Če je več časa in posebna priložnost, se začne v kleti. Stopnice so zavite in strme, toda oboki so široki, mehurčki iskrivi, pogled skozi stekleno steno, za katero se buteljke še dodatno hladijo, pa nalezljiv. Če se mudi, pa je dovolj le borovnička, saj ni sladka in ne peče, le pogreje in nadraži. Jabolka, cvetje in posvetila zadovoljnih gostov pozdravijo že v veži, prostora je dovolj kar za štiri sobe, ki z domačno pogrnjenimi mizami sporočajo, kako urejena in trdna gostilna je Šiker. Čeprav časi praznijo gostilne, vsak dan sveže zadiši po kisli juhi, telečji obari, bograču, svinjski pečenki, polnjenih telečjih prsih, pečeni rački z mlinci, telečji krači, kuhani govedini. Točno, v domači gostilni z dolgo tradicijo smo!

Štajerska kisla juha

Telečja terina s kutinovo marmelado je nekaj iz zakladnice starinske omare v kleti. Kutine so se najprej sladkale na njej, potem pa so dobile pentljo, pokrov in prostor med drugimi domačimi marmeladami v njej. Maslo, ki je zraven, je zato nepotrebno, čeprav je kruh, polnozrnat, opečen. Terina je polna, toda ne težka, bolj je mazljiva kot drobljiva, zato dobi priložnost tudi krušna košarica, v kateri so vsi domači, čebulni, ajdov, orehov.

Če je terina tradicija, so prekajene račje prsi na dušenih jabolkih bolj trenutne. Že pogled po jedilnem listu je takšen. So to težki ali le letni časi? Kot da je še pred leti Šiker bil bolj drzen, iščoč, mladosten. Seveda, domača klasika še zmeraj močno in prijetno diši, toda tisto, kar jo pomlaja, kot da se je začelo prilagajati gostom. Kot da jim je dovolj, da so račje prsi le površno popečene in dušena jabolka le enako zložena. Kot da je dovolj, da je namesto povsod drugje prisotne rukole tukaj motovilec… Morda - upam - pa je to le vtis, ki ga dela zimska megla, ko se spušča nad napol poledenelo Pristavo. Saj je motovilec železen, prav nič siljen, majhen, toda temen, za zobe, toda sočen. Nič čudnega, da je Šikerjev zimski hit preprosta solata, toda zato res štajerska. Še mlačen krompir, napojen z bučnim oljem in česnom, na njem pa motovilec. Le recite, da vam ga dajo v skledo, namesto na krožnik.

Če je bograč prekmurski, če je jota primorska, če je matevž dolenjski, če je prata gorenjska, če so mežerli koroški, potem je kisla juha štajerska! S svinjskimi nogicami? Ne, s tanko zrezanimi želodčki!

Koline za predjed

Goveja juha pa je imela problem. Zakuho… Zamisel o jetrnem zvitku je sicer dobra, toda izvedba je žal poskrbela zgolj za razmočenost testa, ki je bilo znotraj surovo, zunaj pa lepljivo. Če bi zvitke ponudili posebej, da bi šli v juho šele pri mizi, bi bilo najbrž boljše. Če bi jih prej še malo opekli, še bolj. A le, ko se bodo pri Šikerju navadili, da je potrebno vsak krožnik najprej - pogreti!

Podobno težavo je imel tudi sezonski zvitek, ki je pozimi porov. Če ga ne bi že jedel, bi mislil, da je kriv recept. Tako pa je nadenj najbrž potrebno za vikend, saj se mu med tednom, ko je pogret, pridružijo pridevniki iz zgornjega odstavka.

Tudi pečenim ostrigarjem je manjkal razlog, da bi si jih naročil ponovno. Čeprav je prav, da izven sezone ne opletajo tako kot drugi z jurčki iz zamrzovalnika, pa je zgolj opeči ostrigarje vseeno premalo. Najbrž bi pomagalo, če bi jih rešili debelih betov, saj bi se zgolj klobuki lepše in hitreje opekli.

Pa kaj, saj zatem pridejo koline. Toda, pozor, ne za glavno jed! Koline, ki so znane po svoji obilnosti, da po njih zgolj nemočno obležiš in čakaš druga večerna poročila, se v lični ponvici, kjer so od krvavice le trije kolobarji, pa od pečenice prav tako, in še po žlica kislega zelja ter repe, malo ocvirkov, malo fižola, spremenijo v hišno specialiteto, ki apetita ne ubija, temveč - poživlja.

Seveda nisva smela brez polnjenih telečjih prsi. Meso je bilo takšno kot spomin, ki toliko Mariborčanov vsako nedelje vleče proti Pernici in Močni za njo. Sočno, mehko, s hrustljavo kožo, tankim slojem maščobe, mehkim hrustancem v sredini, ki ga le nevedni pustijo na krožniku. Omaka, ki kar kliče po praženem krompirju, a žal in nerazumljivo ga je potrebno naročiti posebej. Seveda, saj je nadev. A tako medel, kot da je še nedolžen. Vsekakor brez značilnih zeliščnih in začimbnih okusov. Že nekaj muškatnega oreška bi naredilo veliko.

Seveda pa se vse, vseeno, sladko konča. Morda ima kdo rad bolj penasto in še z orehi v sočnem biskvitu, toda vseeno - Šikerjeva šarlota je vedno enaka!

Zakaj obiskati?

Čeprav je Šiker ob cesti, čeprav ima parkirišče na njenih obeh straneh, čeprav pod hišo lahko pristanete tudi z (ultralahkim) letalom, čeprav vedno diši kot da je čas kosila, se pri Šikerju nihče ne ustavi slučajno. To je gostilna stalnih gostov, ki med tednom malicajo, sklepajo kupčije, lovijo ribe, za vikend pa gredo na družinsko kosilo, praznovanje ali obred, ki traja že generacije in stoletja.

Vina

Vzorčna vinska karta s pravilnim poudarkom na Podravju. Razdelitev vin, ki bi koristila tudi drugim: bela sveža, bela bogatejša - zorjena v leseni posodi, rdečkasta, mehkejša rdeča vina, bogatejša rdeča vina, vina posebnih kakovosti, posebna vina.

S pomočjo vinskega svetovanja se je zeleni silvanec, 2009, Joannes (štajerska svežina in kislina), podal k telečji terini, renski rizling, 2008, Dveri Pax (vzorčen renec!), h kolinam, sivi pinot, 2008, Verus (dosti za to ceno), k ostrigarjem in porovem zvitku, chardonnay, 2006, Dveri Pax (18 mesecev v sodu mu je koristilo) k telečjim prsim in sivi pinot, 2002, izbor, posladek, Radgonske gorice (južno sadje), k šarloti. Gostilna, ki zna z vini!