Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (70 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 

Gibanica s parfaitom, belo čokolado in skutino tortico


Pečenica kožarka na porovi omaki z ohrovtovo testenico


Jota s kislo repo, potrebušino in geometrijskimi liki


Angleški podeželski dvorec na italijanski meji z modernizirano tradicionalno slovensko kulinariko

 
Dobra vila, Bovec 2010
Sestavine stare, ideje nove

Dobra vila je razlog, da namesto v valove skočiš v brzice. Dobra vila je razlog, da dva tedna lenarjenja zamenjaš za dva dni razvajanja. Dobra vila je razlog, da je najdlje v Sloveniji blizu. Dobra vila je razlog, da greste v Bovec. Ker Dobra vila je hotel, z vsemi zvezdami, starim motorjem, zimskim vrtom, knjižnico, vinoteko, kino sobo, boksarjem, mopsom, Andrejo in Sebastijanom. Zdaj pa še s sončki.


Ne vem sicer, kakšni so bili angleški podeželski hoteli pred petdesetimi leti, toda Dobra vila je prav takšna. S kazalcem nad vrati dvigala, ki ne piše, temveč kaže, vred. Pa z zeleno barvo, ki ji ni para v Bovcu, in razgledno streho, ki maha smučarjem s Kanina in sankačem z Mangrta.

Nima jedilnega lista. Ima le (en) meni. Sicer pa nima niti kuharja. Ima le samouka. Nima kuharske brigade. Ima le Andrejino mamo, ki čez dan pazi vnuka, zvečer pa pomije posodo. Sicer pa sploh nima zaposlenih. Ima le mlado družinico, ki ji pomagata dedek in babica. Nima avtobusa gostov. Ima le deset sob. S številkami od 50, kolikor je ovinkov lepe ceste čez Vršič, do 2300, kolikor je visok Kanin.

Samouk za močne okuse

In Dobra vila tudi nima morskih rib… Ima, namreč, le meso. Ribe imajo na Bovškem in Kobariškem vsi. Dobra vila pa ni za vse. Dobra vila je, namreč, namenjena le "vsem tistim, ki iščejo nekaj več, razvajenim uživačem, avanturističnim popotnikom, državljanom sveta, intelektualnim lenobam, prešernim naravoljubcem, prisrčnim gospodom v letih in gospem v plesnih čeveljcih".

Brbončice so vzdražili s pirejem in palačinko. Da je bila kombinacija še bolj nenavadna, je poskrbela kostanjeva krema. Če bi bil takšen tris le malo postan, bi pokazal vse svoje slabe gostljate strani. A palačinka je imela črna očesa in bile je svetleče vroča. Dobra vila ni restavracija, v kateri bi izbirali. Kaj je danes na štedilniku, se ne bere, temveč posluša. Za vas izbira kuhar, ki si je s tem sicer olajšal delo, toda zato se mora posvetiti vsakemu gostu posebej.

Goveji jezik na rdeči pesi s fižolom in hrenom je povedal, da ima Sebastijan Kovačič rad močne okuse in se ne skriva za penicami in kapljicami. Toda zato zna odrezati tanko in sesekljati drobno. Kombinacija kmečka, izvedba pa mestna. Jedilnica, ki gleda čez travnik proti Soči, je zato prostorna, toda pred kaminom je le ena miza, ki je, seveda, zasedena. Gostje govorijo angleško, pijejo le rdeče vino in berejo 36 metrov knjig.

Naslednja, jota, pa je bila že to, čemur bi lahko rekli nova slovenska kuhinja. Sestavine stare, ideje nove. Fižolova juha, gosta in pasirana, toda tudi s celim (rjavim) fižolom. Repa kisla in zložena, da je podstavila hrbet mesnati potrebušini, ki je kuhar ni slučajno zrezal v natančni kvadrat. Nanjo sta se brezbrižno naslanjala kolobarja barvno zapečene čebule. Z geometrijsko postavitvijo (elipsa - kvadrat - krog) je nastal novi okus tradicionalne slovenske enolončnice, ki je v gostilni najboljša na žlico, v vili pa, torej, na - žličko.

S Primorske smo nato šli na Kočevsko. Pečenici kožarki bi Italijani hitro rekli salsiccia, saj bi jim bilo všeč njeno grobo mletje. Na porovi omaki in v družbi ohrovtovega tarta s krompirjem, pa bi jo posvojili tudi Francozi, če jim testenice ne bi prej pojedli Slovenci.

Preveč mesa? Vsekakor. A tam, kjer mu to dovolijo. V Dobri vili pa se ga da mirno odriniti rob in na krožniku še vedno ostane dovolj zelenih okusov in idej. Tudi zato, ker kuharju ni škoda truda za mise en place (pripravo).

Poveznjena gibanica z belo čokolado

Edina jed, ki ni navdušila, so bila telečja jetra s polento in ribanimi belimi tartufi. O gomoljikah izven sezone sem že prevečkrat. A preveč je bila celotna jed. Je bila tam zaradi števila ali da nisva šla prehitro spat? Tako krepka jed bi bila v solo vlogi najbrž hvaljena, v dolgem meniju pa je imela najboljši del le v hitri čebulni marmeladi (confitu).

A tudi ta je bila že v naslednji jedi presežena. Morda bi se dalo jelenov turnedo še bolj sočno, mehko, nežno opeči. A bil je dober! Zato, ker je bil nenavaden. Brez omake! Brez prikuhe! Brez okraskov! Namesto vsega tega le račja jetra, toda kot terina, še mlačna, v njej pa suhe marelice in zraven počasna čebulna marmelada ter rdeča pesa. Se ponavlja? Ne, le na (letno) uro pozna.

Stavim, da po takšnem slovenskem uvodu že veste, kako se je končalo. Točno, z gibanico. A spet Dobrovilin toda… Spodaj jabolčna čežana, na njej orehov parfait, potem domač makov piškot, na vrhu pa skutin creme brulee, kot je rekel kuhar oziroma skutina tortica, kot se je zdelo nama. Vse skupaj pa prelito z belo čokolado. Ko kuhar ve, zakaj ni dal sladoleda, temveč kremno zmrzlino. Ko kuhar zna povezniti. Ko zna kuhar ideje povezati v logično celoto.

Zakaj obiskati?

Ker je do Bovca daleč, toda toliko in takšnih lepot ni nikjer tako blizu. Ker je Dobra vila hotel, v kakršnem še niste bili. Ker vam v Dobri vili ni treba prespati, temveč le večerjati. Ker je res drugače!

Vina

Za mizo je le srebrna penina, v kozarcu le buteljke, toda v vinoteki je skoraj 200 nalepk in prostor za degustacije. Najemnika Dobre vile, ki priznavata da se kakovost življenja v Ljubljani lahko skrije pred to v bovški vili, sta pod vršaci postala tudi zbiralca vin. Pogled na zbirko vzbudi zavist.

Četudi ni na kozarec, pa po šestih hodih za jutri - saj smo v hotelu - ne ostane nič. Vinska karta je vzorčna, po sortah in letnikih ter kar ostane pod "še", z našimi in Italijani.

Sutorjev merlot, 2004, je nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi ob rdečem mesu. Mehek, žameten, dišeč, je za ves večer, saj je vsak kozarec boljši. Tudi zadnji, tudi ob sladici, tudi namesto cigare. Kar 14 vol. % alkohola ga ne opija, le pove, da je vinar tvegal in pobiral pozno. Škoda, da ga ni več. Zato je 35 evrov za "ostanke" dobra cena.




Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  Na koncu vasi

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Mala vas 112, Bovec

Telefon:  05 389 6400

www:  www.dobra-vila-bovec.com

E-pošta:  welcome@dobra-vila-bovec.com

Zaprto:  ponedeljek in torek; odprto od srede do petka med 18. in 21. uro, v soboto in nedeljo med 12. in 14. uro ter med 18. in 21. uro

Kuhar:  Sebastijan Kovačič

Cene:  meni Dobre vile 45 € (6 hodov) in meni šefa kuhinje 32 € (4 hodi), pogrinjek 3 €; opisana večerja za dva je z vini stala 142,80 €

Jedi:
slovenska kuhinja z današnjimi sestavinami in današnjimi idejami

Dodatno:
hotel z desetimi sobami

Leto obiska:  marec 2010

Ponoven obisk:  z veseljem!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND