Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (70 od 100)


Gostilna ocenjena 10 krat

Hrana:
10 krat
Vina:
10 krat
Postrežba:
10 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
10 krat
Cena/kakovost:
10 krat

Ocenite gostilno
 

Podeželska češnjeva tortica z aromo materine dušice in šodo sladoled


Krompirjevi cmočki s češnjami, zeliščno maslo in aroma cimeta


Vipavski pršut s kremno pašteto zelenih špargljev in črnim sezamom


Majerija - nekoč je bil ta prostor hlev, danes je izba namenjena vam

 
Majerija, Slap pri Vipavi, 4,5
Jedilni list z zeliščnega vrta

Najbolj sezonski, najbolj svež, najbolj zelen, najbolj naraven, najbolj dišeč, najbolj okusen jedilni list na Slovenskem! Pa največji. In najbolj praktičen. Kar s pogledom premeriš in sploh ga ni treba brati, le naročiti: \'Najprej iz tretje vrste desno. Potem malo z druge grede levo. Na koncu pa še iz lončka tam zadaj.\' Nič čudnega, saj Majerija ni gostilna, temveč domačija. Kmetija, pravzaprav. Na krožniku sta zelenjavni in zeliščni vrt, pa še kak kos mesa od soseda, če mu že cesta do tja pelje čez dvorišče.


Mehurčki vipavske pinele so tako živi, hladni, osvežilni, da apetit kar kriči od veselja. Na kmetiji smo, pri sosednji mizi so prišli domačini na pivo in po recept za domač bezgov sok, cela kolonija Korejcev iz Trsta na vrtu že reže veliko rojstnodnevno torto, debela vrata, ki po stopnicah iz nekdanjega hleva, v katerem je bilo osemnajst glav živine in dva bika, danes pa je izba namenjena nam, vodijo v vinsko klet, so skrbno zapahnjena, da pomladna vročina ostaja zunaj, kjer je na vrtu pod drevesi prijetna senca. Škoda le, da ob hladnih mehurčkih v kuhinji zmanjka časa za pozdrav, a saj so mize debele in ne potrebujejo pogrinjka. Zato pa hitro narežejo pršut in gospodar ga predstavi: "Danes ni kraški, temveč vipavski!" Zraven je pašteta, toda iz zelenih špargljev, zato je nežna in osvežilna pa še hrustljava, zaradi črnega sezama. Če ne bi bilo zavetja, bi vipavska burja, ista, ki ga je naredila, odpihnila tanke fete pršuta, tako pa se maščobno sladke hitro stopijo na jeziku. Rad bi videl vegetarijanca, ki bi se uprl takšnemu pršutu. Rad bi videl mesojedca, ki ne bi osmukal cvetoče šatrajeve vejice, ki se šopiri na vrhu špargljeve kreme.

Da se sprostiš, umiriš in užiješ

"Kje pa imate vrt," je družba, ki je iskala vaški bife in njegove gostinske marele, vprašala pod krošnjo dreves, odprla jedilni list, nič razumela, nič naročila in brez pozdrava, kot je prišla, hitro odšla. Ne, Majerija ni kot premnoge, da se naješ in napiješ. Je kot preredke, kjer se "sprostiš, umiriš in užiješ delček življenja", ali kot je Nataša zapisala na prvo stran: "Med nekoč in danes je trenutek dolg sto let in piše zgodbo, ki nikoli ne bo zares končana."

Pristava grofov Lantierijev v Slapu, ki so imeli v lasti tudi dvorec Vipava, je začela v dvajsetem stoletju hitro propadati, vse do ruševin. A se njihova zgodba ni končala, ker sta Matej (učil se je na Zemonu, pri Franku in Sirku) in Nataša šest let pridno zlagala kamne, da je v novem tisočletju nastala današnja domačija.

Vipavske mlince iz treh vrst moke in rezančevega testa, tanko zvaljane in popečene na plošči, so le na hitro vrgli v vrelo vodo in že je bilo navdušenje pri mizi. Zato, ker so uporabili spomin na staro mamo, a (tradiciji) dodali ravno tisto, kar krasi vsako odlično pašto: življenje. Ni namreč takšen greh, če so testenine predolgo v vodi. Huje je, če so bile v vodi pred predolgo časa! Zato, ker so v mlince zamešali nežno omako poletnih zelenjav, ki so ravnokar zadišale z domačega vrta. Najbolj preprosta jed čudovite nedelje, ki pa jo zmore le kuhar s kmetijo in srcem.

In potem so bili že češnjevi cmočki, pa čeprav sta prašiček in petelin še čakala v vrsti. S cimetom vred, z malo manj sladkorja in z zelišči v maslu, toda s prav takšnim krompirjevim testom, kot ga tako ljubijo slive in marelice, na Vipavskem pa, seveda, češnje. Že ideja si zasluži ploskanje, okus pa repete.

Dobro je dobro in pika

Odojkove krače in telečjega kareja je na srečo že zmanjkalo. Drugi bi preprosto odmrznili, na Majeriji pa, tudi na srečo, nimajo kaj. V majhni kuhinji, v kateri se jih drenja dovolj, da nasitijo tiste na vrtu, one v hlevu in vse v dveh prostornih nadstropnih izbah v prijeten les oblečene kamnite domačije, je namreč prostora le še za nekaj debelih kaper, ki niso z lastnega vrta. Hrustljave petelinje prsi so bile prešpikane s paradižnikom in baziliko, kar jih je naredilo še bolj sočne, da je šlo za junaka, ki je rad in pogosto letal za kurami, pa je potrdila tudi omaka. Prosim, vsi tisti kuharji, ki vam brez žara živeti ni - poskusite vsaj enkrat ta naravni mesni sok, ki steče v ponev, da je potrebnih le nekaj kapljic (odličnega!) vina, pa se z dna odlušči omaka, ki je ni iznašla še nobena vrečka. In nehali boste, po tem razodetju, mučiti uboge (mrtve) živali.

Ne le zaradi omake, Majerijinemu kuharju gre zahvala tudi zaradi rabarbare. Pomlad je zaradi nje tako lepo rdeča, mi pa jo znamo zapirati le v marmeladne kozarce. Tukaj so z njo napolnili prašičkove cigare (zvitke), ki so tako bili iz navadnega naravnega zrezka s pire krompirjem povišani v sodobno jed v timijanovi omaki z Matejevim podpisom.

Bi bilo preveč za polna usta slin, če povem, da sva za konec dobila spenjeno domačo skuto z makom in jagodno omako ter podeželsko češnjevo tortico z aromo materine dušice, pa šodo sladoled s cimetovo aromo? Pa saj ob kvašenih pehtranovih štrukljih piše: "Dobro je dobro. In pika!"

Zakaj obiskati?

Od veselja je odojek dal za pašteto, ki so jo ovili fritati, berivka je z vrta pripeljala krešo, in kruh, ki ga vsak dan pečejo po istem receptu, a nikoli ni popolnoma enak, je podstavil sredico. Te jedi imajo res okus po živahnem plesu!

Vino

Jedi so z vrta, vina pa iz kleti. Zato so v njej le vipavska, toda res vsa. Vinsko svetovanje ne priporoča le pravih spremljav, temveč razkaže vipavske vasi in griče, polne majhnih kleti in vedno boljših vinarjev. Odkritje ob pršutu in špargljih je bil Univerzitetni zelen, 2008, Univerze v Novi Gorici, posebnež zaradi maceracije, gajbic, dušika, brez zraka. Z mlinci se je ujela pinela, 2007, Avin, Franc Andlovic, Gradišče, s cmoki guerilla, rose, 2008, Zmago Petrič, Planina, s petelinom rdeče, JNK, 2006, Vipavska dolina, Boleslav Mervič, Šempas, s sladkim Ambrosia, rebula iz sušenega grozdja, Damjan Štokelj, 2000, Planina.

V shrambi, tudi za domov, so domači likerji, orehovec, rožiči, pomaranča - kava, limona - bazilika, zelišča, gozdne ,maline, borovnice, višnje.









Komentar bralcev:

1. 9. 2013: Ponudba - skoraj brez sprememb. Hrana - korektno brez presežkov. Personal - zadrgnjen z izjemo Vrhpoljčanke. Vino - prijetno presenečenje.
9. 6. 2013: Zapomnil sem si jo med 'priljubljene'.
22. 3. 2013: Restavracija sva obiskala avgusta 2012 in se imela res lepo. Zelo je bilo dobro, sveža zelišča so še popestrila okus hrane in njihovi domači sokovi so bili zraven sladice res slastni. Sigurno se bova vrnila.
29. 9. 2012: Čisti užitek za telo in dušo
1. 7. 2012: Priporočam obisk, ker ne boste razočarani!
27. 5. 2012: fantastično!


Dodatni podatki

Kako do tja:  Z avtoceste pri Vipavi, potem za kažipoti

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
regionalno

Naslov:  Slap 18, Vipava

Telefon:  05 368 50 10

www:  www.majerija.si

E-pošta:  info@majerija.si

Zaprto:  od ponedeljka do četrtka; odprto od petka do nedelje in med prazniki med 12. in 15. uro ter med 18. in 22. uro

Lastnik:  Matej in Nataša Tomažič

Cene:  hladne predjedi 7, tople predjedi 7 do 8, glavne jedi 13 do 15, sladice 5; meni s 3 hodi 22 €, vsak nadaljnji hod 4 €, meni z 8 hodi 42 €

Jedi:
vipavska tradicionalna kuhinja z veliko sodobne kreativnosti

Dodatno:
velik zeliščni vrt in prodaja domačih marmelad, zeliščnih sirupov, likerjev

Leto obiska:  junij 2010

Ponoven obisk:  z veseljem



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND