot velika jata rib v slovenskem morju.

Vino

Ker je hišna navada, da se gostje Žeji prepustijo, sodi k degustacijskemu meniju tudi vinska spremljava. K surovemu, torej, sivi pinot, Tilia, 09. "Čeprav je zdaj moderna maceracija." K testeninam Burja, Sutor, 07. Eleganca in resnost dolgega okusa, ki se ne ustraši ne sipinega črnila ne jastogovih klešč. K sladicam pa solzice sušenega grozdja z vonjem zrele melone, pikolit, Avin (Franc Andlovic, Gradišče pri Vipavi).

Ker tako hočejo nežne morske jedi, Žeja gasi zgolj s svežimi vini, ki se jih v kleti znajde tudi do 150 različnih, med katerimi največ odpirajo Sutorja, Mlečnika, Tilio, Bjano. Hišno vino je Škrljev (Nafa, Vrhpolje) rose, v vrčih pa so malvazija (Vinakoper), chardonnay (Gorazd Batagelj, Vrtovin) in rdeča zvrst (Jožko Mavrič, Šlovrenc).



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  z avtoceste za Vogrsko, zadnji odcep pred Novo gorico

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
morsko

Naslov:  Ozeljan 32/i, Šempas

Telefon:  05 30 88 459

E-pošta:  zeja@siol.net

Zaprto:  v ponedeljek, odprto od torka do sobote med 12. in 15. uro in med 19. in 22. uro, v nedeljo med 12. in 15. uro

Lastnik:  Igor Loverčič z družino

Cene:  hladne predjedi 7,5, juhe3, 5, tople predjedi 7,5 do 12,5, glavne jedi 10 do 20, sladice 3,5; degustacijski meniji s hišnimi svežimi vini 40 do 60 €

Jedi:
vse morsko, vse sveže in s čim manj kuhanja; torteloni s sipicami in postrvjo

Dodatno:
ozeljanščina

Leto obiska:  november 2010



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND