Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (72 od 100)


Gostilna ocenjena 9 krat

Hrana:
8 krat
Vina:
8 krat
Postrežba:
8 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
9 krat
Cena/kakovost:
8 krat

Ocenite gostilno
 

Marelična pita in beljakov sneg, melisin pesto in vaniljeva krema


Jagnje s širnih travnikov in zelenjava z domačega vrta


Dimljena postrv z rezanci divje enozrnate pšenice


Duet sira in hruške


Žrebičkova roža


Delova kuharica 2004


Ambient preproste domače gostilne, jedi vrhunske domače gostilne

 
Penzion Raduha, Luče, 5
Staro in novo, mamino in hčerino

Duet sirove in hruškove strjenke z bezgovim sokom je nežen, voljan, prijeten. V okusu je zaznati kardamom, ki izda kuharico z domišljijo. Toda ta je ne zanese v nerazumljive eksperimente, ki bi se opravičevali z atraktivnostjo na krožniku. Martina Breznik, ki sicer tako rada (in) hitro govori, je pri predstavitvi svojih idej zelo umirjena, skoraj tiha. Čeprav ima vsaka jed svoj poseben prostor, obliko in barvo, pove šele v ustih. Očem, torej, brbončice: \\\\\\\"Kako je dobro!\\\\\\\"


Stara kredenca je obložena z domačimi marmeladami - jagodna z meliso, jagodna z bezgovimi cvetovi in češpljeva -, toda zraven je reklamna hladilna vitrina za pijače. Na šanku namesto slonečih domačinov sedi lutka, z brki, Delovega kuharja leta 2004, pa čeprav je bila takrat najboljša kuharica. Po tleh so stare in pisane keramične ploščice, toda na mizah so veliki šopki svežega travniškega cvetja, ki diši po peneči Savinji. Mize so preproste, stoli trdi, toda na njih svetovljanske govorice, desno finsko, levo italijansko, zadaj nemško, spredaj francosko. Sva edina Slovenca? "Imamo kar 95 odstotkov tujih gostov," pojasni Martina, nato pa: "Moram v kuhinjo!" Sin Filip bo šel šele študirat, a je že somelje, mlada natakarica, ki govori pet jezikov, pa naju pozdravi z - liziko!

Za vsakega gosta, za vsako postrv posebej

Lizalke ni potrebno lizati, ker se v ustih ovčja skuta kar sama topi. Zato je po vrhu potresen še ovčji sir, ki je najprej ustvaril obliko, nato pa še dopolnil okus. Čeprav je, sicer, penzion Raduha, zdaj že v četrti generaciji, saj se je začelo Pri Medetu že 1875. leta, šel obratno pot. Najprej je poskrbel za okus, še letos, če bo šlo po sreči na evropskih razpisih, pa bo še za obliko… Zima, ko sta Logarska in Solčavsko prazna, je dolga, zato so prenove počasnejše. Toda, ravno to se je v tem primeru izkazalo za dobro! Več je bilo časa za ideje in bolj je novo ohranilo tudi staro.

Kruh je še gorek, zato ga je kar pol štruce. Domača pašteta je jagenjčkova, z majaronovim cvetom. Nobenega stroja ni vmes, le polni, krepki okusi, ki po hladnih mehurčkih povzročijo prijetno nervozo. Kaj vse bomo nocoj doživeli!?

Predvsem ne elegance, ker domače to nikoli ni in ker tudi Raduha ni takšna. Predvsem je to sozvočje okusov, kjer vedno spoznamo še tudi kakšnega novega. Zato, sprva, žrebičkova roža, z zelišči marinirana pljučna, povzroči majhen preplah. Karpačo je tako lepo zvit, toda tako podhlajen, da štrli in kriči. Nič ne pomaga omaka, v kateri se družita dijonska gorčica in zgornjesavinjski gozdni med, pomaga šele hladna, a na srečo manj, paradižnikova juha z jogurtom, v kateri se objemata bazilika in olivno olje. Če bi Raduhina chefinja vztrajala v popolnosti, bi izgubila svoj podpis. Ravno tisto, kar ni popolno, pokaže, da Martina Breznik še vedno ustvarja, ne pa ponavlja. Za vsakega gosta posebej.

Kot za vsako postrv… Mar ne bi bilo dosti preprosteje kupiti dimljenih filejev? Hvala, da ne! Mar nimate tudi vi dovolj nasilnega prekajevanja, ki ubije vse druge okuse? Le nekaj minut, predvsem pa (skoraj) sproti, pa četudi večkrat na dan. Le to pusti postrvi postrvji okus! Odlično oziroma odlična tudi spremljava, v snopiču z rezanci iz divje enozrnate pšenice, mame današnje kultivirane trave, ki nam daje naš vsakdanji kruh, in blitvo, v dveh sozvočnih žametnih omakah. Jaz bi še!

Stereotipe pustite pred vrati

Seveda si Raduha v dolini, iz katere sicer poti vodijo na Koroško, Gorenjsko in v Avstrijo, toda čez visoke hribe in preko Logarske doline, ki se pod Okrešljem nenadoma konča, ne more privoščiti, da bi le odkrivala in degustirala. Pa saj se tudi ribiči iz vse Evrope ne morejo odločiti - se vračajo zaradi Savinje ali zaradi Martinine hrane. Zato so tudi gosja jetra, tudi marinirana s konjakom, tudi z jabolkom, toda v sirupu smrekovih vršičkov in omaki žafrana ter žafranike. Zato preseka tudi sorbet, toda iz gozdnih sadežev in z ingverjem ter pomarančnim sokom. Zato je, ne nazadnje, gostilna tudi penzion, toda z večerjo s hodi, ne pa ploščami.

Kdor pa se hrabro odloči, ta naj se pazi… Jagnjetina ni novozelandska, temveč sosedova!Odkar je stara solčavsko-jezerska pasma znova oživljena, so ovce ob dolgodlakih kravah na pašnikih povsod okrog Luč. In slovensko jagnje, ki pri Martini pozna širjave pašnika in domači vrt, ni (za)pečeno! Njegova sočnost in okusnost je še poudarjena v omaki iz čebule in korenja, njegova nežnost pa nadgrajena s kipnikoma iz korenja in brokolija. Kuhar(ica), ki da takšno jed na mizo, mora zaupati svojim gostom! Da pustijo svoje stereotipe pred vrati!

Ne pa apetita..., saj bi bila res škoda, če bi prehitro omagali. Marelična pita s pistacijami je zapečena s snegom, v kozarcu pa sta melisin pesto in francoska vaniljeva krema. Žitni žličniki so hrustljavo objeti in jagodno podloženi, v kozarcu pa je kavna krema. Stari recept, nova izvedba. Raduha!

Zakaj obiskati?

Edina stalnica na jedilnem listu, ki ga določajo letni čas in vrt pred hišo, so narodne jedi, štruklji in žlinkrofi, zaradi katerih je mama Emika vsako jutro še vedno prva v kuhinji. Nadev je srnin, testenine so koprivne, omaka je divjačinska, celotna jed pa predvsem zelo zgovorna. Regionalna kuhinja à la Martina Breznik! Morda bi sama nadev modernizirala, da bi bil bolj kremast in sočen, toda potem v njem ne bi bilo toliko prvinskega divjačinskega okusa, in morda bi tudi testenine umesila bolj voljne, z bolj poudarjenim glutenom, toda potem to ne bi bile več mamine. Tako pa v vsakem grižljaju okušaš staro in novo, tradicionalno in moderno, mamino in hčerino. Zato! Ne le za ribiče in ne le na Lučki dan.

Vina

K sirovi in hruškovi strjenki Batičev polsuhi rose, 2009. K dimljeni postrvi Kozlovičeva (Hrvaška), malvazija, 2009. H gosjim jetrom madžarski sladki tokaj, Oremus, 2002. K jagnječjemu hrbtu Ščurkov cabernet franc, 2008. K marelični piti Makovčev mansus, 2006.

Raduhina vinska klet sledi kuharičinim idejam. Sicer pa je tudi sama že opravila (prvi) someljejski tečaj.

Z izborom hrvaške malvazije slovenskega gosta presenetijo, s ponudbo tujih vin, ki dopolnjujejo bogato slovensko bero, pa pretežno tuje goste. Obakrat, verjamem, prijetno.





Komentar bralcev:

14. 11. 2013: Odličen ambient! Neverjetna hrana.
19. 8. 2013: Mogoče so kriva samo prevelika pričakovanja, a dostikat sem precej bolje jedel, imel večjo izbiro vin, predvsem pa užival v precej lepšem ambientu. In to za precej nižjo ceno. No priložnost sem jim dal, vrnil se pa ne bom in tudi prijateljem ne bom priporočal.
5. 2. 2012: s partnerjem sva dokaj redna gosta penziona Raduha, nazadnje smo gostilno obiskali takoj po novem letu 2012 - jan 2012 z majhnima puncama (1 komaj shodila). gostilno je ga. Martina odprla samo za nas!! hrana fenomenalna, prijaznost, razlaga...podrejanje otrokoma...strežbe se je učil tudi sin. res je ambient že nekaj časa enak, ampak vedno svež in vedno drugačen od klasičnega (ne glede na star domač stil arhitekture). novi stroški so trenutno bili vloženi v kozolec, ki so ga vrhunsko restavrirali v apartma z jacuzzijem, zraven pa \\\\\\\\\\\\\\\"hiše na drevesu\\\\\\\\\\\\\\\", ki so še v fazi gradnje, s pogledom direktno v Savinjo. letos pa je v planu tudi obnova sanitarij, ki je meni največja pomanjkljivost. s partnerjem se rada vračava kljub oddaljenosti od ljubljane, prav zaradi duše, ki jo ponuja kuharica in njene vztrajnosti, da v odročnem in zakotnem kraju, ki je relativno slabo turistično obiskan, vztraja s svojo voljo in idejami. Ja, ogrodje kuhinje je približno isti in se sezonsko dopolnjuje, razlike so v detajlih, začimbah, malenkostih. včasih drugačna juha, včasih kruh ali priloga, včasih začimba....vedno kaj novega. še vedno lahko konkurira hiši franko!! za mnogo nižjo ceno, z manj \\\\\\\\\\\\\\\"preseravanja\\\\\\\\\\\\\\\" in bolj domačim in toplim pristopom do človeka. prav zato je meni všeč, če nas postreže \\\\\\\\\\\\\\\"kuharica\\\\\\\\\\\\\\\" sama. nikoli nismo bili oškodovani zaradi tega na račun kvalitete hrane. kljub nenavadnim kombinacijam sta tudi punci veliko in z veseljem pojedli, pa nismo nič hiteli in smo tam pustili več kot 3 ure časa. pa še bomo prišli!!!
13. 8. 2010: Slabo je, če nisi poklicni kulinarični kritik. Ker ne pripravijo zgodbe le zate. Dobro je, če nisi poklicni kulinarični kritik. Ker vidiš gostilno z iste mize kot kritikovi bralci. Tretjič sem bil tam, prvič po skoraj šestih letih, obakrat prej sem bil zelo zadovoljen. Pa sem takoj po tem članku končno šel ponovno. In nič kaj vesel skoraj tri ure kasneje tudi odšel. Ni kaj, kuhinja je odlična, ostaja v prvi slovenski ligi. Prekajena postrv skoraj za desetko, kruh, da bi ga jedel in jedel, tako skuta (tokrat na vilicah, ne na liziki, kot povsod drugod po vzoru Tomija Kavčiča) kot pašteta, paradižnikova juha in žitni žličniki vsaj za zelo dobro osmico. Kavelj je drugje. Cena podaljšanega degustacijskega menija, ki ga je bil deležen tudi Raddobrojem sam, torej z dodanimi gosjimi jetri, je 68 in ne 58 evrov. Govorimo o isti cenovni ravni kot pri JB in v Zemonu, pa celo Pri Lovcu v Subidi. Uštilija Devetaka sploh ne omenjam! In smo pri nesporazumu, ki je vedno bolj prisoten v številnih odličnih gostilnah daleč od prestolnice, vsaj treh iz slovenske prve lige. Cene so nabili gor, pa nič vložili v lokal in strežbo. Saj tisti, ki nimajo usodnih problemov z denarjem, se bodo tako ali tako oglasili, ker v okolici ni resne konkurence… Tisti, ki te probleme imajo, pa tudi domačini, slej ko prej pridejo na kaj cenejšega in kozarec odprtega vina. Kratkovidno, dragi moji. Kaj gost plača v mišelinkah za 100, 150 in več evrov za meni, pa pri zgoraj omenjenih domačih mojstrih? Prvič, seveda, hrano, in do tu je vse OK. Drugič, ustrezno široko vinsko karto, tu smo tule že malo krajši. Tretjič, vrhunsko postrežbo. Če se vnaprej najaviš za pozno kosilo si presenečen, da te streže le sama gospodarica, ki hkrati v kuhinji skrbi za pripravo tvojega kosila in seveda ne more ves čas paziti na praznenje kozarcev za vino in vodo. Mar ne bi bilo bolj korektno slediti mediteranskemu konceptu in med kosilom in večerjo preprosto zapreti? Ali pa v takem primeru enostavno dati znaten popust na cene jedilnega lista? Četrtič, ambient, ki se tu v teh letih ni nič spremenil - simpatičen, nikakor razkošen, s pogrinjki in cvetjem vred. Pa kaže na vseh koncih na precejšnjo preživetost. Petič, blesteče brezhibne in intimne toaletne prostore. Hm. Če sem prav razumel avtorja bosta zadnji točki z večjo investicijo v doglednem času rešeni. Ne razumem pa, da je cena menija prilagojena prihodnjemu in ne sedanjemu lokalu. Skratka, če bi dal za meni s celotnim doživetjem 48 evrov, bi (z izjemo tudi meni nerazumljivo hladnega carpaccia, kjer ledenost v ustih ubije blage vtise spremljave) odšel zadovoljen. Pri 58 bi imel zelo, zelo mešane občutke, pri 68 pa… Pa še nekaj. Slow food temelji na lokalnih sezonskih sestavinah. Zato ne vem, ali si privoščijo tiskanje sicer sila prikupnega jedilnika štiri in večkrat letno, ali so jedi kar naprej iste – kar nekako ni v sozvočju z namenom in načeli gibanja. Sama lokalnost sestavin je le premalo. Upam, da bo Martina te vrstice razumela kot dobronamerno kritiko gosta, ki zelo rad in pogosto uživa v vrhunski kulinariki in ki jo vedno plačuje iz lastnega žepa – postrv je bila noro dobra in zelo rad bi poskusil žlinkrofe…


Dodatni podatki

Kako do tja:  Luče so 15 kilometrov pred Logarsko dolino

Regija:  Štajerska

Značilnost:
regionalno

Naslov:  Luče 67, Luče

Telefon:  03 838 4000

www:  www.raduha.com

E-pošta:  info@raduha.com

Zaprto:  ponedeljek in torek; odprto od srede do nedelje med 13. in 23. uro (zaželena rezervacija)

Lastnik:  Martina Breznik

Kuhar:  Martina Breznik

Cene:  hladne predjedi 10,50, juhe 3 do 6, tople predjedi 12 do 18, glavne jedi 16 do 23, sladice 7; degustacijski meni 57 € (7 hodov)

Jedi:
nova regionalna (slovenska) kuhinja

Dodatno:
penzion z desetimi dvoposteljnimi sobami

Leto obiska:  julij 2010

Ponoven obisk:  čim večkrat



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND