Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (62 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 












 
Habakuk, Maribor
Manjka avtorska restavracija 2

Novi kuhar v mariborskem hotelu Habakuk - Habakuk je še vedno imeniten hotel s pestro in svetovljansko ponudbo, toda še vedno brez temu primerne a la carte restavracije - Novi kuhar in novi krožniki - Kdaj pa nadaljevanje?

Kuharjev pozdrav je obetal. Oljne kapljice so bile svetlo zelene, dovolj goste, da se niso razlile, celotna jed pa med njimi zložena v sliko, ki se je ujemala z novimi, belimi krožniki zlivajočih in smehljajočih se oblik. Pa je šlo le za rezino domače paštete... Toda z oljem, ki je bilo v osnovi oljčno, a mu je barvo dal očitno "ščep" bučnega, tankima grisinijema, le dvema listoma rukole ter izrezljanima okraskoma korenja in paprike je apetit močneje pognala. To pa je bil tudi kuharjev namen!

Potem je nastopil natakar. Da je razgrnil pribor... Vajenec ga je, namreč zložil naučeno, torej je bilo med levimi vilicami in desnim nožem za običajen krožnik premora. Dosti premalo za nove Habakukove krožnike! Vmesno toplo ribjo jed sva si dala razdeliti na dva, kar je pomenilo, da je vsak tanek file drobne orade počival na svojega pol dolžinskega metra belega porcelana. Novi Habakukov kuhar se je predstavil!

Veliki in valujoči krožniki

Pred dvema letoma je Habakuk že nastopil na tej strani. Takrat z zanj skromno oceno 3+. Skromno zato, ker bi najbrž na kakšni drugi strani dobil celo najvišjo oceno. Na strani, namreč, ki bi ocenjevala blišč, eleganco, prostornost, opremljenost, urejenost. Saj Habakuk ima vse, kar imajo največji in najboljši. Saj je Habakuk zagotovo med petimi najlepšimi in najboljšimi slovenskimi hoteli. Če ga ne bi moral uvrstiti celo med dobitnike medalj.

Skromno zato, ker Habakukova kuhinja (še) ni bila na nivoju blišča, elegance in mondenosti celotnega hotela. Ker je dajala vtis, kot da to hotelu, ki bi rad gostil kongrese, bogataše, uživače, hrana ni najpomembnejša.

In zato je bil čas za novo oceno. Ker je, nenazadnje, Habakuk medtem dobil tudi novega kuharja. In z njim novi amuse ter nove krožnike... Toda vseeno - staro oceno! Habakukova kuhinja je še vedno vredna "le" treh kuhalnic in pol! Žal.

Ocena, priznam, je stroga. Toda, saj smo rekli, da Habakuk ni navaden hotel. Resda, če bi takšne jedi - pa na takšnih krožnikih - ponudila navadna mestna gostilna, še posebej mariborska, bi bilo zadovoljstvo dosti večje. Toda, Habakuk ima preprosto dolžnost, da je dosti, dosti boljši! Kajti to je dolžnost, ki jo po celem svetu nosijo najboljši hoteli.

Tretje leto jedilnega lista

Konrad Purgaj, dolgoletni Orlov, Piramidin in Habakukov glavni kuhar, več kot 20 let pravzaprav prvi kuhar Maribora, sedaj pa učitelj nadebudnih srednješolskih kuharjev, je sedanji Habakukov jedilni list spisal pred skoraj tremi leti. Že to pove, da je Termam a la carte kuhinja bolj nujno zlo. Restavracija v takšnem hotelu mora jedilni list - kratek, izbran, avtorski, seveda - menjavati vsaj mesečno! Po toliko časa so to le še postane in zdolgočasene jedi, ki se še same začudijo, če jih kdo kdaj povsem slučajno - naroči.

Novi Habakukov kuhar Zoran Ristič, trenutno prvi medijski kuhar Maribora (Net TV in 7D), je že pri Pecu dokazal, da ni le komunikativen, temveč da se želi pod svoje jedi tudi podpisovati. Zato sem prepričan, da želi Habakuku dati tudi tovrsten pečat. Toda zaenkrat je prišel šele do novih krožnikov.

Iz sipinih rezancev s hobotnico je sicer izpustil zastarelo masleno košarico, a najboljše bi bilo, da bi izpustil še rezance. Kdo pa danes v dobi računalnikov še uporablja črnilo?

Gobova juha je imela jurčke in lisičke, toda vem, da vi poznate vsaj pet gostiln v Mariboru in okolici, kjer kuhajo boljšo pohorsko gobovo juho. Že zato, ker je za takšno juho potrebno vzdušje. Ob welness glasbi v sterilni hotelski sobani, četudi pod Beusovo sliko, ga pa ni. Potrebna bo nova gobova juha. Habakukova! Ali pa novo vzdušje.

Orada je bila kiks. Prvič slabo filetirana - pa ravno njej so dali tisti kos - drugič pa v omaki, ki ji tudi valoviti krožnik ni mogel pomagati. Obljubljena je bila maslena omaka, prišla pa je bešamelna, torej močnata, da je bila še polna grudic. In zakaj na surovem, le malo opečenem ohrovtovem listu? Tudi ta okrasek je že rjast.

Puranji file bi naj bil polnjen s špinačo, a jo je očitno zmanjkalo, zato je vskočil ohrovt. Tokrat blanširan. A spet je ponagajala omaka. Mar se sezama ne opraži (brez maščobe!), preden se ga doda omaki? Saj drugače je le pesek, ki škripa med zobmi.

Ne vem, ali imajo v Habakuku posebnega mojstra za pripravo omak. Če ja, naj ga prestavijo raje k solatam. Če ne, pa naj si ga omislijo. A takšnega pravega. Da si ne bo pomagal z bližnjicami, ki bodo naredile omako, kot je bil slučaj pri nadevani svinjski zarebrnici, preslano.

Seveda pa na krožnikih niso bile le omake in meso. Toda, če je bil opečen belgijski radič ne le slikovna podlaga, temveč tudi okusen dodatek obema glavnima jedema (četudi na obeh krožnikih enaka ideja, kar gre lahko v slast, ne pa v čast), pa sta bili dve skodelici odveč. Povsem odveč! Da ne rečem še kaj več! Korenje, grah in kos paprike, kdove od kje... Je gledal kuhar stran, mu je kdo podtaknil? Takšna dušena zelenjava, ki ni videla ne vrta ne tržnice, sodi kvečjemu k meniju za tisoč tolarjev. Za kaj takega pa menda niste zgradili Habakuka!

Med Rusi in Mariborčani

Pred dvema letoma sem zapisal: "Manjka avtorska restavracija!" Ker je tudi danes še ni, to, torej, ali Term ne zanima ali pa nočejo priznati tega, kar se dogaja v svetu na kulinaričnem področju. Vem, vem, Rusi najraje naročijo čim bolj debeli kos mesa... Mariborčani pa za Habakuk tako nimamo denarja... Toda, če bi Čabrijan pred leti podobno razmišljal glede termalne vode in luksuznega hotela, bi še danes jedli le šarloto v razpadajočem starem Habakuku. Kar morda vsaj glede šarlote ne bi bilo tako slabo. Ko sem jo naročil, so rekli: "Nimamo!" In ponudili namesto nje bavarsko kremo, ki je le četrt šarlote.

No ja, a ni bilo še konec. Da bi vsaj za slovo ponudili kaj novega, je natakar poskusil s pomarančnim karpačom z zeleno. Ker za takšno sladico res še svoj živi dan nisem slišal, sem, seveda, takoj dvignil roko. In dobil - sladoled. Resda so se pod tankimi krhlji pomaranče, ki je bila površno filetirana, skrivali rezanci marinirane zelene, toda okusa to ni dalo posebnega. Najbrž se je tega zavedal tudi avtor te sladice in je dodal še sladoled. Žal pa se mu je pred tem, očitno, pokvaril hladilnik. In tako je bil namesto sladoleda le še srež. Pa da se vse to mora ravno meni zgoditi?!

"Ste bili zadovoljni," je na koncu vprašal natakar. A ni počakal na odgovor, temveč kar sam odgovoril: "Saj bomo prebrali..."

Manjka avtorska restavracija 1 (leto 2002)

Najprej greste v fitnes. Ali na partijo skvoša. Potem na masažo. Ali na piling. Potem se greste razplavat. Ali počivat. Potem pride na vrsto frizer. Ali pediker. In potem postanete lačni...

Hotel Habakuk, pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače, ob mariborskem snežnem stadionu, ni navaden hotel. Pravzaprav je po številnih merilih to najboljši hotel v Sloveniji. Zaradi svoje welness - zadnje čase pa tudi seminarske - ponudbe. Lepih vsebin v hotelu Habakuk, ki omogočajo razvajanje telesa in duše, je res veliko. Razlika med tistim starim Habakukom, ki so mu bile edina posebna ponudba šarlote, je res ogromna. Toda, kaj posebnega pa ponuja današnja Habakukova kulinarična ponudba?

Dobrodošlica na toastu

Habakukova restavracija je predvsem hotelska restavracija. To vam ambient pove takoj. Velik, uniformiran, prazen. Dopoldan velik zajtrkovalni buffet, opoldan veliko samopostrežno kosilo, zvečer velika prireditev v metuljčkih. Z natakarji, ki obvladajo četvorko in polonezo,. porcelanom, ki ima na vsakem kosu Habakukov znak, glavnim kuharjem, ki se nikoli ne pozabi pokazati v pravem trenutku. Vse je, skratka, kot iz učne knjige.

Toda vi ste bili na fitnesu, v savni, na pilingu, v topli kopeli... In zdaj ste lačni. Razvajali ste svoje mišice, zdaj bi radi razvadili še svoje brbončice. Odprite, torej, Habakukov jedilni list!

Če vas bo v glavni dvorani samega preveč strah, pojdite naprej v zimski vrt. Le k vratom ne sedite, ker se odpirajo avtomatsko, kar je pozimi lahko neprijetno. Tam nekje pod Bevsovimi slikami bo čisto v redu. Še posebej, ker vam bodo med branjem prinesli dobrodošlico. Trikotnik toasta, z lepo zvito salamo. Ali trikotnik toasta z opečeno zelenjavo in parmezanom. Ali trikotnik... Podarjenemu se ne gleda v zobe, toda ta Habakukov pozdrav iz kuhinje pove enostavno preveč. Hladen je. Brez čustev. Naučen. Slika brez prave vsebine. Ali kot je splošna ocena (glejte desno) Habakukove a la cart kuhinje: 3. Okusno, toda nič več kot to. Za tak hotel premalo! Oziroma: za tak hotel še veliko prostora za izboljšanje.

Šarlota nekoč in danes

Četudi prideš po 15. uri, te lepo sprejmejo. Hotel je vendar vedno odprt, Habakukov kuhar mora biti vedno pripravljen. Pa saj takšen hotel nima le enega...

Cvetačna juha s kaviarjem (1.100 tolarjev!). Bralo se je lepo, toda v skodeli je bila to čisto navadna cvetačna juha, pri kateri si je kuhar pomagal z moko. Na sredini je plavala mala rezina kruha, na njem žlička kaviarja. Spet industrijski toast kruh. Pa imajo v košarici vedno svoj, prav imeniten kruh. Jim ga gostje vsega pojejo, da se nič ne postara? Če že kaviar, potem ob skodelici z juho, na sveže opečenem kruh, pod stopljenim maslom! In če že gostljata juha, potem zaradi brizga (sladke) smetane in cvetače, ki dela hrsk!

Rezanci s hobotnico, zanimive barve na krožniku, toda zelo pusto v ustih. Hobotnica izsušena, s sicer kakovostnim oljčnim oljem. In zakaj tista suha maslena pastetka? Brez vloge, pravi statist.

Jelenov steak: skupni vtis soliden, toda kaj takega dobiš še v kakšni drugi gostilni.Omake se dandanes ne smejo razlesti po celem krožniku, da je vse temno rjavo in si je potrebno pomagati s karambolo in redkvijo. Če že višnje, potem je potrebno iz njih nekaj ustvariti (višnje in brusnice so nepotrebno podvajanje); če omaka, potem lažja, bolj penasta ali pa še bolj koncentrirana, vendar zato le za majhno lužico. Srno v omaki vendar danes ponuja že vsaka vaška gostilna v mestu.

Ramstek s sardelnim maslom in moscon omako: lep kos govedine, tudi lepo spečen, toda spet (preveč podobna) omaka. Kos z žara, zunaj hrustljav, noter meden, bi naj maslo le posočilo, zato utapljanje ni potrebno. Če že portova omaka, potem (spet) le majhna lužica, naj se ve, da kuhar obvlada francoščino.

Sadna šarlota. Le nekaj dni pred njo je natakar rekel: "Ne, šarlote pa nimamo pri nas..." Vsak se lahko zmoti. Tiramisu in panna cotta pa sodita ob vznožje Pohorja podobno kot blondinka v visokih petah na sedežnico.

Ko sva končno dobila šarloto, pa se nama je milo storilo po starih časih. Čeprav sem osebno s tem, da je bil Habakuk tako dolgo (zaradi gradnje) brez šarlote, samo pridobil (na teži). Včasih smo šli v nedeljo v vrsto v Habakuk po šarloto za domov. Potem je ni bilo več in namesto šarlote sem doma dobil slaščičarko. A čeprav vsako nedeljo speče kaj drugega, novega, sladkoslastnega, bi se tu in tam le prilegla tudi nekdanja šarlota. A sedaj je namesto njene pene pretrd puding. Poiščite stari recept, prosim, prosim!

Vina. Le nekaj dni prej sem se čudil. V takšnem hotelu, ki premore tudi svojega sommelierja (Gregor Šketa), ni bilo mogoče dobiti vina na kozarec! In natakar me je vprašal: "Belo ali rdeče?" Potem pa so se zgodila mlada vina in začeli so točiti štajerske vinogradnike v kozarce. Pohvalno! Bil je res že čas.

Naj se kuhar podpiše!

Priznam, nisem bil prizanesljiv do Habakuka. Toda, saj takšnega hotela vendar ne morem primerjati z navadno gostilno. Nenazadnje o tem pričajo tudi njegove cene! Opisal sem le eno kosilo, čeprav jih je bilo pred njim veliko; zajtrkov, brunchev, poslovnih kosil na hitro ali dolgo, večernih prireditev s številnimi hodi... Predvsem na prireditvah so vedno dokazali, da imajo izvrstno trenirano tako natakarsko kot kuharsko četo. Toda Mariboru morata ti četi dati še več!

Naj povem kar naravnost. Maribor potrebuje vrhunsko restavracijo! Restavracijo, v kateri se njen kuhar podpiše pod vsako svojo jed, avtorsko restavracijo, torej. Restavracijo Konrada Purgaja, če hočete! Ne takšno s stopetdeset stoli. Ne takšno, da jedi do tričetrt izgotovljene čakajo na naključne obiskovalce in jih potem dokonča moderna tehnika. In ne takšno, da le s cenami odstopa od okoliških gostiln.

Takšno s šestimi, sedmimi mizami! Morda, za začetek, vsaj nekaj dni v tednu, vsaj zvečer (in vsaj z manjšim jedilnim listom opoldan), vsekakor pa v manjšem prostoru. Zakaj ne v zimskem vrtu, ki ga je potrebno le malo preurediti, saj pogled na Pekrsko gorco je res lep.

Dobrojedci hočejo danes več; dnevno različno in res sveže, igranje s kakovostnimi sestavinami in majhnimi količinami, posebne omake, posebna priprava, lahkost, majhnost, predvsem pa brez dodatkov, ki razkrivajo bližnjice, ko so jedi tako prilagojene, da kuhar le odpira predale: štruklji, kolobarji jajčevca, kroketi, okraski iz karambole, redkvice, limone, peteršilj, slamnati por...

Saj Maribor vseeno ni takšna vas, da ne bi premogel dovolj dobrojedcev. In saj Terme niso malo podjetje, da se s tem ne bi hotele pohvaliti. Tudi welness ponudba, ki je dosti več od zelenjavnega poglavja v jedilnem listu, zahteva svoje. Današnja vrhunska kulinarika pa je ravno lahka, sveža, sezonska, dnevna, dinamična, raznolika, osvežilna, inovativna.



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  Pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
sodobno

Naslov:  Pohorska ulica 59, Maribor

Telefon:  02 300 8100

Zaprto:  Nikoli

Lastnik:  TGP Pohorje

Kuhar:  Zoran Ristič

Cene:  za Maribor visoke, za Ljubljano normalne; opisano kosilo za dva je stalo 13.160 tolarjev; gobova juha 600, meso hobotnice s črnimi sipinimi rezanci 1.900, file orade z masleno omako 2.450, puranji file polnjen z ohrovtom, šampinjoni in kaprami v sezamovi omaki 2.100, polnjena svinjska zarebrnica z ajdovo kašo 1.800, karpačo iz pomaranč z zeleno 700, bavarska krema 650.

Jedi:
sodobna, lahka, sezonska kuhinja, toda tudi hotelska

Plus:
vsekakor celoten hotel, s svojo pestro ponudbo; njegova urejenost; zajtrki; postrežba; prireditve.

Minus:
da se po dveh letih ni še nič spremenilo; da izvenpenzionska ponudba hrane Habakuka očitno ne zanima.

Dodatno:
darilo za rojstni dan - dan razvajanja v Habakuku

Leto obiska:  2005

Ponoven obisk:  takoj, ko bodo naredili dobrojedski a la carte



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND