Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (51 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 

Tris domačih tort in panakote


Slovenski jurčki na žaru s sirom


Goveja juha z žlinkrofi in govedino


Z interjerjem je Janežič ob avtocesti, s pečenkami pa ob kmetiji

 
Janežič, Pšata, 3
Pri nogometnem chefu

Zraven je še vedno kmetija, z velikim dvoriščem, da na njem med tednom lahko obračajo traktorji, za vikend pa izletniki. Toda zraven je tudi avtocesta, ki je v vas na obrobju Ljubljane pripeljala nove hiše, nove podjetnike, nove jedce. Zato je današnja podeželska gostilna, seveda, drugačna od tistih, ki so včasih bile. Toda, ko v njej zadiši po pečenki, je čisto vseeno, kakšni avti so pred vrati, kakšne marele na vrtu, kakšne mreže pod stropom. Ko tako zadiši, je predvsem domače! To pa ne napolni le gostilne, temveč tudi stadion. Seveda, če pa gledalcem in nogometašem kuha isti, Janežič s Pšate.

Janežič  bi lahko bil zvezdnik. Tako kot so Birsa, Koren, Novakovič, Kek… Ker oni jejo tisto, kar jim Tine skuha. In očitno to počne dobro, saj lačni nogometaši ne zabijajo golov. Za hitrost, torej, meso ni počasno, goveje, temveč hitro, žrebičkovo. Za odločnost, hrabrost in neusmiljen boj je zunaj dovolj hitro zapečeno, da je znotraj še rožnato, toda ne krvavo, saj si nihče ne želi rdečih kartonov. In, ker se igra na travi, je zraven še ravno dovolj rukole, da je krožnik tudi zelen in da jedec po obilni žrebičkovi taljati ne gre kar spat. Le krompirjev čips, čemu še on? Seveda, nasprotnika je potrebno pohrustati!

Telečja pečenka ali ocvrt piščanec?

Toda Tine Janežič, kuhar slovenskih nogometašev in chef s Pšate, ni zvezdnik. Ker iz kuhinje gre le takrat, ko česa zmanjka. Sicer pa reže, meša, peče in oblaga krožnike, da jih štirje natakarji v pospešenem tempu odnašajo med goste, ki konec tedna napolnijo tako vrt kot prostrano jedilnico.

A najbrž ga imajo ravno zaradi tega, ker ni zvezdnik, temveč le kuhar, nogometaši tako radi. Ker se lahko nanj zanesejo. Ker je vedno v kuhinji, ko so oni za mizo. Ker so ob njem lačni le golov, toda pred tekmo, ne pa po njej.

Saj gostje nismo nič drugačni. V domačo gostilno gremo zato, ker vemo, kaj nas tam čaka. Ene ribja plošča, večino pa "težka" izbira: polnjena telečja prsa (v nedeljo) ali ocvrt piščanec (vsak dan)? Ker je kuhar vedno tam, v kuhinji ali na televiziji. In, ker smo tudi gostje lačni le prej, nikdar potem.

Torej, ocvrt piščanec, toda s kožo ali brez, pol ali porcija? Takšna vprašanja so koristna, saj imajo tisti, ki naročijo vedno isto, vsaj občutek izbire. Meso je dovolj sočno, tudi tisto belo. Obleka je dovolj hrustljava, tudi zadnji kos. Le, če je že specialiteta hiše, ali si ne bi zaslužil še kakšne ideje? Svoj, poseben krožnik, koruzno posteljo, poseben rez, fanfare… Danes že vsi znajo brcati žogo. Za zmago je potrebno nekaj več. Tako pa je bilo, žal, neodločeno.

Tudi krompir ni pomagal, še posebej, ker se mu je mudilo. Tako, da je šel za piščancem še on v drobtine. Ko se Janežič gre bližnjice, ni prepričljiv.

Toda… Na vrtu so v zraku sicer reklamne marele in na pranem teracu zeleni tapisom, pod stropom so ribiške mreže in pod njimi natakarji porivajo dvonadstropne vozičke ter filetirajo nadmerske brancine. Toda okrog nosu leta toliko muh, da bi opletanje lahko načelo živce, če ne bi pomenilo, da je kmetija še vedno bližje od avtoceste. Zato ima goveja juha drobne oči, ki se s peteršiljem družijo na robu krožnika, da na sredini delajo prostor velikim žlinkrofom, ki bi bili veseli tudi pečenkine omake, saj te pri Janežiču ne manjka. Korenje je čvrsto, govedina je sočna, juha je krepka. To pa je gol!

Stalne jedi in stalni gostje

"Manjša težava," se opraviči natakar, ko sva med čakanjem že dobro načela košarico s kruhom. "Zjutraj so ga skuhali, a se je kaša pokvarila…" Ali nisem že tožil o gorenjskem želodcu? Da ga (skoraj) nikjer nimajo. Ko pa ga imajo, se kuhan v nekaj urah pokvari?! Hočeš, nočeš moraš v domači slovenski gostilni na obrobju Ljubljane še nekaj iz ribiške mreže. Čigave? "Cerkvenikov je, toda mi ga še malo dodelamo," prizna za bakalar natakar. Dimljena mečarica z marinirano bučko in vejicama drobnjaka pove, da se Janežič ne trudi s kreativnostjo, saj mu je pomembnejša učinkovitost. Tudi hobotnica je takšna. Natakar jo predstavi: "S tržaško omako." Zato razveseli, da je drugačno vsaj tisto, kar je ob krožniku. Kruh ni bil zapečen v opekaču, temveč res na žaru, torej je bil zunaj hrustljav, znotraj pa še vedno mehak. O njem zato, ker je (drugod) prevečkrat le stisnjen podplat.

Nič čudnega, da je Janežičeva glavna odlika zato stalnost. Stalne so jedi, stalna je postrežba, stalna je kakovost in stalni so gostje. Ko želijo nekaj več, gredo, najbrž, še kam. A to je redko, pri Janežiču pa so zato pogosto. Nič čudnega, če rezerviraš, da ti rečejo: "Kar izberite, kjer je prosto…" Kdo pa še v stalni gostilni rezervira? Nameri se na prosto mizo, odrine jedilni list in naroči, kar natakar že tako ve. Jurčke na žaru. Ker niso bosanski, temveč slovenski. Ker so potreseni s sirom. Ker je krožnik tako lep, ko ga slikajo peteršilj, paradižnik in radič… Prekmursko gibanico. Ker je skoraj takšna kot v Prekmurju, toda zato veliko bližje… Čokoladno in orehovo torto. Ker je domača in sočna in ker nihče ne opazi, da je krema iz vrečke…

Pa je škoda, ker Janežičevi gostje ne rezervirajo. Če bi, bi jih lahko natakar pozdravil že v veži, ne pa da zvedavo nekaj išče po računalniku. Čakala bi jih najlepša miza, ne pa da je polno in morajo drugam. Predvsem pa bi lahko rekli: "Pa dva kosa slivovega zavitka nam, prosim, prihranite!" Torej, če pri Janežiču že ne rezervirate mize, rezervirajte vsaj štrudelj!

Zakaj obiskati?

Tudi, a ne le zato, ker slovenski nogometaši tako dobro igrajo. Janežič je podeželska gostilna, na katero se lahko, predvsem, zaneseš. Ker Tine ne igra enkrat slabo, drugič odlično, temveč vedno dobro. Ker najbrž nikoli ne bo svetovni prvak, toda vedno bo iz njegove kuhinje domače dišalo in vedno bo gostinski vrt poln.

Vina

"Baziramo na odprtih vinih," pojasni natakar še preden bi si kdo zaželel vinsko karto. S tem si Janežič pač ostaja zvest, v reprezentanci sta za vina zadolžena Handanovič in Kek, v gostilni pa Pupis iz Tomaja za teran in Magdič iz Ljutomera za zeleni silvanec. V domači gostilni je gostom pač pomembno le to: je pečenka svinjska ali telečja, je beli pinot iz Medane ali cviček iz Drame (pri Šentjerneju).



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Pšata 25, Dol pri Ljubljani

Telefon:  01 562 70 20

www:  www.gostilna-janezic.com

E-pošta:  gostilna.janezic@siol.net

Zaprto:  ponedeljek in torek; odprto od srede do sobote med 12. in 22. uro, v nedeljo med 12. in 18. uro

Lastnik:  Tine Janežič

Kuhar:  Tine Janežič

Cene:  hladne predjedi 6 do 9,50, juhe 3,20 do 3,80, glavne jedi 6,50 do 20,80, sladice 2,90 do 4,80

Jedi:
domače slovenske jedi z nekaj novimi primesmi

Dodatno:
penzion

Leto obiska:  julij 2010

Ponoven obisk:  pečenka



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND