Pozitivnega razmišljanja ne omenjam kar tako. Res je potrebno! Je lahko še kaj boljše od gostljate repne jote, v kateri se je kuhala pršutova kost. Potrebuješ sploh še kaj več, kot le debeli kos svežega belega kruha? No ja, prej in tudi potem pa še nekaj tankih rezin prepihanega pršuta.

Ob prvem požirku so parmezanovi hrustljavci, ob kuharjevem pozdravu pa frakeljc olivnega olja (iz slovenske Istre). V njem je velika zelena oliva, da je še ravno dovolj prostora za ščepec kraških zelišč in nekaj zrn piranske soli. "Se opravičujem, ker sem še tako po domače," pove v natikačih in dolgem črnem natakarskem predpasniku Simo Komel na vrtu nekdanje Mipove sušilnice pršuta, kjer je najprej iz degustacijskega prostora nastala kraška gostilna, zatem, ko  se je Komel povezal s Tomažem Kavčičem z Zemona, pa še - nova kraška gostilna.

Ko patron frakelj razlije po sodobnem krožniku v obliki podkve, da ga lahko pobriševa s kruhom, se za nadaljevanje preobuje v športne copate z zlatim podplatom. V Kraljestvu pršuta tradicijo in regionalne posebnosti nadgrajujejo s sodobnimi idejami. Če pri Lojzetu na Zemonu nastaja nova "visoka" slovenska kuhinja, nastaja v Kobjeglavi nova kraška "bistro" kuhinja.

Imajo burjo, a delajo še prepih

Pozitivno, smo se dogovorili. Kot tisti trije, ki so si izbrali najbolj vroč vikend in se odpravili peš z nahrbtniki z Vipavskega na Kras. Saj so bili že v Šmarjah zreli za žlico in litrco, toda kaj, ko je bilo povsod zaprto. Skoraj prilezli so, junaki, do Kobjeglave, kjer pa jih je, pohodnike, čakalo vprašanje: "Koliko hodov boste?"

Tatarski biftek je v sestavnih delih… "Na krožniku je vse, kar potrebujete!" Na svetlo rdečem mesu telečjega mesa kosem masla z opečencem, naokrog pa kumarice, čebula, rdeča paprika, gorčična omaka. Jed je - lepa! Dobra pa kot si jo sam zmešaš.

Tudi pašteta ni navadna. Je iz treh vrst mesa in tako penasta, da je skoraj preveč. V Kraljestvu imajo švicarski čudežni mešalnik (paco jet). Bolj prepričljiva je skuta s koromačem, lešniki in popečeno panceto. "Skuta je iz Hruševice, sami pa jo še dodatno spasiramo." Uspešen uvod, ki je regionalen ravno toliko kot domiseln, zaokroži tortica iz koruznega kruha s pestom črnih oliv in teranove kreme.

Zaradi vročine je jušni del, pravilno, hladen. Paradižnikovo juho z baziliko je kuhar predvsem barvno dopolnil še z rdečo peso. Pa vseeno, če ne bi razmišljal pozitivno, bi se vprašal - zakaj paradižnik, če pa se jedi spreminjajo sproti. Mar niso prej na vrsti vipavske marelice in nektarine?

Njoki s paradižnikom, bučkami in pršutom so bili v tako lepem, valovito zaobljenem krožniku, da je bila prava škoda, ker je bil hladen. Zato, ker je bilo jajce (zamišljeno?) tekoče? V Kraljestvu se včasih tako trudijo z vtisom, da kaj tudi pozabijo.

So pa hrabri. Imajo najboljšo burjo, a delajo še dodaten prepih. Vsi občudujejo okno polno sušečih pršutov, oni pa jih ob vsakem obisku presenečajo z novimi jedmi. Toda, ali ni imel MIP najboljšega pršuta, pa kaj se je zgodilo z njim?! Brez pozitivnega razmišljanja ni napredka. Že prej je bila nad mizami čudovita lipa, toda zdaj je tudi velik žar. Mize so okrogle, z elegantnimi prti, na stenah so bele vrtnice in tilaste svetilke, napušč je zastekljen, zelenjavni pastičo s skuto iz Hruševice pa vrhunski. Dovršena oblika okusom pušča pristnost, svežino in harmonijo. Pa še krožnik je manj valovit.

Počakajte na sadno pito

Ko Kraljestvo pri predjedeh postreže kopico novih idej, ki tradicionalne kraške kuhinje zagotovo ne bodo pustile ravnodušne, tudi goste razvadi. Zdaj že hočejo več. Toda, vsaj naju mesni del ni prepričal. Sicer je kuhar pogrel krožnike, toda je zato pozabil na svinjski file? Škoda pujsa oziroma že tako je na slabem glasu. Svinjski file v kosu potrebuje nežno roko in uro s sekundnim kazalcem. Če je preveč pečen, je izsušen; ovitost v sezam to le še pospeši. Priloga, frtalja kot velik njok ali koruzna pogača z zelišči, je bila ob mesu razočarana, da je tudi lepo žametno povezana omaka ni potolažila. Najbrž zaradi prevelike prevlade gorčice.

Tudi janjček (jagnječji kotlet na pireju iz zelene)… Ni dovolj le dosti masla v pireju zelene in korenčkov coulis (gladka kašasta omaka) za barvo. Če bi janjček imel vsaj ime. To jim še manjka! Čigavo je olje? Čigava skuta? Čigavo meso? Čigavo točeno vino? Zakaj moram biti radoveden? Bodite raje vi ponosni na svoj Kras in sosede!

Ker sva izbrala meni "Vzemi si cajt", nisva bila jezna, da je kuhar dal nektarinino pito prepozno v pečico. Kratkočasila sva se z limonovim sorbetom, ki ga v Kraljestvu dopolnijo z želejem brinjevca (brez alkohola). Resda ni narejen z želatino, temveč z algami (agar agar), toda ali ne bi bilo še bolj učinkovito, če bi v martini kozarcu poskrbeli še za barvno kombinacijo. Belo na belo, pa četudi iz paco jeta… Pa kaj! Pozitivno. Pita v tortni (tarte) obliki je bila odlična! Ravno dovolj nova, da je bila še vedno babičina.

Zakaj obiskati?

Pršut še vedno imajo, kraški, vipavski, na roko in veliko mesoreznico, ob njem pa veliko idej in sodobnega znanja, vse skupaj v idiličnem in atraktivnem okolju. Morda pa boste okusili kraško domačno prihodnost!

Vino

Sodu vročina sicer ni dobro dela, toda na vinski karti ima Kraljestvo pester prerez lokalnih junakov (Kras, Vipava, Brda), ki jim dela družbo tudi nekaj italijanskih sosedov. Če ostanemo le na Krasu, je za začetek Jazbečeva teranova penina (Chateau Intanto, 2002) obvezna, saj raste čez cesto. Za belo nadaljevanje sta Coljina vitovska, 2008, ker je s svojo avtohtonostjo protiutež modernosti krožnikov, in malvazija, ki pa jo je potrebno izbrati po letih, Čotar 2005, Kukanja 2008 in Kobal 2009. Pri rdečih velja spoznati še dva manj znana Kraševca, še posebej, ker Bonča iz Dutovelj ponuja teran, 2007, Uhelj s Štanjela pa refošk (!), 2008.

Vinski list ponuja tudi več vrst izbranih kavnih mešanic.