So to starine, ki so jih polne tri sobe in leseni šank? So to klopi, ki imajo vezene, kvačkane, nabrane blazine? So stene, ki so polne slik, okvirjev, minulih dni? Otroški voziček, z zvrhano mero žganic? Vina, ki objemajo okuse, okusi, ki polnijo jedi? Ne! Pozdrav, ki čaka škripanje težkih vrat! Tukaj so te veseli zato, ker to res radi počno. Gospodar med gosti, gospodarica med lonci.

Kuhajo iz tistega, kar imajo

Kdor bere jedilni list, v Kamrco ne zavije. Kdor ne posluša, ne naroči. Kdor je le lačen, veliko zamudi. Za dobrodošlico, prvo lakoto in izgovor, da se gospodar - po domače Džoni - lahko razgovori, je zelenjavna zloženka. Razveselijo se je ne le tisti, ki mislijo, da mora gost vse plačati. Pomažejo pa krožnik poletnega pastiča, ki je tudi iz hladilnika dišeč in sočen, osvežen le z olivnim oljem in opravičilom: "Delamo iz tistega, kar imamo, in v tem uživamo," tisti, ki sploh ne opazijo, da zraven ni kruha. Pogled levo, pa desno, prst v omako in bazilika v usta. Pozdrav iz kuhinje vedno odkrito in naravnost pove. Da eni ne znajo, eni pa kuhajo s srcem.

Ker je (slednjim) nekoč gost svetoval, da naj po "naši paštetki s čisto malo tartufi" polijejo še nekaj kostanjevega medu, da se tanki lističi mandljev ne bodo zvrnili dol, je treba namazati na debelo. In to na kruh, ki je opečen po zgornji strani, saj je boljši, ko je spodaj še mehak. Lahko ga, namreč, obrneš. Koristi, ker je zraven še jelenov karpačo, na sočni hruški in z lešniki. Kombinacija je odlična, ker meso ni prehlajeno in četudi so lešniki zeleni. Barvo, manj ostrine, jim je dal japonski vasabi. Lahko, dokler ne bodo vira (iz vrečke) iznašli še drugi.

Kruh, iz polnozrnate moke, pa pečejo sami. Dober je, ko je svež, odmrznjen, ko pride na mizo šele pri tretjem hodu. Toda kakšnem! Čeprav Kamrca kuha le tisto, kar danes dobi, je nekaj jedi le takšnih, zaradi katerih se vračajo vedno isti. Čeprav ima Kamrca s čevapčiči skupnega le toliko kot maslo z roštiljem, je vešalica nekaj posebnega, čeprav je Kamrca vse prej kot kontinentalna morska gostilna, se gostje s hobotnico v juhi rjave in zelene leče ter ješprenja "davijo", in čeprav je za vikend zaprto, je sarma hišna specialiteta. Skuhajte golaž iz goveje glave, zamešajte vanj repo, zavijte v zeljne liste in svinjsko mrežico, ter me povabite … Toda vseeno, telečja jetrca, z okusom jurčkov in vonjem timijana, z omako čebule in izparjenega žlahtnega alkohola, so nalezljiva. Tudi zato, ker nič ne gleda čez rob, temveč je dovolj beline, da bi še.

Pod Alpami se vonja do morja

Torej poskusiva tudi črne rezance, ki so čisto tanki, ker "imamo takšen strojček". Če koga ni prepričalo že prej, da v Potrpinovi kuhinji znajo, ga je ob rezancih, ki bi jih užalili, če bi jim dodali "morske sadeže". Tako daleč od morja, tako blizu Alp, se boljše ne da! Četudi je bilo ob vongolah, škampih, kaneštrelah in sipicah tudi nekaj tako mlečnih ribic, da še ne bi smele od doma.

Zeleni ravioli s svežo tolminsko skuto in stilton sirom(z modro plemenito plesnijo) so bili posebnost, ker so bili v omaki črnih oliv. Nežno groba kombinacija, ki je dala kleti možnost poroke (Ščurek, Strune), kuhinji pa jaza. Ne, Kamrca se ne udinja. Najboljše pridejo skozi tisti, ki se ji prepustijo.

Raviolom s kozličkom in zapečenim v peči se ni bilo težko. Zaradi omake kot nekje pri stari mami v hribih sredi Italije, kjer pa se vonja do morja. Navdušijo močni, pravi, pristni okusi, ob katerih šele spoznaš, kaj vse moraš drugje pojesti, da se naješ…

Zato bi tukaj morala končati. Ker potem žrebičkov steak ne bi bil zunaj suh, pust in prepečen, znotraj pa, sicer boljši, a ne navdušujoč. Omaka rdečega radiča se je sicer trudila, toda po toliko odličnih predjedeh je vedno najboljše preskočiti kar do sladic. Čeprav tortica iz piškotnega testa in mandljevega moussa ni navdušila, saj je bila predolgo v hladilniku, zato se kot pol-zmrzlina tudi ni ujela s sladoledom, kljub okusu melone in žlički čokoladne kreme. Toda, "ko pride čas sliv, delamo čudovite cmoke". Res! Ker Kamrca ni kot so drugi, niso ne skutni ne krompirjevi, temveč zdrobovi, ne veliki kot žoge, temveč majhni kot trije, štirje grižljaji, ne debelo povaljani, temveč tanko oblečeni v hrustljave cimetove drobtine.

Zakaj obiskati?

Ker se je včasih potrebno nagraditi. Kamrca ni nobena modna muha. Tudi ne eksperimentira, še manj kopira. Kamrca ima dobre sestavine, ki jih tudi spoštuje. Kamrca ima vina ter njihove zgodbe. In, ne nazadnje, ker vas bo gospodar, če boste radovedni in potrpežljivi, če boste vse pojedli in popili, povabil, "ko boste spet šli tukaj mimo," na tiste znane sarmice, ki se kuhajo dva dni.

Vina

Aperitiv: "Včasih smo imeli po šest različnih penin odprtih. Danes pa so drugi časi. Ta je poceni, toda dober!" Carmina Loggia del Colle, prosecco treh bratov iz Conegliana, resna konkurenca bolj resnim peninam, ne le poletno, temveč predvsem aperitivno. Od akacije do kivija.

Pašteta, karpačo: Ščurek, modri pinot, 2005. Tudi pri vinih se Jože Potrpin ne klanja navadam. S takšnim modrim pinotom, ki je v najboljših letih, se je lepo igrati.

Jetrca: Pra-vino, Čurin - Praprotnik, traminec, 2008, polsladko. Ob pravi jedi se je polepšal.

Cmoki: Galileus, rumeni muškat, Tilia, 2005, sladko. Malo alkohola, ker je treba domov. Sladkor ne prevlada, temveč pomaga. Še vedno mlado.