V veliki čok se zunaj zaganja toliko odsluženih motornih žag, da je znotraj tistim ročnim, starim in na steni prijetno toplo. V prvem kaminu še ne gori, v drugem, v veliki jedilnici, kjer sta med rogovilastimi trofejami tudi lovska puška in lesena knjiga gostov, pač. Družba je že utrujena, kar priča o obilnem mašunskem kosilu in pokaže otroke, ki se kriče igrajo, dedke in babice, ki jih sopihajoč lovijo, ter starše, ki mirno predejo za mizo. Priljubljenost lovskega doma, ki je bil nekoč relejna kurirska postaja P-1, je vsaj ob vikendih nesporna. In bo kmalu še večja, saj gre asfaltiranje razširjenih ovinkov s Knežaka h koncu.

Kračo in rebrca naročite vnaprej

Kruh s črnim sezamom in bel je tako dober, da je za začetek dovolj. Natakarice so enotno in domačno oblečene, da bi že zato morali tisti, ki tega ne vedo, na Mašun. Škoda le, da je bila v nedeljo, ko je bila polna jedilnica že sita, najina že tako utrujena, da je zmogla ob lačni radovednosti le: "Imamo to, kar je na jedilnem listu." Ko prezreš rezance s tartufi in svinjino na provansalski način, ostane dovolj divjačine, ki je drugačna kot v dolini. Jelenov hrbet ni le na žaru, temveč celo s škampi, a raje priporočam tistega, ki je z mavrahi in parmezanom.

Medved je v naravni, brusnični in konjakovi omaki, pa z gobami in celo refoškom, divji prašič pa v pečenki, zrezku in karejih. A najbolj zanimiv je tisti del, zaradi katerega je treba na Mašun še enkrat. Medvedovi šapi bomo kosmatincu sicer pustili, toda krača divjega prašiča ali jelena je za večjo družbo takšna posebnost, ki se jo splača vnaprej naročiti, za piknike pa pripravljajo še ocvrta rebrca divjega prašiča, jelena in medveda.

Improvizirati se torej ni dalo, zato je šlo le po vrsti. Tako kot so v kuhinji tudi pridno in potrpežljivo na lovsko deščico zložili jelenovo salamo - dobra - in medvedovo klobaso - odlična. Ob tako debelih kosih domačega kruha in tako tankih rezinah sušene in dimljene divjačine se da brez večjih težav preživeti do mašunskih juh, ki sicer niso lovske, temveč klasično gostinske. Še posebej, če zraven še analiziraš umetniški vtis. Ob pečeni papriki, ki se lahko pohvali celo s sledmi žara, so, žal, tudi rukola in grške polnjene olive. Če bi ostali vsaj pri trgovinskih feferonih in mareli iz kodrastega peteršilja. Kaj pa gobe, ali kaj rastejo tam naokrog? Pri sosednji mizi so veselo nazdravljali, ker so imeli polne košare. Zato, Mašun, če imaš gozdove in lovce, potem vztrajaj do konca. Vlagate gobice? Zakaj ne?! Ali pa vsaj zelenjavo?

Očitno dajo vso letino v juho. Če so v gobovi juhi le jurčki, veš, da niso zrasli v naših gozdovih. Ko pa so ob jurčkih še lisičke in celo sivke, veš, da niso iz zamrzovalnika, temveč iz bližnjega gozda. Dosti več zgodbe se v gobovo juho, brez katere si nobena slovenska gostilna na vhodna vrata ne upa obesiti odpiralnega časa, tudi ne da vkuhati. Zato godi, da jo na Mašunu ne zlivajo v velike jušnike, ki jih sicer oni brez lovskega doma prestavljajo z mize na mizo. Pa čeprav je bila zato manj vroča od goveje, ki se je tudi razlikovala od nižinske. Ne le zaradi rezancev, ki so se še grizli, temveč tudi zaradi okusa, ki je bil goveji zaradi govedine, ne zaradi kocke in (le) kosti.

Jelen z mavrahi, jurček z mahom

Astre so v vazah, jelenovi rogovi v lučeh, papirne serviete pa v venčkih. Ta lovski dom je uspešno preživel socializem in bo, verjamem, tudi kapitalizem… Skratka, Mašun je priljubljen zato, ker ni le na čudoviti planoti, temveč tudi, ker se zna prikupiti izletnikom (z avtomobili). Nič ni preveč, toda še manj premalo. Namreč, nobenih poceni (nedeljskih) kosil, temveč (predvsem) tisto, kar znamo in imamo. Ne le eden redkih lovskih domov, ki si upa biti tudi prava gostilna, temveč tudi ena redkih lovskih gostiln, ki si upa vztrajati le z divjačino.

Jelenov hrbet je bil zato v okusni naravni omaki, ki se ni skrivala za smetano, temveč so se v njej veselo kazali mavrahi. Pa ja niste tudi njih nabrali? Sprašujem zato, ker bi posušene (in kupljene) zaradi cene najbrž narezali, kajne. Čestitam, tudi zato, ker so mavrahi v naših gostilnah takšna redkost, in čeprav jih imam najraje spomladi. Pa meso je bilo tako nežno opečeno, da se je rožnato topilo.

Manj sreče je imel divji prašič. Pri divjačinski pečenki pač vedno obstaja nevarnost, da bo izsušena, zato potrebuje omako kot žejni vodo. Zakaj ste potem z njo tako varčevali? Da so bili še vsi njoki na suhem.

Najbrž so se v kuhinji bali, da bi omaka - v tednu, ko je bila dolina pod vodo - poplavila čvrstega, jesenskega, krompirjastega gobana na sredini krožnika. Bi pa jo dali v posebno skodelo, ki bi pečenki dodala kar nekaj sončnih žarkov.

"Jurček" na sredini krožnika… Tudi mašunska posebnost. Njegove kuharice ne rezbarijo le korenja, temveč tudi krompir. Na vsakem krožniku je bil unikat, kot v gozdu pod listjem, le da je bil tukaj na mahu. Klobuk iz pečice, betova sredica iz skute, mah iz špinače. Za vsak slučaj, če bi kdo umetnino raje odnesel domov, pa še pražen krompir. Na Mašunu so otroci veseli, starši pa siti.

Zakaj obiskati?

Že to, da je takšnih lovskih domov po Sloveniji vse polno, Mašun pa je le eden, veliko pove. Veš, da boš sit. In veš, da je palačink veliko vrst, jabolčni zavitek pa veliko presenečenje. Mislim, da zadnje leto nikjer ni bil boljši in bolj pravi, čeprav vem, da nekateri nimate radi rozin, toda te pač sodijo zraven. Kot cimet, rum in ribež. Kot divjačina in Mašun!

Vina

Lovske zgodbe so dolge, vinska zgodba v lovskem domu pa je kratka. Vino je. Vino je domače. Torej, beli pinot iz Prvačine v Vipavski dolini, refošk pa s Koprskega. Več pa ne povejo.