Velikost pa ima svojo ceno. Natakar je zdrdral klasiko, ki je enaka še stotinam slovenskih "morskih" gostiln, ki ne vidijo morja. Kot iz vrečke. Instant natakar za instant goste. Brez jedilnega lista, na pamet. Brancinov karpačo, ribja juha, riba v soli. Kaj pa za prilogo? Pečen krompir in zelenjava na žaru! Z dovoljenjem… Hvala lepa.

Ko pa se nama še po dveh urah ni nikamor mudilo, se jim je le posvetilo in na koncu so nama razkazali celo kletne prostore. Skratka, ne pustite se v Primuli, da bi vas imeli za navadnega jedca, ki naroči, kar vidi na sosednji mizi. In na koncu naj še vas popeljejo po celotni zgradbi. Če vas ne bo fascinirala hrana, vas bo zagotovo ta izlet. Kaj se da narediti iz stare spodnje postaje!

S Kekca pod Sveto goro

Pršut, mešan narezek, mešan sir, mesni karpačo, morski karpačo, tatarski biftek, morska solata… Pravzaprav pestra izbira. Toda, bi lahko izbrali? Pravzaprav manjkajo le še številke. A 12, prosim! Zakaj tako brezosebno in dolgočasno?

Na srečo se je na mizi, "poleg ostalih dobrot", znašlo še degustacijsko priporočilo za 45 evrov. Primulin jedilni list je zato, ker je takšen pač gostinski običaj (in predpis). Spisek iz morja, hleva, z njive. Ambiciozen zgolj v tem, da pokaže, kaj vse ima v hladilniku. Arhitekt (Aleš Vidič iz Solkana) pa je hotel, najbrž, z dolgim nizom oken, mimo katerih se peni Soča, povedati še kaj več.

Na velikem kvadratnem steklenem krožniku se je predstavila mesna trojka: rezina pršuta na prvem solatnem rezu, pečen jelenov pršut z mocarelo in kozjim sirom na rukoli z naribanim jabolkom, rostbif z balzamično redukcijo. Bogato, veliko, korektno, nasitno. S četo vilic in nožev, dolgimi peclji in zlikanim prtom. Lep primerek treh sončkov, skratka.

Toda, ali ne želi Primula več? Ko pršut ne bo delikatesno preslan. Ko bo bivolja mocarela imela tudi njen okus in strukturo. Ko rostbif ne bo z rukolo… Namreč: ko ne bo le, kar se da hitro množiti.

Gremo dalje. Morski krožnik. Sipa z ananasom. Ne, to ni dolgočasno. Razen v okusu. Dimljeni brancin z granatnim jabolkom. Ja, to je bilo najboljše. Hobotnica z olivami. Joj, tistimi vloženimi, grškimi, izsušenimi, izkoščičenimi. Lososov tatarec s kaviarjem bradavičarke. Je to iz Harryja Potterja?

Čeprav, ni moj namen sitnariti. Saj je bilo v ribji juhi že več čustev. Že zaradi gostljatosti, ki je združila polne morske okuse, rib, školjk, mehkužcev in paradižnika!! Toda, je to dovolj? Kuhar, ki hoče več, bi zraven ponudil vsaj še samosvojo idejo. Že kruh, ki ne bi bil le iz košarice, temveč ponve z maslom, bi pomagal. Če hočem na žlico, grem v gojzarjih na Kekca. Če hočem na svečano kosilo, pa v petah v Primulo.

Na strehi in v dveh jedilnicah

Restavracija na zunaj spominja na veliko ladjo. Prenovitelji (30-letne gostinske izkušnje Anamarije in Jožeta Žabarja) so opravili odlično delo. Prostor, zelo svetel in razgleden, se deli v dva dela. Mize so velike, kamin je širok, strop visok. Oprema je moderna, v hladilni posodi so štiri penine. Večja družba na strehi s finger foodom začenja proslavo, ko druga spodaj že poka z zamaški, nam pa se zdi, da je glasba kar preveč umirjena za sončno popoldne.

Pašta je morska. Italijanom bi bila všeč. Čeprav, zanimivo, se jih v Primulo spusti z Brd veliko manj kot se jih iz Nove Gorice vzpne na Kekca. Niso le tri kapljice, zložene v vrsto po velikosti in barvni usklajenosti, s škampi špinačno zelene, z radičem pesno rdeče. Še bolj so omake, fuži so dišali nežno, ravioli močneje, z radičem so se kopale majhne pokrovače, s prvimi beluši škampi.

Morski list na portugalski način (ocvrt) se je imenovala jed, ki je ob deroči Soči, zaradi topljenja snega, postregla s poletnim "ratatujem". Nič čudnega, da je bila omaka sladkobna kot kečap. Toda, presenetil je pomladni cvet. Primule!

Telečji medaljoni so bili oviti v lardo in tako opečeni, da jih je bilo veselje prerezati. Sok se namreč ni razlil kot iz preluknjanega meha, temveč je počakal na usta. Pomagale so tudi karamelizirane šalotke, ki pa so se, tako majhne in le tri, izgubile na "preprogi" polente, tanko premazane po dnu krožnika, žejne omake, ki je ni bilo.

"Domači raffaelo, naš kuhar jih sam dela," je mladi gospodar Boštjan ponudil najboljše tisti dan. Bela čokolada z lešniki in prijetno ohlajenostjo je bila zgovorna. Primula zmore več! Vsekakor več od steklenega krožnika s tremi kapljicami čokolade, na katerem je bilo za zidak sicer sočnega čokoladnega biskvita. Množično, ne individualno.

Zakaj obiskati?

Party na strehi nad Sočo. Slavje na pološčenem parketu. Predavanje, seminar in podpis pogodbe. Imajo tudi sobe. Nepozabna poroka in najdaljši spisek gostov. Pogled na Sočo, Svetogorsko cerkev in solkanski most. Morska hrana v nedeljski obleki.

Vina

Boštjan in Danjel sta v Primuli, tretji Žabarjev sin, Matej, pa v Zaloščah, na vinogradniški kmetiji strica Radivoja Lisjaka, eni največjih (20 hektarjev) v Vipavski dolini. Sauvignon in chardonney, oba 2007, sta zvesta vipavski svežini, ki prija pri uvodnih jedeh. Somelje je k ocvrtemu morskemu listu s paradižnikovo omako hrabro in modro izbral zelen, 2008. Z Lisjakom se v Primuli da preživeti celoten večer.

V kleti je 70 etiket, a v takšni restavraciji pričakuješ kaj več kot tri liste papirja v plastičnih srajčkah. Lisjak je, razumljivo, hišni vinar, ob njem so še pretežno Primorci, za vzorec je še nekaj tujih vin. Izbor vin je cenovno prilagojen, zato je povprečje pri 20 evrih. Pohvalno: kar trije someljeji.