Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (55 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 

Gosja jetra - toda ne mastna pitanih gosi


Pražene lisičke z gorgonzolo - Goričko je gobarska Meka


Marinirana postrv - podrobnosti so v okusu


K Rotundi, prekmursko in goričko, toda ne kot povsod

 
K Rotundi, Selo - Prosenjakovci, 2010
Ni te strah povedati naprej

Prekmurje ima posebno mesto na slovenskem kulinaričnem zemljevidu. Nobena druga pokrajina ni tako zavedna, nikjer drugje niso tako ponosni na svoje kuharske posebnosti. Ni ga jedilnika, ki bi si upal izpustiti šunko, bograč, gibanico, prekmurski pridevnik. Kako potem v takšni slogi izstopiti iz povprečja? Tako, da si 23 let enak! Pa četudi lastnik da v najem. Glavno, da kuharica ostane. Pa četudi v vasi, ki se imenuje Selo. Glavno, da že vnaprej veš, zakaj greš k Rotundi, ne (le) v Prekmurje, temveč na Goričko.


Klasika, ki pa ni klasična. Jedilni list je dolg kot drugje. Nič ne manjka, nič od mesa, nič iz morja. Prekmurska kuharica, kot jih je toliko na vijugavi ravnici, kjer v zrak štrlijo le štrki.  Hiša je takšna kot druge, okolje je tako gostilniško kot drugje, natakar se je tako trudil kot drugi. Pa vseeno. Kar dobiš na krožniku je le videti kot že videno. Krožniki so enkrat hladni, drugič topli, paprika je glavni okrasek, valovite oblike servisa so dokaz napredka, toda, ko se je iz kuhinje slišala maščoba v ponvi, je pri mizi zadišalo sveže in lačno.

Ta z veseljem kuha

Vsega po malem je bilo dobesedno. Prekajena (zaščitena) prekmurska šunka, tunka, zaseka, predvsem pa odličen goveji jezik, tako tanek pa tako polnega in nežnega okusa, s čebulo, ki je z zelenimi deli pričala o bližnjem zelenjavnem vrtu.

Rotunda je gostilna za vsak dan. Nima specialitet, za katere bi romarji prisegali, da so najboljše prav tam. Nima idej, ki bi radovedne privabljale znova in znova. Nima zgodb, da bi pomembni razkazovali svoj vozni park. Ima pa rotundo, ki je tam že od 13. stoletja. In od letos novo najemnico, ki se je odločila nadaljevati preizkušeno.

Marinirana postrv, nič posebnega, velik list solate, barvni dodatki paprike in paradižnika, limona, drobnjak in česen… A to postrv bi si naročil ponovno! Končno česen, ki ni kričal in se drl. Prav nežno se je kopal v marinadi, ki ji je kislost določala limona, sladkost pa bela čebula. Poletna jed, a ne le zaradi sestavin, temveč roke, kuharičine. Ta tam ni v službi. Ta z veseljem kuha! Že 23 let. To veliko pove, oziroma, to se okuša.

Seveda, tega ni povedala le postrv. V lisičkah, saj Goričko je gobarska Meka, je bila ob papriki, ki je tokrat, končno, dobila pomembnejšo vlogo od protokolarne na robu krožnika, tudi gorgonzola, ki ni le uspešno nadomestila jajc, temveč je dala novo upanje tudi vsem tistim, ki mislijo, da so lisičke dolgočasne. Morda so bile zrezane pretanko, da jih je ponev nekoliko izsušila in jim odvzela nekaj ažurnosti, a morda je bil tega kriv le hladen krožnik. Vseeno, lisičke niso dolgočasne!

Ne nazadnje so to dokazale še enkrat. V piščančjem paprikašu, ki v teh krajih tudi ne sme manjkati. A to ni bila kakšna močnata zadeva, ki se je že tri dni dolgočasila na štedilniku. Tako kot to ni bil iz vrečke krompirjev pire, ki bi v ustih puščal vodni okus. Seveda, našlo se jih bo nekaj, ki bodo rekli, kakšen paprikaš neki, če ne peče. Saj res ni. Pač ni bil madžarski. Bila pa je omaka, v kateri sta se sladka paprika in smetana prijateljsko združili, da sta z zeleno papriko in lisičkami objeli majhne kose piščančjega mesa, ki so se sočno pozdravili s pirejem, v katerem kuharica ni skoparila z maslom.

Če bi rekel, da je to domače, ne bi bilo prav. Rotunda noče biti le gorička. Toda, ko hoče več, se ji poznajo leta. Zato je boljše reči, da je to tako kot - doma. V dobrem in malo slabšem.

Jetra, toda ne mastna

Tako blizu Madžarske brez gosjih jeter, seveda, ne gre. Tako kot ne gre, da bi v preprosti podeželski gostilni, v kateri gostje najraje naročajo govejo ali gobovo juho, puranji zrezek ali goveji biftek, ponujali mastna jetra pitanih gosi. Ne, pri Rotundi se ne postavljajo s foie gras! In, ne, pri Rotundi gosjih jeter ne pražijo s čebulo. Ja, to dvoje pomeni, da Rotundine goske jejo (na Madžarskem) kolikor same hočejo, in da takšna jetra vseeno niso za "malico".

Joj, zakaj si jih nisem naročila raje celo porcijo za glavno jed, je bilo njeno kesanje, ko je s kruhom pomazala naravno omako, ki je nastala na vroč in hiter način. Dobra sestavina potrebuje dobre izkušnje. A tudi boljšo idejo. Tihožitje peteršilj-paprika-radič to vsekakor ni. Če bi Rotunda naredila korak naprej in klasičnim jedem, ki jih skuha neklasično (kot doma), dodala še nekaj kreativnosti, bi bilo na Goričkem še več Angležev. Ali ne grejo k jetrom bolj sadni kot zelenjavni (presni) okusi? Kaj menite o jabolčni čežani in svežih malinah? Toda, ali bi bilo potem še vedno za vsak dan?!

Razen bograča so pri Rotundi vedno pripravljeni še jelen ali divji prašič, fazan ali zajec, jagnjetina in odojek. Pa sem dobil, kar sem iskal… Dušenega divjaka z ajdovimi štruklji, sredi tedna in sredi poletne vročine, četudi ob koncu lovopusta. V to jed pač ni bilo mogoče vdahniti lisičkine svežine. Vseeno, tudi to ni bilo za pustiti in v omaki je bilo pol zelenjavnega vrta. A tako je, če te prej razvadijo s ponvami in sprotnim kuhanjem, potem pa jih prisiliš, da odprejo skrinjo.

Jabolčni zavitek je presenetil prijetno, ker je bil tudi makov, neprijetno, ker je bil pogret v mikrovalovni pečici. Že tako je bil prekratek čas v pečici, pogrevanje pa ga je potem naredilo še žvečljivega. Zato pa na krožniku ni bilo nepotrebnih okraskov! Melisa je bila, namreč, priloga. Tako kot poln krožnik svežega sadja in sladoleda ob datljevi torti, ki je v Rotundi že od samega začetka. Morda bi bil že čas, da bi jo pomladili. Čeprav jo imajo še vedno radi, bi jo z lažjo kremo imeli še bolj. Ne velja le za torto.

Zakaj obiskati?

Prekmursko, toda ne kot povsod. Nekaj več, toda ne preveč. Tradicionalno, vendar ne zaspano. Ni ti žal in ni te strah povedati naprej.

Vina

Po stopnicah navzdol je Gorička klet, majhna, obokana vinoteka, z mizo in na pol polnimi vinskimi predali. Čeprav se posebne vinske zgodbe, žal, ne grejo. Ni vinskega lista, ni (bilo) vinskega svetovanja, zato tudi žeja v Rotundi ni preveč radovedna. Mehurčki so zlati, srebrni, radgonski, mirno belo pa je iz kleti Marof. Marofove buteljke iz njihove sveže linije, ki pa že razkrije ambicijo in potencial kleti, odprejo tudi le za en kozarec, tako da je bil sauvignon pravšen ob suhih mesninah, beli križ pa ob paprikašu.




Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Regija:  Prekmurje

Naslov:  Selo 30a, Prosenjakovci

Telefon:  02 544 10 35

Zaprto:  ni; odprto od ponedeljka do sobote med 11. in 22. uro, v nedeljo in ob praznikih 11. in 16. uro

Lastnik:  Alenka Jerebic

Cene:  hladne predjedi 3,90 do 5,90, juhe 2,20 do 2,80, tople predjedi 3,90 do 12,90, glavne jedi 6,90 do 15,50, sladice 2,50 do 3,50

Jedi:
prekmurska kuhinja

Dodatno:
Rotunda iz 13. stoletja

Leto obiska:  julij 2010

Ponoven obisk:  obljubljajo novosti in napredek



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND