Dve jedi sta, ki nosita Florjanovo ime. Ne vem, če nalašč, toda res ga najboljše opišeta. Za Florjanovo domačo pašteto z medom in bučnimi semeni verjamem natakarju, da mu je "super dobra", in verjamem, da si jo nekateri zavijejo tudi za domov. A tudi vem, da je na spletni sliki lepša in da bi bila lahko boljša. Toda štirje žličniki premehke piščančje paštete sredi premokre solatne berivke so ravno prav! Kar je več, v Mariboru, namreč, prestraši. Zato hrana nima visokih ambicij, noče navduševati, dovolj ji je le komentar: "Dobro!" Kot Florjanova paella. Zakaj ravno paella? Zakaj pa ne ravno paella! Ker bi bila jambalaja preveč eksotična, rižota pa ne Florjanova. Ker je Florjan sredozemski, saj je to trenutno prav. Ker je turističen, tudi za Mariborčane. Ker je na trgu z največ sonca in največ stoli. Ker je (paella) rumena in zelena, ker je dosti mesa, ker so kozice in - celo - novozelandski školjki. "Joj, kako sta veliki!"

Ne velemestno, temveč mestno

Nitaste zavese, rjavi toni, natakarska oblačila, znani obrazi, pogled v kuhinjo, napisi na steni, veliko spominja na prejšnje delovno mesto Florjanovega avtorja. A je tudi razlika. Ta ambient ni velemesten, temveč mariborski. Pogled v kuhinjo je zamegljen, kjer pa je priškrnjen, vse ni v ravni vrsti. Jedilni list je na dveh straneh, vinska karta tudi, na vrtu so rože, veliki lonci in dežniki (a prihaja tenda), mize, stoli nimajo podpisa, kavarna je velika. Je pa šef vedno tam in sredi Maribora ljubljanski naglas očitno nikogar več ne moti.

Pozdrav je bil za kosilo neprimerno boljši kot za večerjo. Slednji je prišel hkrati s hladno predjedjo; tanek tunov namaz na ostarelem prepečencu, kot da bi bil iz vrečke, brez okraskov, ki so bili opoldan sveži (redkvica), na kruhkih z melancanovim namazom, pečeni v olivnem olju in parmezanu.

Zato pa je dnevna posebnost zmagala zvečer. Zeleni šparglji s parmezanovo omako so bili najboljša jed testnih obiskov. Debeli šparglji (Radikon) so bili kuhani tako kot pri nas še vedno ni standard - nežno, z občutkom, ne do mrtvega. Svetili so se, da se je videlo, kako jim je prijala kratka in vroča kopel. Parmezanova omaka čeznje je bila prav tako lahka in nežna, zato je še okrepila svež, pomladni okus zelenjave, ki se je že tudi v naših gostilnah uspela prebiti, brez mesa, do statusa samostojne jedi. "Divjih žal več nimamo," se je opravičil natakar, "za bele pa gostje pravijo, da jih lahko jejo vse leto…"

Da so zeleni ravno pravi, so Florjanovi kuharji, ki so se šolali tudi v Ljubljani (Cubo), dokazali tudi v rižoti. Bila je lepo kremasta, ker je škrobu dovolila, da je s pomočjo masla ustvaril gostljatost, drobno zrezane šparglje pa je riž le pogrel. Lahko bi poskusili tudi z (belimi) beluši, že zato, da gostom pokažejo, da je tisto, kar jejo vse leto, iz konzerve.

Moderne sestavine in tradicionalna juha

Goveja juha s palačinkami je potrdila, da Florjan resno misli, ko natakar pravi: "Pri nas vse naredimo sami!" Ena tistih, ki se pristavijo navsezgodaj, s kostmi, zelenjavo in lepim kosom mesa. Palačinke sveže, korenje pa, ko je na tržnico prišlo že mlado, še zimsko. Toda, to je prav! Ker je za juho sladko!

Jagnječja zarebrnica, nežno pečena na kakavovem maslu s praženim krompirjem in omako s koriandrom je ostala pri všečnem krožniku in atraktivni jagnječji kroni. Za kaj resnejšega pa bo treba boljše naštudirati način pečenja, da bo meso ostalo sočno, ne pa izsušeno, predvsem pa premisliti o prilogi. To, seveda, ni bil pražen krompir! Kvečjemu kuhan, s prav takšno čebulo in rdečo barvo, ki se ni uspela predstaviti. Koriander? Dalo se ga je (posušenega) zaznati, toda to je bil le še en okus, ki ni vedel, zakaj je tam.

Pljučni file s pata negra slanino na rostiju iz korena zelene v konjakovi omaki z mesnim delom, pečenim na sekundo točno, zagotovo zadovolji večino, ki sobotni izlet v gostilno še vedno enači z debelim kosom pljučne. Roesti iz gomoljne zelene? Le pražen krompir, sicer hrustljavo opečen, potlačen v palačinko.

Florjan je tudi kavarna in včasih je bila tukaj znana mariborska slaščičarna. Vseeno pa je čokoladni tartuf s pirejem gozdnih sadežev in domačim sladoledom moderen, s čokoladno peno, ki pa je prelahko oblečena. Še bolj modni creme brulee so žal "skuhali", ko so hoteli le ožgati sladkor. Pomagalo bi, če bi uporabili gorilnik namesto pečice. In pomagalo je, ker sva poskusila še v tretje. Zaradi zelo dobre skutine torte z jagodnim pirejem je bila to šele prva Florjanova obletnica.

Zakaj obiskati?

Ker je Florjan sredi mesta in ker to mesto dobro pozna.

Vina

Petdeset etiket, trije hišni vinarji v buteljkah, za penine Istenič (Gourmet rose), rdeče Dolfo (cabernet sauvignon), belo Verus (sivi pinot) in dve strani vinske karte, po sortah, brez dežel in okolišev, toda z natakarjevim svetovanjem. "To vino smo našli na pokušini. Kar kliče po poletni terasi …" Res, Gaube, kerner, 2008, preseneti z novim dokazom, da vse na Štajerskem ni nujno, da je suho. Pa k pašteti: "Imam eno, ki se tako dobro ujema z njo…" Res, Guerilla, rose, 2008.

Za bolj resno in mesno, Dolfo, merlot, 2003, letnik za briški spomin, ki ga bo 2009 šele moral doseči. Erzetič, Amfora rdeče, 2006, cabernet in merlot, še vedno sadno, a že tudi polno in kot da bi bilo zanj še prezgodaj.