Ko je bila še meja, se je videla s prostim očesom. Vinogradi so bili enaki, saj so naši, slovenski, na tej in oni strani, a hiše niso bile briške, temveč socialistične. Arhitektura, ki je kazila. Toda arhitektura, ki je vedno bolj preteklost. Goriška Brda se le še po govorici razlikujejo od Collia, pa še ta je ob kavi pri Sirku po nedeljski maši na italijanski strani briška.

Francoski prispevek briški kuhinji

Puranja rulada je bila polnjena z gorgonzolo, zraven pa sta bila sladka gorgonzola in staran kozji sir. Kabaj Morelovi kupijo pri Pustotniku v Gorenji vasi, ki ga pozna že veliko slovenskih kuharjev, sveži sir, nato pa ga dajo za pet mesecev na rdeče tropine. Na krožniku so bile pod njim mešane zelene solatke, ki pa, škoda, niso bile z vrta. To jim še manjka, saj z vini že znajo in delajo domače. Očiščeni solatni listi, četudi so v celofanski vrečki v trgovini čez ne-mejo videti tako mamljivo, pač ne sodijo na domačijo. Vseeno pa je to krožnik za spomin in opomin. Slednje vsem tistim, ki mislijo, da je že na začetku potrebno udariti na vso moč. Tukaj pa kot dih tanke ruladne rezine belega mesa, ki mu je pustost pregnala sladka gorgonzolo, pikantnost pa mu dodal sir, ki je bil vse tisto, kar solatke niso.

Domačiji Kabaj Morel ni bilo potrebno odkrivati tople vode. To so naredili že drugi pred njo, ko so začeli gledati na italijansko stran, nadzidavati za apartmaje, širiti za gostilne, lepšati za goste. Ko se je k hiši, kjer je bila gostilna že pred davnimi leti, priženil Francoz, ki se je vinsko in turistično izpopolnjeval tudi v Italiji, je bilo jasno, da ne bodo pridobila le vina, temveč celotna domačija.

Fažoleti (tanek fižol, fižolica) so bili oviti v panceto, zraven je bila bela polenta z balzamično omako. Dobra ideja, ker je dodala francoski (haricots) prispevek briški kuhinji. Škoda le, da je bila balzamična omaka predivja. V ustih je ostal kis, ki je hlapel na brbončicah ravno takrat, ko so bile žejne požirka vina. Z manj omake in pravim staranim francoskim kisom, ki bi raje hlapel v odprtih sodih, bi bila ta jed povsem drugačna.

Narava ukazuje kuharju

Pri Kabaj Morelovih je veliko rož, veliko zelenja, veliko trte, veliko pogleda. Na dnu velike jedilnice, ki zaseda celotno pritličje velike hiše, zrastle nad staro vinsko kletjo, sedaj tudi s prenočišči v nadstropju, ki bi se prilegla po petih hodih, je veliko okno, da ješ kot v vinogradu. Dejansko, narava je tista, ki ukazuje kuharju, rekoč: "Glej, vonjaj, poslušaj!"

Njoki, polnjeni z baziliko, so bili v naravni paradižnikovi omaki, ki so jo spustili sotirani paradižnički, zviti v dolgo rulado in kuhani narezani na velike grižljaje, ki so se v ustih dišeče topili. To je kuhinja sodobne domačije sredi gričevnatih vinogradov na lapornih tleh, ki jim prst spodnaša primorska burja.

Če je bilo včasih le vino, pa še to le točeno in tu ter tam, sta zdaj vino in hrana, toda z ambicijo in idejo. Predvsem pa ne le po predhodnem naročilu in ko ni v vinogradu ravno trganja, v kleti pa pretakanja. Čeprav, rezervirati je vseeno še vedno priporočljivo. Zato, ker je (v Brdih) polno.

Svinjska krača izpod peke še ni bila izsušena, čeprav sva bila med zadnjimi, ki so ta dan napolnili Kabaj Morelovo jedilnico. Hrustljavo zapečena, s skorjo, ki je pregnala vilice in povabile prste, z okusom, ki ni poznal mesta in nakupovalnih centrov, je bila v družbi preprostega krompirja in korenja pravšnja nedeljska jed, zaradi katere se gostje na domačijo še vračajo.

Tudi taljata, pečena v kosu in nato zrezana, je bila za še. Pa ne jo prepeči, sem prosil, a je bil odgovor pomirljiv: "Brez skrbi, taljato ne delamo iz rostbifa, temveč iz pljučne!" Čeprav nisem med tistimi, ki tudi pri rdečem mesu skrivajo zobe, je prijalo, ko je - cmokalo. Zato jim ne štejem v zlo iste priloge, ki se je z "revno" kračo ujela neprimerno boljše kot z "bogato" pljučno. O solatkah pa sem povedal že vse, zato o rukoli iz celofana tukaj ne bi več.

Kabaj Morel je ubral pravo pot. To ni visoka kuhinja, ki bi na krožniku delala konkurenco pogledu skozi okno. Toda, še bolj pomembno, to tudi ni turistična kuhinja, ki bi v fritezi delala konkurenco dolini. To je kuhinja Brd, pa čeprav si včasih kuhar kaj poenostavi.

Zato pa si je v sladkem delu naložil trojno delo. Limonova strjenka z domačo bezgovo marmelado, žele iz svežih borovnic in pena divje mete z jagodnim pirejem niso spominjali le na briško, temveč tudi na francosko podeželsko kuhinjo. Hvala, da nista bili panna cotta in mousse!

Zakaj obiskati?

Zaradi Goriških Brd, ki imajo tako lepo razmetane griče. Zaradi briških vin, ki jih pijejo po celem svetu, a so doma še vedno najboljša. Zaradi domačije, ki skuha le pet jedi, pa se nihče ne pritožuje.

Vina

"Saj imamo tudi druga vina, tudi tuja," je za vsak slučaj gospodar, ki je že pravi Bric, pokazal na veliko vinsko omaro. A je pet hodov na domačiji prelepa priložnost, da spoznaš bogato hišno vinsko bero.

Začne se z belo etiketo in zelenim sauvignonom, Ravan, 2008, ki je šele nekaj tednov v steklenici. "Delamo bolj počasi, umirjeno. Rdeče polnimo šele letnik 2006." Svež je tudi Sauvignon, 2008, ki so mu kožice v treh dneh dodale še malo mineralnega ostanka.

Črno na belem označuje Kabajeve stare vinograde in Morelovo novo kletarjenje, toda na stari način. Rebula, 2007, z dolgim (1 mesec) vrenjem s kožicami je zelo briška, bela Amfora, 2005, iz rebule, malvazije in zelenega sauvignona, pa zelo avtorska. Tudi ob krači.